Odločitev slovenskih škofov, naj duhovniki ne prenešajo svetih maš na spletu, je med verniki sprožila negativen odziv. FOTO: Tatjana Splichal

V prvem valu epidemije, ko se je Cerkev (kot celotna družba) znašla v popolnoma nepoznani situaciji – odpoved darovanja svetih maš z navzočnostjo ljudstva – so duhovniki iskali možne rešitve, kako bogoslužje približati ljudem. Rešitev so našli v prenosu maše prek družbenih omrežji.

Škofje ordinariji so takrat sicer slovenskim katoličanom podelili spregled od dolžnosti udeležbe pri sveti maši ter priporočili, da odsotnost nadomestijo z molitvijo, postom, dobrimi deli, prebiranjem Božje besede, spremljanjem svete maše po radiu, TV oz. spletu ter s prejemom duhovnega obhajila.

Ob vstopu v drugi val pa so škofje sprejeli drugačno odločitev in duhovnikom naročili, naj svetih maš ne prenašajo na spletu - z utemeljitvijo, da ljudje »povezani« prek digitalnih medijev niso Cerkev. Po številnih odzivih vernikov, so škofje sicer svojo odločitev omilili.

Ta polemika je zagotovo pripomogla tudi k razumevanju o pomenu evharistije, na uredništvo Družine sta prispeli tudi dve razmišljanji o sveti maši in t. i. virtualni maši. P. Peter Lah piše, da »virtualna maša« ni nujno slaba, vendar vsekakor ne more nadomesti svete maše. »Vsi, ki smo bili kdaj bolni ali kako drugače omejeni v svojem gibanju, vemo, kako dragocen je lahko radijski ali televizijski prenos maše. /…/. Ne glede na to pa ostaja dejstvo, da to ni in ne more biti maša. /…/ ob poslušanju maše po internetu nisem nahranjen. Manjka neposredna, telesna izkušnja sočloveka, manjkata kruh in vino, v katerih se Kristus zlije z menoj, z mojim telesom in z mojim duhom.«

S tem se strinja tudi Aleš Čerin, ki poudarja, da je naša vera zelo telesna, da pri maši sprejmemo v naše telo telo Boga v podobi koščka kruha, a se pravzaprav tega ne zavedamo. »A kljub temu naj (v kriznih časih) maše še vedno bodo na spletu. Z možnostjo prejema svetega obhajila. Ko bo krize konec, pridemo v svetišča. S telesom.«

-----
Razmišljanji p. Petra Laha in Aleša Čerina v nadaljevanju objavljamo v celoti:
-----

P. PETER LAH: Internetna maša?

Ob vstopu v drugi val epidemije so slovenski škofi duhovnikom naročili, naj ne prenašajo več bogoslužja preko interneta. Kot vemo, mu — navodilu — ni bila usojena dolgo življenje, saj so ga škofje po glasnih protestih ljudi takoj omilili. Odvisno od naše politične in teološke opredelitve dogajanje lahko označimo kot bodisi zmago razvoja in demokracije, bodisi kot poraz cerkvene hierarhije in tradicionalnega razumevanja naše vere. Verjetno je vse to in hkrati še kaj več.

Številni verniki so z veseljem pozdravili iznajdljivost duhovnikov, ki so se na prepoved zbiranja ljudi pri maši odzvali tako, da so bogoslužje predvajali po spletu. Veliko jih je pri tem uporabilo kar najbolj razširjeno družbeno omrežje Facebook. Podobno so storili učitelji, državna uprava in podjetja, pa tudi kot posamezniki smo namesto odhoda v kino ali na obisk k znancem vključili računalnike in mobilne telefone. Filme smo lahko gledali v dnevni sobi, z znanci klepetamo preko telefončkov.


P. Peter Lah: Če je veliko »ponudbe«, se bomo ljudje hote ali nehote začeli obnašati potrošniško. To pa že ni več krščanska skupnost, ampak tržnica. FOTO: Tatjana Splichal

Katoliška vera je snovna

To je seveda bolje kot nič, ni pa nadomestek za šolsko učilnico, delovno mesto in kavico v kavarni. Vse to smo hitro ugotovili in si želimo »nazaj« v normalnost, kjer si bomo spet lahko pogledali v oči, si stisnili roke in pustili, da nas preplavi mestno vrvenje. Podobno je glede maše in za zakramentov. Katoliška vera je v bistvu snovna. Po našem pojmovanju je človek snov, v katero je Bog vdihnil svojega Duha. Snov in duh postaneta neločljivo povezana. Celo smrt ne izniči te vezi, saj verjamemo, z besedami oglejske veroizpovedi, v vstajenje »tega« mesa, mojega telesa. Tako vero je težko razumeti in sprejeti, ker se upira našemu omejenemu izkustvu, vendar je to naša vera.

