Nadaljevanje iz: Vetrinj, domobranci, Angleži, Florian Thomas Rulitz [6]

Dr. Valentin Meršol, rodil se je leta 1894 v Radovljici, je bil dijak Škofovih zavodov sv. Stanislava v Šentvidu, kjer je bil leta 1913 med tistimi, ki so prvi v zgodovini opravljali maturo v slovenskem jeziku. Bil je odličen učenec in za nagrado ga je škof Jeglič po maturi vzel s seboj v Lurd. Po izkušnji na bojiščih prve svetovne vojne je bil pet let v ruskih taboriščih, kjer je deloval v raznih bolnišnicah in na koncu doživel pretrese ruske revolucije.

Sodeloval je pri zdravljenju ameriškega pilota Mauricea Brasha

Po študiju medicine v Zagrebu in Pragi, kjer je doktoriral, se je kot štipendist Rockefellerjeve ustanove še dodatno izpopolnjeval na univerzi v Baltimoru. Kot zdravnik za nalezljive bolezni je deloval v raznih zdravstvenih ustanovah po Jugoslaviji. Med drugo svetovno vojno se je kot šef Leonišča konec leta 1944 izpostavil, ko je sodeloval pri zdravljenju in reševanju sestreljenega ameriškega pilota Mauricea Brasha. Naj v tem prikazu prisluhnemo kar njegovim besedam o dveh zelo pomembnih dogodkih, pri katerih je sodeloval.

Cerkev in samostan v Vetrinju. FOTO: Ivo Žajdela

Pilota je v Leonišču zdravil dr. Janez Janež

Ameriškega pilota poročnika Mauricea Brasha so pred Nemci reševali domobranci. Med zdravljenjem njegovih opeklin v Leonišču se je v njegovo zgodbo vpletel tudi dr. Meršol. Brashevo letalo so Nemci sestrelili blizu Šentjakoba ob Savi 19. novembra 1944. Domobranci so letalca našli, ga nekaj časa skrivali v Mostah, ker pa je bil močno opečen, so ga skrivoma pripeljali k sestram v sanatorij Leonišče. Tam ga je zdravil dr. Janez Janež. Dr. Meršola, ki je dobro znal angleško, so prosili, da je z ameriškim pilotom opravljal pogovore. Brash je vojno preživel in se kasneje zahvalil svojim reševalcem, ki so pri reševanju in skrivanju tvegali svoja življenja ter tudi življenja bližnjih. Upraviteljico Leonišča sestro Akvino so na primer Nemci spomladi 1945 zaradi tega primera zaprli. Toda to še ni bilo dovolj, leta 1946 so jo zaprli tudi komunisti. Zgodbo o reševanju ameriškega letalca Brasha in Meršolovo vlogo pri tem je leta 2000 v Zavezi (št. 39) podrobno opisal Janez Grum.

Levo general Richard McCreery v pogovoru z majorjem Paulom Barrejem (tretji z leve), ob njem je medicinska sestra Jane Balding, v vetrinjskem taborišču. VIR: knjiga Nikolai Tolstoy The Minister and the Massacres

Kanadski major Paul H. Barre je skrbel za civilni del taborišča

Ko je sredi maja 1945 na Vetrinjskem polju pri Celovcu nastalo veliko taborišče, kamor so poleg drugih vojakov in beguncev prišli slovenski domobranci in okrog 6.000 civilnih beguncev, je tedaj oseminštiridesetletni kanadski major Paul H. Barre v imenu angleške vojaške oblasti prevzel skrb za civilni del taborišča. Bil je t. i. dobrodelni oficir, ki je dobil nalogo skrbeti za hrano beguncev, za zboljšanje taborišča pa tudi za varnost.

Angleži so begunce vračali pod pretvezo, da jih pošiljajo v Italijo

Zadnje dni maja so Angleži pod pretvezo, da jih pošiljajo v Italijo, skoraj vse domobrance vrnili v Jugoslavijo, v roke partizanom (Ozni in Knoju). Ti so jih potem v veliki večini pomorili v Kočevskem rogu, na Teharjah in po drugih moriščih v Sloveniji. Redki domobranci, ki se jim je uspelo rešiti s transporta, so se vrnili v Vetrinj in povedali kruto resnico o angleški prevari. Te novice so bile tako šokantne in neverjetne, da jim nekaj dni ni mogel nihče verjeti. Še pred leti so nekateri s prav neverjetno zlobo špekulirali o takratnih dogodkih in za vračanje domobrancev krivili vodilne, na primer generala Krennerja, ne da bi pri tem upoštevali, kaj je res in kaj ni, predvsem pa, v kako težki situaciji so vodilni takrat bili.

