Zavetnik: Zavetnik: krovcev, opekarjev, drvarjev, topilničarjev, mest Valencia in Vannes; priprošnjik za dober zakon, plodnost, za blaženo smrt in v nevarnostih vseh vrst.

Atributi: Dominikanska obleka, v drži pridigarja, s plamenom nad glavo in perutnicami. V rokah drži knjigo, lilijo, križ ali trobento. Stoji sredi ognja ali sredi poslušalcev; v roki ali na prsih ima črke Jezusovega imena: IHS.

Živel in deloval je v eni najbolj nesrečnih dob Cerkve, v dobi zahodnega razkola. Čeprav je v dobri veri priznaval razkolnega papeža Klementa VII. in nato Benedikta XIII., je dozorel v eno najmočnejših cerkvenih osebnosti v 14. stoletju in na njegovem prelomu.

Rodil se je okoli leta 1350 v Valencii. Oče je bil ugleden notar, mati zgledna krščanska žena. Nadarjen in lep, kakršen je bil, bi bil lahko pričakoval od sveta vseh užitkov in radosti, a je sedemnajstleten oblekel dominikansko redovno obleko. Študiral je v Leridi in Barceloni modroslovje in bogoslovje; nato se je vrnil v Valencio, kjer je v samostanu poučeval modroslovje. Za njegov notranji razvoj je bilo odločilno, da se je z vso resnostjo poglobil v duha pravega meništva. Iz šole, v kateri se je po zgledu sv. Dominika razvil v moža trdne volje, krepostnega in pobožnega, je izšel Vincencij kot oznanjevalec spokornosti.

Pridige je sestavljal kleče pred križem. Kot misijonar je prehodil Španijo, Francijo, Italijo, Nemčijo in je imel v dvajsetletnem misijonskem delovanju okrog dvajset tisoč pridig, saj je pridigal kar po trikrat in še večkrat na dan. Na duše je znal tako vplivati, da je moral večkrat svoje pridige pretrgati, ker mu je besedo zadušil jok poslušalcev. Zraven pridiganja je tudi neutrudljivo spovedoval, premolil velik del noči, premišljeval in prebiral Sveto pismo in cerkvene očete. Spisal je tudi več učenih spisov in nabožnih knjižic.

Umrl je 5. aprila 1419 v bretonskem mestu Vanu, kjer je imel zadnje govore. Na ta dan tudi goduje.