Je začetnik, voditelj in spremljevalec zakonskih skupin Najina pot, priprave in Šole za zakon, vodi duhovne vaje, piše in objavlja, vodi študentske skupine. Zakonce nagovarja k rasti in lepemu življenju z vsako dobro besedo, predvsem pa z Božjo besedo in duhovnimi vajami. 

Kot poudari v pričujočem pogovoru, je edini cilj njegovih zakonskih skupin trden zakonski odnos. »Potem je vse drugo izvedljivo.«

Celoten intervju je bil objavljen v tedniku Družina (45/2021). 

Predlanskim ste dopolnili častitljivih 90 let. Ne le krepki, zelo krepki ste. Od kod črpate moč?

Največji del vitalnosti je Božji dar. Bog ve, zakaj ga je dal. Nekaj gotovo doprinese tudi osebni red. Vesolje je do pičice urejena Božja stvaritev. Tudi človek »po Božji podobi« je bil, je in bo velik, če bo urejen. Kam pripelje nered in nespoštovanje naravnih zakonitosti, vidimo vsak dan znova.

Kako je nastajalo vaše delo z zakonci?

Po novi maši leta 1958, kjer so spet imeli prste vmes komunisti in so mojega novomašnega pridigarja p. Jožeta Kokalja zaprli za nekaj mesecev zaradi stavka, ki ga ni izrekel. Po še enem letu študija v Zagrebu in zadnjem vzgojnem letu tretje probacije v Dubrovniku sem prišel k sobratom jezuitom, pregnanim iz Ljubljane, na grad Bogenšperk. Ostale so zaprli. 

Od tam smo začeli hoditi po župnijah in smo imeli izredno dobre obiskane ljudske misijone. V treh letih smo bili na 30 misijonih in misijonskih obnovah. Pozneje sem bil še na petdesetih. Tam smo jim razlagali Božjo zamisel o človeku, o zakonu, družini in rojevanju. 

V tisočih spovedih sem lahko uvidel notranje stanje naših ljudi, obkroženih z napadalnim ateizmom. In sem sklenil, da je treba tukaj nekaj narediti. Po misijonih sem začel tiste, ki so želeli še kaj več storiti za svoj zakon in družino, vabiti na duhovne vaje za zakonske pare, može in žene skupaj, kar je bila to takrat popolna novost. In so se začeli odzivati. 

Prve so bile leta 1968. Do danes se vrsta takih duhovnih vaj ni prekinila. Taki pa, ki so doživeli lepoto vzajemnosti parov s podobnimi ideali, so rekli, zakaj se ne bi srečevali vsak mesec. To se je zgodilo prvič leta 1972, kar je začetek zakonskih skupin Najina pot, ki se tudi do danes niso končale. 

Trenutno je 63 zakonskih skupin Najina pot s 450 pari in čez 1500 otroki. 

Po treh letih dela z ljudskimi misijoni so me poslali v Maribor, da prevzamem del velike magdalenske župnije in pripravim novo župnijo Pobrežje, kjer sem vpeljal prvo obvezno pripravo na zakon v Mariboru. 

Po enajstih letih dela na tem področju sem se lahko ves posvetil študentskim in zakonskim duhovnim vajam in zakonskim skupinam po Sloveniji.

V tisočih spovedih sem uvidel notranje stanje ljudi, obkroženih z napadalnim ateizmom. FOTO: Jože Potrpin.

Pri 92 letih še vedno vodite študentsko skupino?

Če hočemo nov rod, moramo začeti čim bolj od začetka. Študentska skupina ima veliko nalogo, da pomaga udeležencem v verskem dozorevanju. To dozorevanje pa ni predvsem v verskem znanju, ki je seveda potrebno in dragoceno, ampak v notranjem, duševnem, duhovnem, krščanskem dozorevanju. Tukaj je seveda najboljši učitelj sam Kristus. 

Zato je kot pri zakoncih prvi del večera razmišljanje ob evangeljskem odlomku. Drugi del pa je pogovor po skupinah o vprašanju, ki ga je nekdo izmed njih pripravil. Na začetku je kratka molitev, po evangeliju pa glasba. Vsako leto imamo poleti duhovne vaje zanje v tišini pri Sv. Ignaciju na Pohorju. Duhovne vaje so temelj njihove vzgoje. 

Popolnoma zaupajmo ljubeči Božji previdnosti. Že tolikokrat se je izkazala. (Vital Vider)

Zakaj pri 92? Osebno sem bil vedno vesel tistih let, ki sem jih takrat živel. Tako tudi zdaj. Ni vprašanje star-mlad, ampak kakšen si. Stara modrost pravi, da do 25. leta se druži s starejšimi, da se česa naučiš, potem pa z mlajšimi, da prehitro ne ostariš.

Kateri so današnji izzivi, problemi zakoncev in družin?

To so vprašanja kurative, zdravljenja tolikih sodobnih zakonskih in družinskih problemov. Občudujem p. Christiana Gostečnika, ki dolga leta zdrži v tako pretresljivih okoliščinah poročenih, razporočenih in tolikih drugih v stiskah. 

To je zelo zahteven in težaven, a zelo potreben apostolat. Jaz sem se odločil predvsem za preprečevanje ali preventivo. Več kot petdesetletna izkušnja mi pravi, da se preventiva zelo obrestuje. Vem, da se p. Christian tudi za to trudi, pa hvala Bogu še mnogi drugi na različne načine. Različni so darovi, pravi sv. Pavel.