Valentin Meršol (levo) in upravnik Ryder Young v taborišču Peggetz pri Lienzu, VIR: knjiga Cvetoči klas pelina

Glede vračanje je bil prelomni 1. junij

Šele ko je bilo takih poročil več in ko so jih potrdili nekateri zaupanja vredni ljudje, je postalo jasno, kaj se v resnici dogaja. Toda za mnoge je bilo že prepozno. Določeno je bilo, da bodo 1. junija začeli vračati v Jugoslavijo tudi civilne begunce. V tisti težki situaciji je major Barre prisluhnil pojasnilom in prošnjam predstavnika slovenskih civilnih beguncev, zdravnika dr. Valentina Meršola. Odložil je odhod prvega transporta, se z dr. Meršolom odpeljal v Celovec na angleško vojaško upravo in dosegel preklic povelja o vračanju. Civilni begunci in tudi domobranci, ki so še ostali v taborišču, so bili tako rešeni.

Poglejmo podrobneje, kaj se je tiste usodne dni dogajalo v Vetrinju in Celovcu, kjer je poleg majorja Barreja tudi dr. Valentin Meršol odigral pomembno vlogo.

Pred komunisti umik čez Karavanke

Po koncu vojne se je tudi dr. Meršol, tako kot mnogi, ki se niso strinjali s komunistično revolucijo oziroma so se bali za življenje, umaknil čez Karavanke. Takoj po prihodu na avstrijsko Koroško se je aktivno vključil v vlogo prevajalca, opravljal pa je tudi zdravniško službo med begunci.

Odigral je izredno pomembno vlogo v begunskem taborišču Vetrinj, kjer je reševal civilne begunce pred vrnitvijo v Jugoslavijo, ki je bila pred tem že določena. Od 25. maja naprej je bil v Vetrinju predstavnik slovenskih civilnih beguncev pri kanadskem majorju Paulu H. Barreju, dobrodelnem oficirju, ki je od angleške vojaške vlade dobil nalogo skrbeti za hrano beguncem, za zboljšanje taboriščnih razmer, pa tudi za njihovo varnost. Dogajanje je dr. Meršol opisal že leta 1945 v begunskem taborišču Peggetz pri Lienzu, ko so bili spomini še zelo sveži, objavljeni pa so bili v Koledarju Svobodne Slovenije v Buenos Airesu leta 1951. Zato je najbolje, če tudi pri tem pomembnem dogodku prisluhnemo kar njegovim besedam.

Generalpodpolkovnik Charles Keightley je poveljeval 5. korpusu, ki je zasedel južno Avstrijo. VIR: knjiga Nikolai Tolstoy The Minister and the Massacres

Torej je vendarle res, da Angleži vračajo begunce v smrt

»Bilo je 31. maja 1945. Dr. Meršol je popoldne skupaj z majorjem Barrejem obiskal žensko bolnišnico v Podljubelju. »Okrog 5. ure popoldne smo se vrnili v taborišče. Pri pisarni nas je čakal g. Krištof, tolmač pri Amesu, ki je sporočil, da naj major Barre čim prej pride h komandantu vojaškega taborišča, ker gre za vrnitev civilnih beguncev Slovencev v Jugoslavijo.

Tedaj sem prvič izvedel za namero, da bodo tudi civilni begunci vrnjeni. Čim sem to slišal, sem dejal majorju Barreju: 'Torej je vendarle res, da Angleži vračajo begunce v Jugoslavijo v mučenje in smrt? Prej so poslali vojake, zdaj pridemo pa še mi civilni begunci na vrsto. Doslej nismo verjeli, da so Angleži zmožni laži in varanja, dejstva pa to nečastno dejanje potrjujejo.'

Major Barre je na te besede prebledel in mi naročil, naj ga spremljam k poveljniku vojaškega taborišča. Ko smo prišli tja, me je major sprejel v pisarni poročnika Amesa, čeprav je ta želel, da bi se pogovarjal samo z majorjem, ker je zadeva tajna. Major mu je pojasnil, da sem voditelj taborišča in kot tak upravičen, da zvem vse, kar se tiče beguncev.

