Vincencij (Vinko),
![Vincencij (Vinko),](/storage/app/media/Saints/vincencij-vinko-2014-01-22.jpg)
Vincencij (Vinko),
Vincencij, Vincenc, Vinc, Vincent, Vinko, Vinček, Vinci, Cenc, Cencek, Vincencija, Vinka, ...
![](/storage/app/media/Saints/vincencij-vinko-1-2014-01-22.jpg)
Tedaj se je namestnik silno razjezil. Škofa je obsodil na pregnanstvo, zoper Vincencija pa je kar škripal: »Tega upornika, ki si nas je drznil javno sramotiti, mučite na najhujše načine. Na natezalnico z vročekrvnim hujskačem! Raztegnite mu ude, razmaknite celo telo. To naj bo za začetek, za uvod k pravim kaznim!« In rablji so privezali junaškega pričevalca in ga nategnili, da so mu udje stopili iz sklepov, potem pa ga trgali z železnimi grebeni, da so se videla gola rebra in deloma že drobovje. Sv. Avguštin pravi, da je toliko trpel, da noben človek ne bi mogel prenesti takega trpljenja, če ga ne bi podpirala božja moč.
Po novih neverjetnih mučenjih so ga vrgli v temnico globoko pod zemljo. Staro poročilo pravi, da je temo tiste ječe obsijala večna luč, močna klada se je sama razklenila, tla, pokrita s črepinjami, so se pokrila kakor z dišečimi cvetlicami in nepremagljivi božji junak je ves pokrepčan prepeval Bogu psalme in hvalnice. Kristus ni dopustil, da bi ga znova mučili. Poklical ga je k sebi 22. januarja 304. Na ta dan goduje.
Cesarski namestnik se je hotel maščevati nad mrtvim junakom tako, da ga je ukazal potopiti v morje, kar je veljalo za sramotno kazen. Toda valovi so naplavili mučeniško truplo na breg, kjer ga je pokril morski pesek. Ko je Cerkev dosegla svobodo, so ga pokopali v cerkvi, ki so jo v njegovo čast sezidali ob mestnem obzidju. Drugo veličastno cerkev mu je postavilo mesto Zaragoza.