Krščanstvu je tuja duhovnost, ki ne potrebuje telesa. Taka duhovnost na političnem in družbenem področju postane ideologija, kjer so ideje bolj pomembne od konkretne izkušnje posameznika in skupnosti, kjer je posameznika in skupnost dovoljeno povoziti v imenu boljše ideje in višjega cilja. Zato imajo vsi naši najbolj pomembni verski izrazi, ki jim pravimo zakramenti, snovno dimenzijo. Pri krstu sta to voda in posvečeno olje, pri maši kruh in vino, pri cerkvenem zakonu postaneta mož in žena ta snov, ki jo božji Duh spremeni v novo resničnost. Pri verouku smo se glede maše naučili, da nam Bog govori po skupnosti, ki je zbrana v cerkvi, po branju Božje besede in po zakramentalih znamenjih kruha in vina, ki postaneta Kristusovo telo in kri. Vse to je snov, ki jo Bog prežari s svojim Duhom.

Prenos maše je dragocen, a ni popolno nadomestilo

Zato sta pojem in praksa »virtualne maše« v temelju nezdružljiva s katolištvom. Kadar po radijskih, televizijskih ali internetnih valovih spremljamo sveto mašo, nismo pri maši v tem polnem pomenu. To seveda ne pomeni, da je virtualna maša nujno slaba reč. Vsi, ki smo bili kdaj bolni ali kako drugače omejeni v svojem gibanju, vemo, kako dragocen je lahko radijski ali televizijski prenos maše. To smo na različne načine izkušali tudi v preteklih mesecih. Ne glede na to pa ostaja dejstvo, da to ni in ne more biti maša. Pogled na fotografijo potice me ne nasiti, ob poslušanju maše po internetu nisem nahranjen. Manjka neposredna, telesna izkušnja sočloveka, manjkata kruh in vino, v katerih se Kristus zlije z menoj, z mojim telesom in z mojim duhom.

Pasti spremljanja maše prek elektronskih medijev

To moramo imeti pred očmi, ko ocenjujemo navodilo škofov. Poleg teoloških obstajajo seveda tudi čisto praktični razlogi za previdnost.

Naj začnem z najbolj banalnimi: prvič, ni vsak duhovnik usposobljen za dostojno predvajanje bogoslužja, ne tehnično ne komunikološko.

Drugič, če je veliko »ponudbe«, se bomo ljudje hote ali nehote začeli obnašati potrošniško, izbrali bomo tisto mašo, ki nam je bolj všeč: bodisi zato, ker je kratka, bodisi zato, ker mi je duhovnik simpatičen, in tako naprej. To pa že ni več krščanska skupnost, ampak tržnica.

Tretjič: dlje, ko bo trajala epidemija (in ni rečeno, da bo kmalu minila), bolj se bomo navadili na to, da mašo »opravimo« kar iz domačega naslanjača. Zgodilo se bo tisto, kar opažamo na vseh ravneh družbenega življenja: iz dejavnih udeležencev nastanejo pasivni opazovalci. Taka skupnost pa ne more preživeti.

Četrtič, samo vprašanje časa je, da se bo na Facebooku ali na televiziji pojavil simpatičen človek, oblečen v duhovniška oblačila, ki mi bo ponudil boljšo »izkušnjo maše« kot moj domači župnik. Kako bom vedel, da je tisto, kar mi govori, res in koristno? Če se ozremo okrog sebe, se ravno to dogaja na vseh drugih področjih življenja: od zdravstva, kjer nasedamo vsem mogočim šarlatanom, do politike. Vse to so razlogi za previdnost, da ne skočimo v morje virtualnih maš, ne da bi se prej vprašali, koliko je globoko in zdravo.