Nato je poročnik Ames vzel v roke neki dopis in rekel: 'Imam odredbo, da se jutri, 1. junija, odpravi iz taborišča 2.700 slovenskih civilnih beguncev, in sicer 1.500 na postajo Pliberk, 1.200 pa na postajo Maria Elend. Pripravljeni morajo biti že ob petih zjutraj za odhod. Odpeljani bodo na tovornjakih iz taborišča na imenovani postaji, kjer jih čaka vlak.'«

Toby Low, kasneje lord Aldington, je kot generalštabni brigadir v 5. korpusu odločilno sodeloval pri odločitvi, da so Angleži vračali begunce s Koroške v smrt. VIR: knjiga Nikolai Tolstoy The Minister and the Massacres

Odločilna vloga majorja Barreja

»Ko sem slišal to naročilo, sem se vmešal v razgovor in odločno rekel: 'Angleži torej vendarle pošiljajo slovenske begunce v Jugoslavijo, v roke komunistom, ki jih po doslej prejetih poročilih ubijajo. Vaša odredba mi dokazuje, da so bili domobranci vrnjeni v Jugoslavijo kljub vsem zanikavanjem in trditvam, da so odpotovali v Italijo. Nisem mogel in ne morem verjeti, da bi bili Angleži, ki so jih Slovenci tako cenili in hrepeneli priti pod njihovo zaščito ter jim med sedanjo vojno reševali pilote, Angleži, ki sem jih v prvi svetovni vojni reševal in jim pomagal, zmožni, da svoje prijatelje, ki so nedolžni in katerim so obljubili zaščito in pomoč, pošiljajo v smrt. Prosim Vas, gospod major Barre, da podvzamete vse korake, da se to v bodoče prepreči.'

Poročnik Ames je bil zaradi mojih besed nejevoljen in je jezno pripomnil, da je to odredba komandanta divizije in da se v to jaz ne smem vmešavati. Iz razgovora, ki je sledil med Amesom in majorjem Barrejem, sem razumel, da bi po prvi begunski skupini prišle na vrnitev v Jugoslavijo še druge skupine slovenskih in ostalih jugoslovanskih beguncev v Avstriji, Nemčiji in Italiji.«

Angleži prelomili vse mednarodne obveznosti o azilu za begunce

»Poročnik Ames je zahteval od majorja Barreja, naj izvrši povelje vojaške komande, major Barre pa je prosil, naj počaka, da gre on z menoj v Celovec na vojaško vlado, da posreduje.

Imel sem vtis, da je do tedaj tudi major Barre sam bil mnenja, da so bili domobranci poslani v Italijo, in da je danes prvič lahko jasno sklepal iz odredbe glede civilnih beguncev, da to ni res. Ker je bil avto g. Barreja pokvarjen, je dal Ames svoj avto na razpolago. Na poti v Celovec sem majorju Barreju očital, da so Angleži prelomili vse obljube in mednarodne obveznosti o azilu za begunce, ker so izročili domobrance in mnoge civiliste Jugoslovanom, ter ga rotil, naj pri vojaški upravi podvzame vse korake in napne vse sile, da preostali slovenski in jugoslovanski begunci, civilisti in vojaki ne bodo vrnjeni v Jugoslavijo. Major Barre je bil bled in silno razburjen. Videti je bilo, da ga je zadeva zelo pretresla.«

Major Barre posredoval, da se civilni begunci ne vrnejo nasilno

»Po šesti uri zvečer sva se pripeljala na vojaško poveljstvo v Celovcu, kjer sva takoj odšla na oddelek za preseljene osebe. Tam naju je že čakal major Johnson, ki je bil telefonično obveščen, zakaj prihajava. Prosil sem ga, naj pomaga rešiti slovenske begunce, kar je po mojem mnenju dolžnost Angležev, saj so nas sprejeli pod svojo zaščito. Naročil mi je, naj počakam v predsobi, sam pa je z majorjem Barrejem odšel v pisarno. Čakal sem približno pol ure. Major Barre je od svoje strani podrobno informiral majorja Johnsona o celi zadevi in ga prosil, da ukrene vse, da se civilni begunci ne vrnejo nasilno v Jugoslavijo. Slišal sem telefonirati na več strani.«

Civilisti ne bodo poslani proti njihovi volji v Jugoslavijo

»Nato me je major Barre poklical v pisarno. Major Johnson mi je ponudil stol, me par sekund molče gledal, nato pa rekel v prisotnosti majorja Barreja: 'Odločili smo, da civilisti ne bodo poslani proti njihovi volji v Jugoslavijo. Samo tisti, ki to želijo, naj gredo.'

Zelo me je razveselila njegova izjava, ki je prišla zame skoraj nepričakovano hitro. Zahvalil sem se mu s prisrčnimi besedami, češ, da je s tem pomagal rešiti življenje in preprečil mučenje tisočev, da so razmere v Jugoslaviji strašne, gotovo pa niso demokratične. Prekinil me je z besedami: 'Nikar me ne poučujte o razmerah v Jugoslaviji, ker jih jaz precej dobro poznam. Zato smo odredili, kot sem vam povedal.'«

Že iz tega dogajanja se jasno vidi, da so Angleži domobrance vračali v smrt nasilno (»proti njihovi volji«).

