Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike. Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In velel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.


Foto: Tatjana Splichal


Noč je padla na zemljo in oni so bili na »samotnem kraju«, v puščavi, če smo bolj neposredni, na kraju, kjer ni nič, kjer ni mogoče preživeti. Poleg tega je ponoči to tudi nevaren kraj, poln zveri, ki iščejo svoj plen. Razmere, ki so kot nalašč za reakcijo Jezusovih učencev, naj se zato pač vsak znajde po svoje, naj vsak poskrbi zase. Oni so se na to pripravili, pri Jezusu pač nikoli ne veš, kaj si bo izmislil, in so s seboj vzeli pet hlebov in dve ribi, ravno prav, da bi vsak od trinajsterice dobil kaj malega za lahko večerjico. Težava pa je bila v tem, da si je Jezus ta obrok pred spanjem zamislil nekoliko drugače. »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« (Mt 14,16)

Zasmilili so se mu

To se seveda sklada z Jezusovo življenjsko izbiro, ki jo je hotel prenesti tudi na svoje učence. Ljudje so se mu namreč »zasmilili« (Mt 14,14), kar je v grščini beseda za to, da se nekomu zgane drobovje, recimo temu širše kar »maternica«, torej da nekomu postaneš »mati«, polna sočutja in nežnosti, da ti je za nekoga mar do lastnega življenja. Kajti to pomeni postati mati, biti pripravljen dati svojim otrokom, kar potrebujejo, tudi če to pomeni narediti nekaj v lastno škodo. To pa je bil v puščavi svojevrsten izziv.

Tveganje

Deliti stvari, ko jih imaš v izo­bilju, ni nič posebnega, še bolje je človeku, kadar mu odvečne hrane ni treba metati v smeti. Toda deliti nekaj svojega na kraju, kjer manjka vsega, ko gre tako rekoč za življenje ali smrt, to pa je nekaj drugega. Jezus je s to ekstremno situacijo svoje učence hotel postaviti pred ključno življenjsko vprašanje, ki usmerja vse naše odločitve in ravnanje in ki slejkoprej čaka vsakogar, namreč izbrati med lastnim preživetjem in ljubeznijo. Zato jih je Jezus pripeljal v puščavo, kakor Bog nekoč njihove rojake po izhodu iz Egipta, da bi jim pokazal suženjstvo, ki so se ga morali otresti, da bi stopili v življenje: obsedenost s samim seboj in s strahom, da zate ne bo ostalo ničesar, če boš s kom delil, kar imaš.

Vemo, koliko težav so imeli s tem Izraelci. Kakor vsi ljudje so se tudi sami do konca opirali na lastno moč in rešitve, dokler niso počasi, menda posebno tam, med strupenimi kačami in suhih ust (4 Mz 20–21), sčasoma začeli razumeti, da v svojem bornem in nemočnem življenju potrebujejo Boga – in da ga potrebujejo veliko bolj kot hrano in pijačo.

Z enako zadrego je Jezus svojim učencem pokazal na pravo hrano, ki jo človek potrebuje, da bi preživel – na drugega, kakršenkoli že je, ker je on edini, ki v mojem življenju ustvari prostor za Boga. Ker je jasno, da človek sredi puščave življenja lahko preživi samo, če preživi tudi tisti ob njem, in da je zato treba tvegati, tudi za ceno lastnega življenja. Saj (pre)živimo le v drugih – ali pa nas ni.