Ne le zaradi igralske zasedbe, tudi zaradi zgodbe je film izredno podoben tistemu z naslovom Mrs. Brown (1997), ki prikazuje prijateljstvo kraljice Viktorije z Johnom Brownom. Prav tako kot on, je Abdul nizkega rodu, tudi njuno prijateljstvo na dvoru vzbudi ogorčenje, filma pa sta posneta točno dvajset let narazen. In prav tako kot Mrs. Brown so tudi film Viktorija in Abdul premierno predstavili na filmskem festivalu v Canesu. V filmu na podobnost celo namignejo, ko ena dvornih dam pripomni, da je Abdul novi Brown, samo še bolj rjav (brown po angleško pomeni rjav).

Rahlo samoironičen ton film vzpostavi že na začetku, ko se na ekranu izpiše: »Posneto po resničnih dogodkih … Večinoma.«

Pripoved nas najprej pelje v Indijo, kjer spoznamo Abdulov vsakdan – je musliman in dela kot pisar v mestni ječi. Po nenavadnem naključju je izbran za pot v Veliko Britanijo, kjer naj bi kraljici na slovesnosti podaril kovanec, imenovan mohur. Nato nas režiser seznani z ostarelo kraljico, bolno in naveličano vseh ceremonij. Toda Abdul se v njeni prisotnosti za ceremonije in predpise ne zmeni kaj dosti, kar pri kraljici požanje odobravanje, kljub ogorčenju dvorjanov. Počasi se med njima splete prijateljstvo in Abdul iz kraljičinega služabnika hitro postane njen osebni munshi – kar je urdujska beseda za duhovnega učitelja.

Da Judi Dench obvlada igro, smo že vedeli. Kot rečeno se je v vlogi kraljice Viktorije preizkusila že drugič in zopet zablestela. Na prvi pogled se zdi, da je ostarela Viktorija kar nekoliko groteskizirana, a verjetno je prej to, da je končno prišel čas, ko jo lahko prikažejo realno. Seveda si nihče v filmu ne bi drznil pokazati aktualne kraljice v tako osebnih in človeških okoliščinah kot je spanje ali jutranje oblačenje.

Tudi nabor drugih uveljavljenih igralcev z otroka ne razočara – Eddie Izzard kot princ Bertie, Michael Gambon kot vojvoda Salinsburški in Tim Pigot-Smith kot vodja dvora, kar je bila njegova zadnja vloga, saj je aprila 2017 preminil. A veliko presenečenje filma je Ali Fazal, ki je upodobil Abdula. Mladi indijski igralec ne vnese svežine le v življenje ostarele kraljice, temveč tudi v sam film. In to povsem naravno, z nekakšno otroško drzno preprostostjo in razigranostjo.

Zgodbo za scenarij so ustvarjalci črpali iz pred kratkim odkritega dnevnika, ki ga je Abdul Karim pisal v času služenja kraljici Viktoriji. Kljub temu je zgodba prikazana bolj z njenega vidika. Zlasti Abdul je prikazan skozi oči Viktorije, takšen, kakršnega je videla in doživljala ona. Ob brskanju po zgodovinskih dejstvih se namreč izkaže, da je bil Indijec mnogo bolj preračunljiv in povzpetniški kot ga pokažejo v filmu. A če bi bil zvesto upodobljen, bi bil mnogo manj všečen, film pa bi izgubil iskrico, ki jo njegov lik doprinese.

Zdi se, da je bilo režiserja malo strah realno prikazati tudi rasno nestrpnost. Ta v tistem času ni bila le prisotna, temveč tako rekoč norma v visoki družbi. Ogorčenje ob kraljičinem druženju z nekom iz Indije je bilo nedvomno še mnogo večje in hujše, kot je predstavljeno v filmu.

Kdo, ki se spozna na zgodovino, bo zagotovo v filmu odkril še več netočnosti. Ob tem naj se spomni opomina z začetka – da je film zgolj »večinoma resničen«. Ker je kljub temu – ali pa prav zaradi tega – tako simpatično gledljiv, mu nepravilnosti niti ne moremo zameriti.