P. Lah: Toplina sveče in navzočnost domačih čisto drugače ogrejeta človeka kot hladne slike na računalniškem zaslonu. FOTO: Tatjana Splichal

Najboljše nadomestilo je molitev

Skratka: mirno lahko rečemo, da kdor ne moli, ni kristjan. Sveta maša ena od najbolj pomembnih oblik naše molitve, ker molimo kot skupnost (Božje ljudstvo in Božja družina smo, ne samo Janezi in Micke) in ker se naša duša in telo združita z Bogom. Kadar pa ne moremo biti pri maši, takrat je najboljša oblika skupna molitev v družini in med prijatelji. Ta je veliko bližje idealni obliki molitve kot spremljanje prenosa maše.
Zagotovo lahko spremljanje prenosa, posamično in še bolj skupaj z domačimi, olepša in okrepi mojo izkušnjo molitve. Le naj nam ne bo potuha. Zagotovo je lažje, prižgati računalnik ali televizor in udobno spremljati dogajanje. Verjetno pa je lepše, če si v stanovanju uredim »Bohkov kot« z razpelom in podobo kakšnega svetnika, naredim majhen šopek in prižgem svečo ter skupaj z domačimi zmolim rožni venec in preberem odlomek Svetega pisma. Toplina sveče in navzočnost domačih čisto drugače ogrejeta človeka kot hladne slike na računalniškem zaslonu.

----

ALEŠ ČERIN: Že davno smo prešli na virtualno mašo

Ali je maša, ki jo spremljamo preko elektronskega medija (TV, radio, internet) enaka maši, ki jo doživljamo v živo? Ni in nikoli ne bo.

Naša vera je telesna in »upor« vernega ljudstva

Tega, da je naša vera zelo telesna, da pri maši sprejmemo v naše telo telo Boga v podobi koščka kruha, se pa pravzaprav kar ne zavedamo in po moje mnogi verniki tega tudi ne verjamejo.

Če izhajam iz svoje izkušnje, bi rekel, da se tega tudi sam zavedam šele na stara leta po izkušnji levkemije, ko sem dolge štiri mesece ležal v bolnišnici in nisem imel dostopa do svete maše. V preizkušnji bolezni mi je bil avdio prenos maše iz domače župnije vir moči, tolažbe in – zaradi pozornosti župnika, ki me je pogosto pozdravil v uvodu v mašo – tudi povezanosti z občestvom. Po maši mi je hčerka prinesla (z dovoljenjem škofa) še sveto obhajilo. Tako – se mi zdi – sem bil tudi telesno tam v domači cerkvi, četudi dejansko nisem bil.

Nekaj podobnega so – po »uporu« vernega ljudstva – škofje dovolili sedaj. Mašo preko interneta in fizični prejem svetega obhajila. Pod zelo jasnimi pravili. Hvala Bogu! Odlično!

A ta kombinacija je težka za izvajanje in ne verjamem, da bo veliko ljudi prišlo v cerkev po sveto obhajilo. Zadovoljili se bodo s prejemom duhovnega obhajila. Mnogi – predvsem starejši in bolniki s slabim imunskim sistemom – zaradi možnosti okužbe in strahu. Premnogi pa zaradi lenobe in še bolj zaradi ne-zavedanja pomena telesnega prejemanja Najsvetejšega. Tega ni, ker smo nepoučeni. In ker ne verujemo.


Ne spomnim se, da bi kakšen škof problematiziral virtualnost maše po TV ali po radiu. FOTO: Vid Ponikvar

Že zdavnaj smo prešli na virtualno

Maše so škofje in tudi papež že zdavnaj – sam ne vem kdaj – dovolili preko radijskega in televizijskega prenosa. Ne spomnim se (ali pa ne vem za to), da bi kakšen škof problematiziral virtualnost maše po TV ali po radiu. Pa je prav tako virtualna – brez fizične prisotnosti, kot maša po spletu. Samo medija sta starejša. Se mi zdi, da so povedali, da je to maša za starejše in bolne, ki fizično ne morejo k maši. A sedaj smo – na nek način – bolniki in ostareli vsi. Ne moremo fizično k maši.

Verniki ob prvotni prepovedi, nikakor nismo mogli dojeti kvalitativne (stvar kvalitete) razlike med virtualno mašo, ki je bila dovoljena (s prenosom po TV in radiu) in virtualno mašo s prenosom preko spletnih orodij, ki ni bila dovoljena. Pravzaprav, sedaj tudi radio in TV spremljamo preko spleta. Sedaj ko ima praktično vsak duhovnik lahko svoj kanal za prenos maše, je teh prenosov seveda veliko več. V bistvu je razlika postala le kvantitativna (stvar količine).

