Viktor Blažič (1928–2014) se je takoj po vojni kot mlad fant znašel v Knoju, kjer je od blizu spoznal delovanje revolucionarne vojske. Tako, kot nekateri drugi intelektualci, je tudi on postal oporečnik komunistični oblasti – kolikor je to v trdem udbovskem režimu sploh bilo mogoče. Ker doma oporečniških člankov ni mogel objavljati, je objavljal v tržaški reviji Zaliv, ki jo je urejal pisatelj Boris Pahor. Ob trideseti obletnici genocida nad domobransko vojsko je dozorela misel, da bi svojega tedanjega oporečniškega vzornika Edvarda Kocbeka spodbudili k intervjuju, kjer bi izrazil svoje kritično mnenje o tem silnem dogodku. Blažič je pri pripravi intervjuja aktivno sodeloval, zato je bil skupaj s Francem Miklavčičem aretiran in obsojen. Primer je režimu rabil za zastraševanje vseh tistih, ki bi si drznili spraševati o prepovedanih temah. Leta 1999 je na to temo obdelal v svoji knjigi Svinčena leta.

Naša komunistična revolucija in svet

Ko je Mladinska knjiga istega leta (1999) izdala prevod svetovno znane knjige Črna knjiga komunizma in ko smo v Ljubljani poslušali njenega glavnega avtorja Francoza Stephana Courtoisa, smo lahko ugotovili pretresljivo dejstvo, da v knjigi, ki sicer obdeluje komunistične genocide po vsem svetu, ni slovenskega primera. V njej ni niti temeljnih podatkov o poteku komunistične revolucije med vojno, o povojnem genocidu nad domobranci ter o povojnem udbovskem terorju nad vsemi, ki jih komunisti niso videli v svojem konceptu. Slovenci se še vedno ne zavedamo docela, da je bila naša medvojna (!) komunistična revolucija pravzaprav ena najbolje načrtovanih, vodenih in temeljitih v svetovnem metilu. Tudi zato je bilo njeno povojno nadaljevanje tako temeljito.

Tega se ne zavedamo iz vsaj treh razlogov: ker smo močno indoktrinirani z mitično podobo o partizanih kot izključno narod­noosvobodilnih borcih, ker še vedno nimamo objavljenih medvojnih besedil voditelja komunistične revolucije Edvarda Kardelja in ker se nasploh naša zgodovinopisna stroka zateka k formalističnemu, deklarativnemu zgodovinopisju, pri čemer se izogiba pravzaprav vsemu bistvenemu, kar se je dogajalo. Vzemimo za primer samo geslo o Ozni v Enciklopediji Slovenije. Zajeli so datume in podali formalistični opis tega, kar naj bi (!) počela, prav nič pa ne zvemo o tem, kar je (!) počela.

Če je bila Črna knjiga komunizma tisto berilo, iz katerega so se ljudje po svetu informirajo o početju komunistov v 20. stoletju, potem smo Slovenci tu spet prikrajšani. Verjetno je glavna težava pri tem naš skrajno omejeni jezik, saj tuji preučevalci ne morejo brati naše literature.

Viktor Blažič na spominski prireditvi na Streliški ulici v Ljubljani leta 1990, kjer so komunisti 26. maja 1942 umorili dr. Lamberta Ehrlicha. Od leve: Franc Miklavčič, Zdenko Zavadlav, Vera Trampuž, Viktor Blažič, Stanislav Klep, pesnik Peter Levec, Stane Vezjak. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistična svinčena leta

Tudi z Blažičevo knjigo Svinčena leta smo prizadeti. Res je, da je ta knjiga predvsem namenjena domačemu bralstva, vendar je v njej napisana analiza komunističnega sistema tako kakovostna, da se lahko meri s katerim koli tovrstnim svetovnim delom. Blažič je knjigo razdelil v dva dela. V prvem, po katerem je knjiga dobila naslov, je opisal svojo osebno zgodbo iz 70. let. Toda to nikakor ni opis samo njegove intimne zgodbe, ampak se pripoved ves čas ukvarja s takratno slovensko in jugoslovansko stvarnostjo. Že samo ta del je izvrstna analiza takratnega trdega komunističnega režima in v slovenski publicistiki ji zagotovo ni para. Blažiču je osebna izkušnja le izhodišče za prikaz delovanja režima.

Drugemu delu knjige je dal zgovoren naslov O prevladi destruktivnega nagiba. Verjetno je to najbolj poglobljena analiza delovanja udbovsko-komunistične miselnosti in prakse. Avtor nas vodi skozi na videz zapletene, vendar hkrati preproste labirinte. Seznanja nas s psihološkim in razumskim profilom komunistične miselnosti. Nasilje in strah sta glavni, nikakor pa ne edini orodji, s katerima so komunisti obvladovali ljudi.

