Zakaj je torej Jezus ves čas ponavljal to napako? Zakaj je vztrajno vlival svoje usmiljenje in milost, ko pa je bilo tako malo ljudi odprtih zanju? Pomislimo na vsa ozdravljenja, ki jih je naredil, vse prilike, ki jih je povedal, in vso ljubezen, ki jo je naklonil ljudem. Učencem je vedno znova posredoval enake nauke. Vedno znova je poskušal pojasniti svoje poslanstvo tistim, ki so mu nasprotovali ali bili sumničavi do njega. Pa vendar se je zdelo, da so njegove besede vedno znova naletele na gluha ali naglušna ušesa. »Novo vino« njegovega življenja in ljubezni se je ves čas razlivalo. Zakaj je Jezus tako vztrajal?

Zakaj je Jezus vztrajno vlival svoje usmiljenje in milost, ko pa je bilo tako malo ljudi odprtih zanju?

Ker je vedel, kako močno ga potrebujemo! Vsem je želel dati čim več priložnosti, da bi se spreobrnili in verovali evangeliju (prim. Mr 1,15). Vsem je želel dati čim več priložnosti, da bi omehčali srce, da bi lahko sprejeli novo vino in se zaradi njega spreobrnili. Enako želi tudi nam danes, zato si pobliže oglejmo, kaj je to novo vino in kako nam lahko spremeni srce.

Vino ozdravljenja

Ljudje so se zgrinjali k Jezusu, kamorkoli je šel, tudi ko je hotel učence odpeljati malce proč, da bi si odpočili (prim. Mr 6,31). Vedno je prisluhnil njihovim potrebam in jim naklanjal ozdravljajočo Očetovo moč. Vselej je izkazoval sočutje in skrb do trpečih. Jezus je pravzaprav tako velikodušno ozdravljal, da je to vzelo sapo nekaterim opazovalcem. Ozdravljal je v soboto (prim. Mr 3,1–6). Ozdravljal je pogane (prim. Mt 15,21–28). Ozdravil je celo enega od vojakov, ki so ga prijeli (prim. Lk 22,50–51)!

Jezus ni ničesar zahteval od ljudi, ki jih je ozdravil. Ni preverjal, ali so dovolj dobri oziroma sveti. Učencem je naročil, naj ga posnemajo: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10,8). Ni ravnal po načelu izključevanja in ne želi, da bi mi tako razmišljali. Naj potrebujemo telesno, duševno ali duhovno ozdravljenje, nas vabi, naj odkrito prinesemo svoje potrebe predenj ne glede na okoliščine.

Jezus ni ničesar zahteval od ljudi, ki jih je ozdravil.

A zakaj nekateri ljudje ozdravijo, drugi pa ne? Na to vprašanje ni preprostega odgovora. Ozdravljenje je Božje delo, ne naše, zato ni pomembno, kako globoka je naša vera ali koliko grehov imamo na vesti. Največ, kar lahko rečemo, je, da je ozdravljenje nekakšen zastonjski dar, ki ga Bog daje ljudem po svoji skrivnostni modrosti in načrtu.

Jezus nas včasih ozdravi povsem drugače od naših pričakovanj. Morda ozdravi stare zamere v našem srcu, čeprav želimo, da nas reši bolečin v kolenu. Ali pa nam bo pomagal, da ga bomo jasneje slišali v molitvi, četudi želimo, da bi nas ozdravil strahu. Mogoče se nič ne spremeni čez noč, sčasoma in po milosti pogleda nazaj pa spoznamo, da nas je Gospod ozdravljal postopoma. Ko se ozremo nazaj, vidimo, kako je novo vino ozdravljenja teklo v nas. In to nas navdaja z radostjo.

Ne glede na vrsto ozdravljenja, ki ga doživimo, pa vedno velja eno: nič, niti naše prizadevanje v veri, naši najhujši grehi ali druge ovire, ne more preprečiti Jezusu, da bi nas ljubil in nam ponujal svoje novo vino (prim. Rim 8,35). Lahko zaceli najgloblje rane v našem srcu, da lahko spet ljubimo. Lahko ozdravi najhujšo bolezen, da lahko vstanemo, vzamemo posteljo in hodimo (prim. Jn 5,8). In lahko nas reši najtemnejšega greha, da si odpustimo in poiščemo milost, da lahko enako odpuščamo ljudem okoli sebe.

Nič, niti naše prizadevanje v veri, naši najhujši grehi ali druge ovire, ne more preprečiti Jezusu, da bi nas ljubil in nam ponujal svoje novo vino.

Vino bližine

Se spomnimo zgodbe o ženi, ki je krvavela in ozdravela, ko se je dotaknila Jezusove obleke (prim. Mr 5,25–34)? Ta zgodba nas ne uči le, da ima Jezus moč ozdravljanja, temveč tudi pripoveduje, kako ozdravlja – po daru bližnjega srečanja z njim. Ko je zaznal, »da je šla moč iz njega«, se je takoj ustavil in se ozrl okoli sebe, da bi videl, kdo se ga je dotaknil (Mr 5,30).

Predstavljajmo si naslednji prizor: žena, navajena bolečin, ki je obubožala in je bila verjetno tarča zaničevanja v vasi, si drzne dotakniti se Jezusove obleke. Tako se je bala, da bi Jezus utegnil zavrniti njeno prošnjo, da je bila pripravljena sprejeti brezimno ozdravljenje. To bi ji zadostovalo.

Za Jezusa pa to ni bilo dovolj. Moral je videti to ženo in govoriti z njo, ji pogledati v oči in dovoliti, da bi videla ljubezen in nežnost v njegovih. Ko je stopila naprej, trepetaje in prestrašena, jo je nežno nagovoril in ji zagotovil, da ni storila ničesar narobe. »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru« (Mr 5,34). Z njo je govoril, kot bi bila ena od njegovih rojakinj.

Jezus je redko ozdravljal na daljavo. Ljudi se je dotikal in govoril z njimi.

Jezus je redko ozdravljal na daljavo; nikoli ni zgolj pomahal z roko nad množico in ljudem odvzel bolezni. To bi lahko storil, saj je navsezadnje Bog, vendar je izbral drugačen način. Ljudi se je dotikal in govoril z njimi. Vprašal jih je: »Kaj hočeš, da ti storim?« (Mr 10,51). Zazrl se jim je v srce in jim razkril svoje.

Jezus vidi tudi nas. Pred nami je, tudi zdaj. Z nami želi stkati odnos, ne trgovskega ali togega uradnega, marveč oseben, intimen odnos. Želi storiti več kot zgolj odgovarjati na naše prošnje za ozdravljenje, odpuščanje, pomoč ali kaj drugega, kar potrebujemo. Želi nam pogledati v oči in želi, da bi tudi mi njemu pogledali v oči. Želi nas prepričati, da nas ljubi, ceni in nas ima za svoje. Pričakuje le, da bomo k njemu prihajali z odprtim in voljnim srcem.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (4/2024).