Verniki se pa selimo tja kjer je … (vstavite po svoji izbiri). Recimo: pridiga bolj razumljiva, boljša, krajša, več evangeljskega veselja, kakovostna glasba, simpatičnost/prepoznavnost duhovnika. A to smo ljudje delali že prej. Preprosto smo se odpeljali ali sprehodili v drugo župnijo. Sedaj to naredimo lažje – s klikom miške.


Aleš Čerin se sprašuje: Maša po spletu ne, po TV in radiu da. Kakšna je razlika? FOTO: A. R.

Velikost praga vstopa

Se mi zdi, da so tudi v davnih časih, bili nekateri pridigarji bolj priljubljeni kot drugi. Predstavljam si, da je bil Janez Svetokriški zelo priljubljen in so ljudje drli na njegove pridige od blizu in daleč. Kolikor so pač noge ali kočije dale, ker avtomobilov ni bilo. Pa smo spet pri kvalitetni razliki. In kvaliteta je dobra za oznanjevanje.

Ko smo že pri oznanjevanju, se pa zdi, da argument za prepoved s tem, da so 'spletne maše v večjem številu spremljali tisti, ki hodijo k maši občasno, kot tisti, ki hodijo redno', ne zdrži. Po mojem šibkem teološkem znanju namreč ne zdrži logike ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni (Mt 9,12). Oddaljeni – po moje – pač še bolj potrebujejo dostop do »zdravnika« kot zdravi nedeljniki, pa čeprav je »zdravnik« dostopen le za kakšen »zdravstveni nasvet« prek spleta. Najprej. Potem bo oddaljeni morda pokukal tudi v svetišče, se približal Cerkvi in »ozdravel«.

Po mojih izkušnjah so se mnogi oddaljeni vrnili v občestvo (četudi le virtualno) preko spletnih maš priljubljenih »janezov svetokriških«. Preprosto zato, ker je prag vstopa na Facebooku mnogo nižji kot cerkveni prag. Pa naj bodo za to taki ali drugačni razlogi. Ljudje pač gredo tja, kjer je prag nižji. Povsod je tako – še več – včasih je dobro prag celo znižati, da se lahko zgodi kaj dobrega, četudi to dobro še ni optimalno, a je bolje kot slabo. Tako delamo starši pri vzgoji otrok. Seveda pa stalno in postopno povečujemo zahteve. Tako lahko pripeljemo človeka, žejnega žive vode, iz virtualnega v živo občestvo. Lahko pa ga izgubimo. In pogubimo.

Verniki se bomo vrnili v svetišča. S telesom. Nekateri, ki so sedaj hodili le s telesom, se pa ne bodo. Bodo pa prišli drugi. Tisti, ki jih do sedaj ni bilo blizu. V to verjamem in Sveti Duh bo – po moje – tako deloval.

V gatah pri maši

Verniki se pri maši preko Facebooka ne znamo obnašati. Zamujamo in klepetamo. Mašo smo zamujali tudi v živo in tudi klepetali smo. Mnogi med mašo na Facebooku tako komentirajo, všečkajo, povejo od kod prihajajo, se celo prepirajo in grozijo. Pogosteje morda oni, ki so bili že prej bolj poredko pri maši.

A to je stvar vzgoje. Tako kot moramo otroke disciplinirati in jih naučiti obnašanja med mašo v živo, se moramo verniki disciplinirati in se učiti obnašanja pred zaslonom. Duhovniki lahko tule najdejo svojo priložnost za poučevanje vernega ljudstva: kaj je maša v svojem bistvu, zakaj je maša sveta, kaj se dogaja med različnimi deli maše, kako se obnašati pri maši, kako odgovarjati, … In tudi delati red. Tako kot so to vedno počeli.

Na mestu je tudi opozorilo glede zakmašnega oblačenja pred zasloni. Da ne bomo sedeli pred zaslonom v gatah, spotoma grizljali bobi palčke, kuhali kosilo in še spremljali všečke na Instagramu. Ja, vsega tega smo verniki zmožni. Ne le oddaljeni. Duhovniki nikakor ne smejo predvidevati, da verno ljudstvo »vse to že ve«. Ne ve in razpuščeni smo.

A kljub temu naj (v kriznih časih) maše še vedno bodo na spletu. Z možnostjo prejema svetega obhajila. Ko bo krize konec, pridemo v svetišča. S telesom.

---
Preberite tudi:

- Škofje prižgali zeleno luč za spletne prenose maš
- Nadškof Zore tudi o ukinitvi sv. maš po spletu (VIDEO)
- Razlog za upanje v pandemiji