Vinko Ošlak je predstavil knjigo Pismo Philemonu
Vinko Ošlak je predstavil knjigo Pismo Philemonu
Vinko Ošlak (1947), je slovenski pisatelj, publicist in prevajalec. Med drugim je bil lektor ter strokovni sodelavec pri Mohorjevi družbi v Celovcu in pri Katoliški akciji. Ošlak piše in objavlja leposlovno literaturo in esejistiko, filozofska ter družboslovna besedila, priložnostno tudi časopisno feljtonistiko v slovenščini, esperantu in nemščini. Od leta 2004 do 2006 je bil predsednik esperantskega centra mednarodnega pisateljskega združenja PEN. Za roman Pismo Philemonu je na Slovenskem knjižnem sejmu leta 2023 prejel literarno nagrado svetlobnica, podeljuje jo založba Družina.
Esejistični roman ali celo filozofska pripoved
Roman Pismo Philemonu lahko naročite TUKAJ.
V utemeljitvi je komisija za nagrado zapisala, da se avtor besedila (Pismo Philemonu) izkaže kot temeljit poznavalec literature ter filozofije in na podlagi tega je lahko nastalo besedilo, ki ga je sam poimenoval roman – a lahko bi rekli posebne vrste, recimo esejistični roman ali celo filozofska pripoved. Dogaja se v »večnem« Rimu v 1. stoletju, ko se mesto prvič sreča s krščanskim oznanilom, to je v času okrutnega cesarja Nerona. V to mesto pride kot zapornik pod cesarjevo zaščito apostol Pavel in se nastani v skromni hiši gospodinje Arethe. Okvir zgodbe so zgodovinska dejstva, o katerih beremo v novozaveznih knjigah Svetega pisma, namreč Pavlovo bivanje v Rimu in zavetje, ki ga nudi pobeglemu sužnju svojega prijatelja Filemona, Onezimu. Lastnoročno Pavlovo sporočili Filemonu iz Kolos daje dragocen vpogled v apostolovo rahločutno dušo; zanimivo pa je tudi zato, ker je v njem predstavljeno razumevanje suženjstva: četudi gospodar in suženj obdržita vsak svoj družbeni položaj, morata zdaj predvsem živeti kot brata v službi istega Gospoda. V tem viru je avtor našel primerno snov za meditacijo o rečeh, ki so bistvene za človekov smiselni obstoj; o njih razpravlja s preprostimi obiskovalci, a tudi z zgodovinskimi osebnostmi, kot sta filozof Seneka in cesar Neron.
Roman je osvežena podoba krščanstva, je dramatična molitev
Čeprav je avtorjeva debata z literarnimi liki pogosto zelo zahtevna do bralca, pa je v mnogočem aktualna, saj so njegova osrednja bivanjska vprašanja kljub veliki časovni distanci sorodna izzivom današnje duhovne krize zahodnega, »krščanskega« sveta. V obeh »imperijih«, v nekdanjem rimskem in sedanjem zahodnoevropskem, je moralno-duhovna kriza očitna. Pavlovi pogovori se med drugim nanašajo na značaj rimske verske prakse in božanstev, seveda pa tudi na odnos krščanstva do politične oblasti. Zlasti na tej točki so pogovori izredno aktualni, saj gre za dialoge in meditacije o celi vrsti vrednot ter aktualnih vprašanj z vidika vere, med njimi o milosti, krstu, svobodi, suženjstvu, strahu božjem, a tudi o oblasti in seveda o ljubezni kot največji, ne do kraja umljivi vrednoti. Pri tem je pisec jezikovno domiseln in filozofsko poglobljen. Avtor se izogiba zunanjim opisom ljudi in okolja, toliko zgledneje pa se posveča logiki mišljenja. V celoti lahko delo prepoznamo kot avtorjevo prizadevanje posredovati bralcem osveženo podobo krščanstva in visoke antične kulture. Dramatična molitev.
