Kip Viktorina Ptujskega na Ptuju, delo kiparja Viktorja Gojkoviča. FOTO: Andrej Praznik. 


»Prvi prodor krščanstva v svet se je dogajal v obdobju apokaliptike. To ni bila apokaliptika, kakor jo pojmujemo danes, vsa prepredena s katastrofičnostjo in grozotami. Tega so imeli prvi kristjani vse polno že na dosegu roke, na tem svetu, kjer jim je vsak dan grozilo kako izdajstvo, mučenje in smrt. Apokalipsa prvih stoletij je vedrina, porojena iz pričakovanja Gospodovega ponovnega prihoda, ko bo zasijala tako zaželena pravičnost in bo v vsej slavi zavladalo nebeško kraljestvo,« je v uvodu knjige Viktorina Ptujskega Razlaga Razodetja in drugi spisi zapisal Miran Špelič.

V takem času, ko zapisovanje in ohranjanje literarnega ustvarjanja ni bilo najbolj pomembno, je živel Viktorin, zato ni čudno, da se je od njegovih besed ohranilo zelo malo. Najpomembnejša je zgoraj omenjena knjiga, v kateri Viktorin razlaga zadnji svetopisemski spis, Apokalipso, Janezovo Razodetje.

Razodetje velja za najbolj zapleteno in skrivnostno knjigo Svetega pisma, ki so se je mnogi razlagalci kar malo izogibali, Viktorin pa se je je lotil z veliko natančnostjo in zbranostjo.

Njegov izvor ni znan 

Od kod je prišel Viktorin na petovionski škofovski sedež, ne vemo natančno. Morda je prišel z Vzhoda, kar naj bi podpirala Hieronimova opazka, da je znal bolje grško kot latinsko.

Viktorin je resda dobro poznal razmere v Petovioni, a to ni dovolj dober razlog, da bi bil tukaj domačin, saj preseljevanje v tisti dobi ni bilo nič nenavadnega.

Številni raziskovalci njegovega življenja in dela so bili sicer prepričani, da je bil Viktorin tukajšnji domačin, pa tudi ime Viktorin je bilo v tem mestu dokaj pogosto. Zanesljivo pa je, da je v Petovioni, današnjem Ptuju, živel in deloval.

Za nekaj časa so ga – to je bilo nekako v 4. stoletju, dve stoletji po njegovem rojstvu – »prestavili« iz mesta Poetovio v precej bolj znani francoski Poitiers. Njegovo češčenje se je tam širilo vse do 17. stoletja, ko je raziskovalec Francoz Jean de Lanoy to tezo zavrnil in ga postavil nazaj na Ptuj.

Pri nas je za Viktorinovo »vrnitev« posebej zaslužen Anton Martin Slomšek, saj je bilo na njegovo posredovanje svetnikovo češčenje odobreno za vso tedanjo Lavantinsko škofijo.

Njegovo ime in delovanje je torej povezano z različnimi kraji. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da je Viktorin živel na slovenskem ozemlju in smemo ga imenovati tudi prvega literarnega ustvarjalca s tega področja.


Mesto Ptuj. FOTO: Ivo Žajdela. 

Pisatelj in škof

O Viktorinu ni pisal noben njegov sodobnik. Prvi, ki je pisal o njem, je bil njegov rojak Hieronim, ki ga (sicer na njemu zelo strog in kritičen način) navaja kot svojega predhodnika in vzornika ter ga postavlja celo med »stebre cerkve«.

Leta 1888 je Ivan Napotnik na Dunaju izdal kar zajeten življenjepis pod naslovom Sveti Viktorin, škof Ptujski, cerkveni pisatelj in mučenec.

Viktorinu na Slovenskem sicer ni posvečena nobena cerkev, se pa po njem imenuje minoritski samostan in ena od ulic na Ptuju, v okviru Teološke fakultete v Ljubljani pa deluje znanstveno-raziskovalni Inštitut za patristične študije Victorinianum.

Ker o Viktorinu samem nimamo veliko izvirnih poročil, pa nam o njegovem značaju in delovanju toliko bolj zgovorno govorijo njegova dela. Razlaganje Svetega pisma, svojo prvenstveno nalogo, razume kot prerokovanje v svojem času.

Viktorin je bil škof, obdan z množico različnih verstev, med katerimi je bilo tudi krščanstvo – v svoji pravoverni in heretični obliki. Vpogled v zgodovino nam pove še, da na škofovskem sedežu ni bil prvi. Svojo zaupano mu skupnost je prav preroško vodil, saj se je prepoznaval kot naslednik prerokov in tako je razumel tudi svoje mesto v skupnosti vernih.

Smrt in zapuščina 

Viktorinovo delovanje lahko umestimo v čas pred Dioklecijanovimi preganjanji, to je bilo nekako pred letom 304. Ni pa izključeno, da je deloval še prej – možno je, da je umrl mučeniški smrti med Numerijanovimi preganjanji v letih 283–284.

Krščanstvo je kmalu po njegovi smrti dobilo pravico do obstoja, zato so se njegova dela hitro širila in postala temelj teološkega in literarnega ustvarjanja. Kasneje pa jih je doletela žalostna usoda, saj jih je psevdo-Gelazijev dekret označil kot »neprimerna za branje« in Viktorinove rokopise so nehali prepisovati.

Šele mnogo let kasneje je Viktorinova teološka zapuščina spet prišla na plano. Še najbolj izrazito v njegovem delu Razlaga Razodetja, ki je edino obširnejše ohranjeno Viktorinovo delo.


Preberite še: 
- O življenju sv. Hieronima
- Razglasitev sv. Hieronima za glavnega zavetnika koprske škofije