Viktor Frankl in Lev Tolstoj o trpljenju, smrti in iskanju smisla
Viktor Frankl in Lev Tolstoj o trpljenju, smrti in iskanju smisla
Celjska Mohorjeva družba je zbirki Smisel izdala prevod dela ameriškega profesorja psihologije Micaha R. Sadigha z naslovom Eksistencialno potovanje in podnaslovom Viktor Frankl in Lev Tolstoj o trpljenju, smrti in iskanju smisla, prevedelel ga je Rudi Meden.
Na koncu smo to, kar sami izberemo
Ivan Iljič je v svojem življenju naredil vse prav. Sledil je pisanim in nepisanim pravilom. Zlezel je na pediestal družbene pomembnosti, se poročil, dobil otroke, poskrbel, da je bilo pohištvo v novem stanovanju usklajeno s draperijami ... Ob soočenju z minljivostjo pa se je naenkrat znašel na robu neskončnega črnega brezna brez vsakršnega smisla ali kakršne koli tolažbe. V čem je torej sploh smisel življenja?
Večna eksistencialna vprašanja nas zadenejo prej ali slej, pa naj se v blišču in hrupu sodobnega potrošništva ta notranji glas še tako trudimo utišati. Kdo sem? Kam grem? Kakšen smisel ima moje življenje? Dunajski psihiater Viktor Frankl in ruski literarni klasik Lev Tolstoj sta tem razmislekom posvetila vse življenje. Micah R. Sadigh o njunih spoznanjih piše v razumljivem jeziku, zahtevne filozofske principe pa sleherniku približa skozi človekove osebne stiske in dileme.
S Franklovo logoterapevtsko mislijo in Tolstojevim čutom za najgloblje v človeku nagovori vprašanja trpljenja, smrti in življenjskega smisla. Doživimo jih skozi sodnika iz ene Tolstojevih najboljših novel vseh časov Smrt Ivana Iljiča. Knjiga bralcu odstira eksistencialna obzorja ter jih opremlja s trdnimi oprimki, upanjem in svetlobo.
Odlomek iz knjige
V družbi, ki jo žene »čredna miselnost«, je vsak zamenljiv; ena mravlja navsezadnje ni nič drugačna od druge mravlje, torej je zamenljiva. V svetu, kjer ljudi resnično dojemamo kot posameznike z vsem, kar njihova posameznost pomeni, pa so vsi nenadomestljivi. Lahko sicer zaposlimo drugega človeka s podobno izobrazbo ali podobnimi delovnimi izkušnjami, vendar ta nikoli ne bo mogel prejšnjega nadomestiti v polnem pomenu besede. Nenadomestljivi smo, pa čeprav nam današnji zbirokratizirani svet morda dopoveduje nasprotno. Vendar nam zato sveta okrog nas še ni treba obsojati, ni se nam treba po vsej sili boriti proti sistemu, ki v ljudeh gleda zgolj identifikacijske številke, čine, range, etikete ipd. Takšno občutenje velikokrat odzvanja v besedah Frankla, ki so mu identifikacijsko številko dobesedno vtetovirali v letih internacije v koncentracijskih taboriščih. Njegove besede pa niso zgolj abstraktno pametovanje; prihajajo iz srca in uma človeka, ki v ljudeh ni videl etiket in rangov, ampak enkratne posameznike. Podobno je pisal tudi Tolstoj, prizadeval si je za človeštvo, znotraj katerega bi bil vsak posameznik nenadomestljiv, enkraten in svet – kjer bi bil vsak posameznik zmožen preseči samega sebe, kar je predpogoj za izražanje prave ljubezni in sočutja.
Na koncu smo spet pred neizogibnim, večnim eksistencialnim vprašanjem: kdo sem? Sem bitje, vrženo v svet, na kar nisem mogel sam z ničimer vplivati. Sem ime, sem svoje družinsko poreklo, sem kultura, v kateri sem odraščal, sem cel seznam nazivov in oznak, ki sem jih pridobil v različnih fazah življenja, pa vendar nič od tega zares ne opredeljuje tega, kdo sem. Kdo torej sem? Sem to, kar izberem, to, za kar se zavestno odločim in kar raste iz svobode, ki prebiva v meni in od mene terja, da naj za te izbire odgovarjam. Sem človek z zmožnostjo, da vsak trenutek samega sebe definiram. Zmožen sem živeti bodisi tako, da strežem sam sebi, ali pa tako, da s svojim življenjem služim drugim, služim nečemu večjemu od sebe. Sem »svoboden kipar svojega lastnega bitja«, lahko se odločim živeti za višje vrednote, ali pa se spustim na raven »nižjega, brezumnega bitja«. (Str. 238.)
Posvetil se je Franklovi psihologiji in eksistencialni analizi
Dr. Micah R. Sadigh je profesor psihologije na Cedar Crest College, študiral je na Moravian University in Lehigh University. V svoji akademski karieri se je posebej posvetil Franklovi psihologiji in eksistencialni analizi. Pogosto predava na nacionalnih in mednarodnih konferencah. Je uspešen skladatelj. Živi v Betlehemu v Pensilvaniji v ZDA.