Ni vseeno, v kakšnem stanu je človek pred Bogom
Kot je v spremni besedi zapisala s. dr. Snežna Večko v »obnebju nepresežne Kristusove svobode Ošlak človeškega suženjstva ne vidi kot nekaj najbolj tragičnega. Pavel Onezimu, ko pride k njemu, pojasnjuje, da je vseeno, v kakšnem stanu je človek v svetu in pred ljudmi, ni pa vseeno, v kakšnem stanu je pred Bogom. Kdor je Božji, je svoboden, tudi če je pri ljudeh zvezan ali vržen v ječo. Skozi Pavlova usta v številnih pogovorih postavlja nasproti pravo in namišljeno svobodo ter pravo in namišljeno suženjstvo, ki ju večina ljudi zmotno zamenjuje. Tako človeški lastnik kot njegov suženj sta pod istim gospostvom greha, s tem da suženj v verigah ve vsaj to, da je suženj, čeprav ne ve, da dejansko grehu. Njegov človeški gospodar pa si umišlja, da je svoboden, pa je sam v verigah greha kot neprimerno močnejšega in ubijajočega gospodarja, kakor je sam gospodar svojemu sužnju. Če pa sprejmeta Kristusa, oba postaneta svobodna v istem novem gospodarju, kateremu sta od tega trenutka naprej sužnja. Človek ne more biti ne-suženj, more pa izbrati, komu bo suženj.«
Z občutjem izklesan čudovit spomenik apostolu Pavlu
S. Snežna Večko meni, da je Ošlakovo Pismo Filemonu dejansko oznanilo evangelija kot edinstvene resnične ponudbe med vsemi ponudbami odrešenja. »Je tudi z občutjem izklesan čudovit spomenik apostolu Pavlu. Apostol se izrisuje pred našimi očmi kot človek, ki ga je povsem osvojil Kristus. Njegove besede, da ne živi več on, temveč Kristus živi v njem, se v glavnem liku te izjemne knjige izkažejo za resnične. Vendar je najgloblje Ošlakovo občudovanje vsekakor namenjeno samemu Gospodu Jezusu Kristusu. On je tisti, ki je neprestano v Pavlovem srcu in na njegovih ustnicah.«
Odlomek o spoznavanju miru
»Onesimos, povej mi, kakor če bi te babica vprašala, ne jaz, kaj je zate mir?« »Ne vem, gospod, nisem še nikoli premišljal. Ga nisem še nikoli imel ...« »Kako pa veš, da ga nisi imel, če praviš, da ne veš, kaj sploh je?«
»Gospod me je zdaj ujel, kakor sem že od otroštva ujet in zato nesvoboden. In nesvobodni ne vemo, kaj je mir, čeprav nekako vemo, da ga nimamo. Najbrž se tako lepo sliši, da ne more biti dano takemu, kakršen sem jaz ...«
Velika tema današnjega časa: Kaj je svoboda?
Knjigo Pismo Philemonu je Vinko Ošlak predstavil v Galeriji Družina v Ljubljani v torek, 3. septembra 2024. Pri predstavitvi je sodelovala tudi avtorica poglobljene spremne besede s. dr. Snežna Večko. Pogovor je tekel o vsebini knjige in veliki temi današnjega časa: Kaj je svoboda? Ošlak skuša ugotoviti, kaj je Pavla gnalo, da je, v hišnem priporu v Rimu, bil je že v visokih letih, napisal Pismo Philemonu, svoje najkrajše znano pismo.
Sprašuje se, zakaj Pavla niso ubili, saj da je bil terorist, fanatik, skrajen človek. Pavel je tolažba nam vsem. Če je imel on priložnost, jo imamo tudi mi. Jezus je dejal: Bodi vroč ali mrzel, mlačnega bom izpljunil. Pravi fanatik verjame, da je to, za kar si prizadeva, res. Pavlu je za nekaj šlo. Pavlova osebna zgodba je model za naše čase. Ošlak pravi, da je dober pedagog tisti, ki je bil slab učenec. Gradi na svojih spoznanjih.