Farne spominske plošče v Horjulu z imeni Bastičevih. Očeta in mamo so partizani umorili leta 1942, sinove pa kasneje. FOTO: Ivo Žajdela

Teža resnice, ki jo razgalja Blažičeva knjiga

Vprašanje je, ali bo Blažičeva knjiga kdaj prevedena v katerega od svetovnih jezikov, s čimer bi tuji avtorji dobili v roke izjemno poglobljen zapis o delovanju komunističnih oblastnikov. Svinčena leta so knjiga, ki v Sloveniji zagotovo ni mogla postati uspešnica. Povprečni indoktrinirani Slovenec bi namreč težko prenesel težo resnice, ki jo razgalja. Poleg tega je izšla hkrati s knjigo Aleksandra Bajta Bermanov dosje, ki je gotovo najpomembnejša slovenska knjiga po letu 1990, ki se loteva iste teme, in je tako Blažičeva v njegovi senci. Da slovenska demokratizacija hudo šepa, je pokazal tudi odziv na Blažičevo knjigo v Delovih Književnih listih, kjer je bila s strani Delovega mlajšega novinarja deležna nadvse bizarne negativne kritike. Če ne bi živeli v Sloveniji, bi nad njo lahko samo strmeli, ker pa živimo v Sloveniji, nas Delov izpad ni preveč presenetil.

Grob Dolinarjevih iz Zaklanca pri Horjulu (na pokopališču pri sv. Urhu), ki so jih partizani umorili 20. novembra 1942. FOTO: Ivo Žajdela

Senca komunističnega holokavsta nad Slovenci

Že pred časom je Viktor Blažič napisal svoje novo analitično delo, ki pa je žal obležalo na uredniški mizi neke založbe. V njem se je lotil spomenice, ki jo je aprila 1942 italijanskim okupacijskim oblastem poslal dr. Lambert Ehrlich, in podobnega pisma škofa dr. Gregorija Rožmana iz septembra istega leta. Središčna točka Blažičeve pozornosti je bila medvojni revolucionarni teror (čeprav se je besedi revolucija skrbno izogibal) in povojni genocidni pomor domobranske vojske.

Nova revija je leta 2002 (številka 241–242) objavila daljši odlomek te omenjene Blažičeve neobjavljene knjige, ki mu je dal naslov Senca slovenskega holokavsta. Nadnaslov, verjetno uredniški, Krivda in greh, nas spomni na podobno delo Spomenke Hribar iz srede 80. let. Blažič nas s svojim značilnim analitičnim, umirjenim in izjemno poglobljenim pristopom popelje v 70. in 80. leta. V 70. letih se je poboja domobrancev prvič lotil Kocbek, sredi 80. let pa Spomenka Hribar. Znova nas je opozoril na pogum, ki sta ga oba avtorja izrazila s tema svojima gestama.

Članek o Dolinarjevih iz Zaklanca pri Horjulu, ki so jih partizani umorili 20. novembra 1942. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistični apologet in kritik Josip Vidmar

Isto leto, kot je bil v tržaški reviji objavljen Kocbekov intervju, je Josip Vidmar, siva eminenca socialističnih intelektualcev, v reviji Sodobnost objavil svoje razmišljanje o poznih Cankarjevih delih. Blažič meni, da se je Vidmar celo pri Cankarju zbal vzpodbud za osmišljanje žrtev komunističnih pobojev. Danes se komajda zavedamo, kako dosledno totalitarni so bili pogledi na vseh področjih takratne uradne Slovenije. Vrednost Blažičeve študije je, da nas je na to spomnila in nam prikazala vso sprevrženost takratne uradne misli. Vidmar je vse podredil karieri in s tem režimu. Zanj niti Ivan Cankar ni bil na liniji. V nasprotju z Vidmarjem so Kocbeka vprašanja nasilja in plitkosti komunističnega režima – vsaj po vojni – precej vznemirjala. Kot poznavalci Kocbeka dobro vemo, je bil med vojno oziroma komunistično revolucijo velik apologet revolucionarnega spreminjanja sveta.