Mali priročnik za razločevanje med dobrim in zlim
Celjska Mohorjeva družba je izdala prevod knjige dr. Andréja Léonarda z naslovom In sreča v vsem tem? ter podnaslovom Mali priročnik za razločevanje med dobrim in zlim.
André Léonard se v priročniku loteva vprašanj, kot so: kaj je morala, zakaj je morala pomembna, kaj je zadovoljstvo, kaj je značilno za človekovo iskanje sreče, kje je vir človekove svobode itd. Gre za izjemno knjižico, ki nadaljuje avtorjevo razmišljanje iz knjige Kje pa je tu Bog?
Ali obstaja način, kako razlikovati med dobrim in škodljivim oziroma zlim? Za to gre pri morali, ki je obsežno področje, na prvi pogled sicer neprivlačno, a kljub temu zelo vznemirljivo. Avtor na razumljiv način in s številnimi primeri pojasnjuje najpomembnejše osnovne pojme tako v vsaki etični ali politični razpravi kakor tudi v številnih osebnih odločitvah. Zelo dostopna knjiga o enem bistvenih vprašanj.
Odlomek iz knjige
Da bi razumeli /.../ pomen /besede morala/, moramo začeti pri njenem etimološkem izvoru. Beseda izhaja iz latinske besede mos, ki v rodilniku kot predmetno dopolnilo postane moris, v imenovalniku množine pa mores. V latinščini izraz označuje način vedenja, obnašanja. To je izhodišče za francosko besedo moeurs, ki označuje človekovo ravnanje, njegov način delovanja. Morala bo torej razmislek o mores, se pravi o ravnanju, delovanju. (Str. 9.)
In kaj nam ukazuje naš razum? Povsem preprosto: »Postani to, kar si!« Sad daru si. Sprejmi ga! Napravi ga za svojega! Prisvoji si ta dar človeštva! Vendar ga posvoji zato, da ga boš lahko tudi ti sam razdajal drugim. Nisi se naredil sam, rojeno bitje si. Bodi velikodušen, ko boš na vrsti za velikodušnost. Omogoči drugim, da postanejo ljudje, kakor si to postal ti. To je jedro morale ... (Str. 46.)
Bil je profesor filozofije na Katoliški univerzi v Louvainu
Mons. André Léonard je mechelensko-bruseljski prelat in avtor številnih del. Leta 1974 je doktoriral iz Heglove logike, nato pa je bil več kot dvajset let zaposlen kot profesor filozofije na Katoliški univerzi v Louvainu. Kasneje je bil tudi namurski škof in do leta 2015 nadškof za območje Mechelena in Bruslja. Leta 2018 je objavil delo Kje pa je tu Bog?. Majhen priročnik za razumevanje sveta, kakršen je, ki je 2020 v prevodu dr. Draga Ocvirka izšlo pri Celjski Mohorjevi družbi.
Neža Zajc: Samoten svet
Celjska Mohorjeva družba je izdala pesniško zbirko dr. Neže Zajc Samoten svet, spremno besedo je napisala dr. Ignacija Fridl Jarc. Že naslov Samoten svet usmerja na temeljno problemsko tematiko pesmi, samoto. Ker je to po Nietzscheju treba ločiti od osamljenosti in zapuščenosti, verzi s tem izgubijo pesimistično konotacijo, v ospredje pa stopita prostor in čas, namenjana duhovnim premislekom. Ti so pomembni tako v teoriji biblioterapije kot v procesu literarnega ustvarjanja: pesnica pred nas razgrinja srce in dušo v jeziku, ki ga razumemo oziroma bi ga morali razumeti.
Poezija Neže Zajc je specifična, saj se po eni strani napaja ob izvirih umetnosti (pesnica) in znanosti (znanstvenica), po drugi strani pa se ne ozira na sodobne smernice, ki želijo v ospredje postaviti pripovednost, se odrekajo zahtevnim retoričnim sredstvom in se odmikajo od t. i. »jaz perspektive«. Pesničin genij izhaja iz preteklosti, se naslanja na aluzije iz Svetega pisma in črpa iz filozofsko-duhovnih virov. Posebno vrednost ima pesemski cikel, ki nastopa kot hommage pesničinemu dedu, Danetu Zajcu.
Literarna in kulturna zgodovinarka ter pesnica
Neža Zajc (1979) je doktorica znanosti, literarna in kulturna zgodovinarka ter pesnica. Z literarnim pisanjem se ukvarja že od leta 1998: sprva je pisala prozo, 2009 pa se je preusmerila v poezijo. Od tedaj je izdala tri pesniške zbirke: Ime gore (2014, Kud Logos), Igla v mrku (2019, Inštitut Nove revije) in Brez slovesa (2021, Slovenska matica). Pri Celjski Mohorjevi družbi je v letu 2023 izšla njena že četrta samostojna pesniška zbirka Samoten svet, v kateri pesničin genij bralca presunja s svojim tenkočutnim in sublimnim zaznavanjem najintimnejše govorice lastne biti.