Nemški kardinal Gerhard Ludwig Müller, ki mu papež Frančišek pred nekaj tedni ni podaljšal mandata na položaju prefekta Kongregacije za nauk vere, je v pogovoru za nemški katoliški časnik Die Tagespost izrazil dvom glede reforme rimske kurije: »Videti je sicer nekaj gradbišč, kakšen načrt stoji za njimi, pa mi doslej še ni bilo razodeto«, je dejal kardinal Müller.



Rimska kurija je cerkvena stvarnost, je poudaril nemški kardinal. To ni le upravni aparat neke posvetne ustanove. »Reforma po eni strani pomeni strukturno ali organizacijsko prilagoditev na sodobno komunikacijo. S cerkvenega stališča pa pod izrazom reforma razumemo notranjo duševno in duhovno prenovo v Kristusu v želji, da zvesto služili njegovi Cerkvi«, meni Müller.

Na vprašanje o morebitnih napetostih med njim in papežem Frančiškom kardinal odgovarja, da »kardinali služijo vesoljni Cerkvi skupaj s papežem pod njegovim vodstvom«. Cerkve ne bi smeli primerjati s političnimi organizacijami, z družbenimi koncerni ali človekoljubno organizacijo. »Cerkev je znamenje in orodje, zakrament odrešenja sveta v Kristusu. Cerkev služi resnici in ni podrejena zakonu političnega in ideološkega boja za oblast«, je pojasnil nemški kardinal.

Nekaterim posameznikom se zdi, da njegov mandat na položaju prefekta Kongregacije za nauk vere ni bil podaljšan zaradi zunanjih vplivov, da bi ustvarili ozračje, nastrojeno proti papežu Frančišku, ugotavlja kardinal Müller. Navdušen pa je »dobršen del medijev, za katerim stojijo določene ideološke grupacije«, toda te »vlogo prefekta ocenjujejo povsem napačno«. Prefekt mora služiti papežu v prizadevanju za edinost Cerkve v resnici evangelija, »zato je povsem zgrešeno Cerkev tako rekoč deliti na dve ideološki krili in vlagati lastno energijo v to, da bi eno krilo premagalo drugega«.

Müller je v pogovoru izrekel pohvalo svojemu nasledniku nadškofu Luisu Franciscu Ladarii Ferreru: »Delo na oddelku za vero in disciplino sva opravljala v popolni skladnosti. Ferrero svoje temeljno teološko razumevanje črpa iz drugega vatikanskega cerkvenega zbora, od cerkvenih očetov ter velikih srednjeveških in novodobnih teologov. Skupaj sva komentirala tudi osnutke za posinodalno apostolsko spodbudo Radost ljubezni.« Odstopanj v mnenju enega ali drugega ni bilo.

Kardinal ob tem kritično ocenjuje tiste glasove, ki si prizadevajo za spremembe v cerkvenem nauku. »Komajda razumljivo je, kako lahko nekdo dvomi, da je treba papeževe izjave vedno brati v luči in v skladu s Svetim pismom, apostolskim izročilom ter nauki dosedanjih papežev in koncilov. V nasprotnem primeru se nič več ne gibljemo na območju katoliške vere. Glede tega je treba prebrati le dogmatično konstitucijo o Božjem razodetju drugega vatikanskega cerkvenega zbora, Dei verbum, 10. poglavje.«

Glede svoje prihodnosti v Rimu je Müller pojasnil, da je škof, kar pomeni »služabnik Besede« pri oznanjevanju evangelija, kot kardinal pa ima »posebno odgovornost tudi do vesoljne Cerkve v papeževi skupščini«. Poleg tega mir ni prva državljanska pravica, »in škof, ki mu je le do tega, da ga ne bi nič jezilo in da bi po možnosti prikril vse morebitne spore, je po mojem mnenju nekaj strašljivega«, je kardinal povzel besede iz knjige pogovorov Benedikta XVI.

Vir: Kathpress
Foto: splet