Tako je levičarsko vodstvo osnovne šole v Rogatcu še leta 2002 posiljevalo učence z Edvardom Kardeljem, enem najhujših zločincev v novejši zgodovini. FOTO: Ivo Žajdela

Poskušati razumeti

V Novi reviji doslej še ni bilo objavljene tako poglobljene analize komunističnega genocida. Če pravimo, da je zelo pomembno, če ne celo najpomembnejše, da poskušamo razumeti vzroke in potek komunističnega genocida, predvsem njegov glavni medvojni del, potem je Blažičev prispevek najboljša izdaja takšne obravnave. V njej se je zelo oddaljil od shizofrene pozicije večine naših intelek­tualcev, ki še vedno po liniji najmanjšega odpora ponavljajo za svojim priučenim (indoktriniranim) prepričanjem, da je bil povojni genocid nad domobranci in povojno nasilje nasploh nekaj skrajno zavržnega, da pa so med vojno komunisti in partizani igrali pozitivno vlogo.

To seveda niti približno ni res. Pozitivno vlogo bi igrali le, če okupacije ne bi izkoristili za izvedbo komunistične revolucije. Kdor je dovzeten za dejstva in obsežno literaturo iz zadnjih let o tem času, bo zlahka spoznal, da je bila medvojna komunistična revolucija v Sloveniji najbolj temeljita revolucija v tistem času v svetovnem merilu. V Courtoisovi Črni knjigi komunizma bi morala zato imeti eno vodilnih vlog, tako pa je zaradi naše majhnosti in francoske površnosti v njej sploh ni.

To revolucijo je vodila peščica poklicnih revolucionarjev s pomočjo v španski komunistični revoluciji izurjenega vojaškega kadra. Mimogrede, Slovenci smo o španski revoluciji oziroma državljanski vojni povsem pristransko informirani. Vsa literatura, ki je o tej vojni izšla v Sloveniji, je bila izrazito pristranska in apologetska do komunistične strani. Pravzaprav je za nas španska revolucija svojevrstna bela lisa, in dokler ne bo nekdo izdal objektivne knjige o dogajanju v Španiji pred drugo svetovno vojno, bomo marsikaj teže razumeli. Komunistično nasilje je bilo namreč tam mnogo bolj pozverinjeno kot Francovo, za katerega povprečni (indoktrinirani) Slovenec misli, da je edino obstajalo.

Spomenka Hribar kot govornica na odprtju razstave o grobiščih v Celju 31. maja 2005. FOTO: Ivo Žajdela

Nasilje, aretacije, zaplembe, 45 let trdega udbovskega sistema

Osrednji del svojega prispevka v Novi reviji je Viktor Blažič posvetil osupljivim besedam Spomenke Hri­bar v svojem znanem besedilu Krivda in greh, ki se glasijo: »S samim tem dejanjem, s pobojem domobrancev, je bila na novo, z grozo fizičnega izničenja dela naroda, dosežena zedinitev. Ta zločin je HKRATI začetek. Hkrati ZLOČIN in hkrati ZAČETEK. Samo-potrditev naroda. Nekakšna samo-ustanovitev. Je zločin in je začetek. Je eno IN drugo. Je oboje hkrati. Če negiraš eno, negiraš drugo.«

Blažič se je prvi spopadel s tem destruktivnim mnenjem. Moralo je poteči celih petnajst let, kar zgovorno priča, v kakšnem intelektualnem močvirju tiči Slovenija. Citirano idejo Spomenke Hribar je označil za sprevrženo. Sprejeti takšno idejo pomeni privoliti v genocid. Postavil je vprašanje o tem »začetku« oziroma kaj se je iz njega izcimilo. Nasilje, aretacije, zaplembe, 45 let trdega udbovskega sistema. Res lep začetek, ki ga je omogočil genocidni pomor domobranske vojske. Čeprav je Blažičeva misel tudi tu ves čas natančna in izjemno poglobljena, je včasih premalo pretehtano uporabil kakšen termin, ki ni najboljši. Tako je za povojni veliki pomor uporabil tudi besedo maščevalnost, kar pa je sporno. Maščuješ se nekomu, ki ti je naredil krivico. Kakšno krivico pa je komunistom povzročilo tistih (najmanj) 59 Slovencev, ki so jih ti umorili že leta 1941, kaj 28 družin, 16 duhovnikov oziroma skupno več sto umorjenih civilistov leta 1942, kar je posledično povzročilo okupatorjevo vzpostavljanje »reda in miru« z množičnimi streljanji talcev ter odgoni stotin in stotin ljudi v taborišča? Povojni in medvojni poboji, na slednje vsi pozabljajo, so bili del sistema komunistične revolucije. Termin maščevalnost tu samo zamegli bistvo problema in na neki način nasilje celo opravičuje.

Ivo Žajdela, Krivda in greh?, Demokracija, 15. 8. 2002Konec v: Viktor Blažič, komunizem, revolucija, svinčena leta [2]

1/9