Vitek in koničast Viševnik, ki se dviga nad Rudnim poljem na Pokljuki, je eden izmed najhitreje in najlažje dostopnih dvatisočakov pri nas. Komaj dveurni vzpon je pisan na kožo sodobnemu obiskovalcu gora, ki rad zjutraj malce poleži ali pred izletom na hitro postori še kakšno stvar. Pot na Viševnik je ob lepih dnevih polna planincev velikih, za katere je to le lahek sprehod, in majhnih, ki se šele učijo umetnosti hoje po visokogorskih stezah.

Na koncu parkirišča pred vojašnico na Rudnem polju že od daleč vidimo velik napis Triglav, ki nas vabi na položno gozdno cesto. Hoja po njej bi bila prav prijetna, če nas ne bi drug za drugim prehitevali avtomobili, ki semkaj vnašajo dolinski nemir. Čeprav parkirišče na Rudnem polju še ni polno, se je bilo treba odpeljati naprej. Deset minut, četrt ure, dokler pač gre. Nobena planinska pot ni prekratka, da se je ne bi dalo še skrajšati! Ko prispemo do smučišča, zavijemo v desno in se ob vlečnici poženemo navkreber. Kmalu prečkamo gozdno cesto in preskočimo električnega pastirja, saj je smučarska proga v poletnih mesecih pašnik s čredo ovac in skupino prežvekujočih krav. Pot je čedalje strmejša. Ob robu poganjajo med travo resasti sviščevci z modrimi, vetrnicam podobnimi cvetovi, malce stran odkrije starejša planinka nekaj gob, ki te dni v tukajšnje gozdove privabljajo množice gobarjev.

Na vrhu smučišča prestopimo na široko stezo, ki narahlo vijuga navkreber med travo in drevjem. Preleti nas krokar. Tako nizko ga nosi, da razločno slišimo zamahe njegovih kril in tok zraka, ki se vrtinči okrog njih. Po približno uri hoje prispemo na manjšo planino, obraščeno z macesni in ruševjem. Pot se položi, a ker je ravnina kratka, moramo hitro znova navkreber. Ob odcepu proti Blejski koči na Lipanci se pase skupina konj, ki jo že od daleč izdaja pritajeno zvončkljanje. Starejša dva se nam zaupljivo približata, žrebička pa rajši previdno ostaneta nekaj korakov za njima.

Mazava in rahlo spolzka steza se povzpne na preval, s katerega je lep razgled na Spodnje Bohinjske gore in seveda na vršni del Viševnika. Zadnji del vzpona začnemo s popotovanjem skozi ruševje, v katerega se zaganjajo sunki hladnega vetra. Kmalu postanejo naravne razmere preostre tudi za trdoživo grmičevje z dolgimi iglicami in majhnimi smolnatimi storži. Steza se izvije na plano in se čez strmo travnato pobočje, iz katerega štrlijo manjše skupine skal, zavihti na greben. Po njem se v nekaj minutah povzpnemo na vrh, kjer je v tla pritrjen kovinski drog z žigom.

Ker prihajamo z vzhoda, velja naš prvi pogled Triglavu, ki se dviga naravnost pred nami. A tudi na druge strani je razgled imeniten. Na jugu zapira obzorje veriga Spodnjih Bohinjskih gora, pod katero se kaže spodnji konec Bohinjskega jezera. V isti smeri je tik pod nami planina Konjščica, čez katero pelje zelo obiskana pot do Vodnikovega doma na Velem polju in naprej proti Triglavu. Desno od naše najvišje gore se nad Krmo dviga Rjavina, na tej strani doline pa se vleče greben od Debele peči na severovzhodu do Tosca in Velikega Draškega vrha na jugozahodu. Še posebej dobro vidimo sosednji Mali Draški vrh, ki je tako blizu, da bi se ga skoraj lahko dotaknili z roko. Zanimiv je tudi pogled proti vzhodu: tam se razprostirajo gozdnata prostranstva valovite Pokljuke, sredi katerih počiva okroglasta planina Javornik.

Če vas bo zamikalo, da bi se še malce sprehodili, se lahko do izhodišča vrnete čez planino Konjščico ali po poti pod severnimi pobočji Viševnika. Zlasti slednja je tako kratka in prijetna, da bi jo bilo škoda pustiti za drugič. Z vrha se po lahko prehodnem grebenu spustimo na Srenjski preval pod Malim Draškim vrhom. Pot proti Konjščici zavije v levo, mi pa krenemo v nasprotno smer navzdol proti Blejski koči na Lipanci. Na prvem razcepu zavijemo desno in se mimo ostankov poginule ovce spustimo na idilično travnato ravnico. Tam se steza obrne, polagoma vzpne na ruševnat rob in na drugi strani spusti do poti, ki pelje z Rudnega polja na Viševnik.


Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Jurija v Zgornjih Gorjah je maša vsako nedeljo ob 8. in 10. uri.


OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Rudno polje na Pokljuki.

Višinska razlika: 710 metrov.

Dolžina vzpona: 2 uri.

Opis poti: Na koncu parkirišča pred vojašnico na Rudnem polju nas velik napis Triglav in vrsta manjših kažipotov usmerijo na gozdno cesto. Ta nas kmalu pripelje do smučišča, kjer krenemo ob vlečnici strmo navkreber. Z vrha smučišča se vzpnemo do manjše planine in na sedlo nad njo, od tam pa skozi gosto ruševje in čez strmo travnato pobočje na vrh. Pot je kratka, vendar na nekaterih odsekih razmeroma strma. Vrh je razgleden in zelo obiskan.

Zemljevid: Julijske Alpe (vzhodni del), 1 : 50.000.