Dr. Meršol se je po tem pogovoru na vojaški komandi skupaj z majorjem Barrejem vrnil k poročniku Amesu, poveljniku vojaškega taborišča v Vetrinju. Potem ko sta mu povedala za nov sklep glede vračanja, mu je naročil, naj mu sporoči, koliko civilnih beguncev se bo želelo prostovoljno vrniti v Jugoslavijo. Prijavilo se jih je 200. Meršol je v nadaljevanju dodal, da so se zvečer majorju Barreju vsi člani taboriščnega odbora zahvalili za uspešno posredovanje glede vračanja beguncev.

4. junija 1945 je vetrinjsko taborišče obiskal poveljnik zavezniških sil za Sredozemlje Harold Alexander (drugi z leve), tretji je Charles Keightley. VIR: knjiga Nikolai Tolstoy The Minister and the Massacres

Obisk maršala Alexandra v Vetrinju

4. junija je taborišče v Vetrinju obiskal feldmaršal Harold Alexsander, poveljnik glavnega štaba zavezniških sil za Sredozemlje. Ker Meršol ni imel časa, da bi zanj pripravil posebno pisno spomenico, se je z njim pogovarjal ustno. Tudi ta pogovor je Meršol obnovil. »Pripeljalo se je kakih šest avtomobilov z oficirji. Na tretjem se je pripeljal feldmaršal Harold Alexsander, poveljnik za Sredozemlje, ki je dal ustaviti avto pred našo skupino. Stopil je iz avtomobila, pristopil k majorju Barreju, ki mu je raportiral, in nato nas predstavil. Nato je feldmaršal okrog 20 minut govoril z menoj. Bil je izredno ljubezniv. Kakor morem naknadno sklepati, je prišel s posebnim namenom, da bi govoril z menoj kot zastopnikom slovenskih beguncev. Moral je biti že prej precej obveščen o nas in o naših težavah. Imel sem vtis, da želi, da mu sam povem, kaj nas teži in kaj želimo, zato sem kar začel govoriti približno naslednje: 'Jaz sem dr. Valentin Meršol, slovenski zdravnik, a ne politik. Služil sem v prvi svetovni vojni 18 mesecev pod angleškim poveljstvom. Kot zastopnik slovenskih beguncev vas sedaj prosim, gospod feldmaršal, za vašo dobrohotno zaščito in pomoč za Slovence, ki so prišli preko Karavank, ker so antikomunisti, kakor tudi za ostale jugoslovanske begunce. Posebno vas prosim, da blagovolite odrediti, da slovenski in drugi jugoslovanski civilni in vojaški begunci ne bodo vrnjeni v Jugoslavijo, ker bi bili tam zaprti, mučeni ali celo ubiti. Na podlagi informacij, prejetih od oseb, ki so zbežale, vemo, da je mnogo slovenskih domobrancev, ki so bili zadnji teden vrnjeni v Jugoslavijo, bilo mučenih in ubitih brez kakršnegakoli predhodnega sodnega postopka ali sodbe. Ti domobranci se niso nikdar borili proti zaveznikom, nasprotno, oni so reševali zavezniške pilote in pomagali zaveznikom, kjerkoli so mogli. Borili so se samo proti komunistom, ki so se v Sloveniji in drugih delih Jugoslavije obnašali kot roparji in morilci.«

Feldmaršal Alexsander ga je vprašal, kako ve, da so bili njihovi vojaki ubiti. Meršol: »Obveščeni smo preko oseb, ki so zbežale, se vrnile preko gora in dale izjavo.«

4. junija 1945 je taborišče v Vetrinju obiskal maršal Harold Alexander (drugi z leve), poveljnik zavezniških sil za Sredozemlje. Dr. Valentin Meršol (levo) mu je poročal o problematiki slovenskih političnih beguncev, Alexander pa mu je zagotovil polno zaščito. VIR: knjiga Nikolai Tolstoy The Minister and the Massacres

Rešenih je bilo več tisoč življenj

Nato ga je vprašal, od kod so prišli in kaj je večina beguncev po poklicu. Odgovoril mu je, da so večinoma kmetje, ki so se umaknili »iz strahu pred komunističnimi morilci«, in nadaljeval: »Zahvaljujem se vam, g. feldmaršal, in drugim angleškim oblastem za vso pomoč in podporo do danes. Mi vas prosimo za azil, zaščito in pomoč tudi v prihodnje, prosim, pustite nas tu v Vetrinju, ne pošljite nas nazaj v Jugoslavijo, kar bi za mnoge med nami pomenilo mučenje in smrt.«

Alexsander je odgovoril: »Kar se mene tiče, lahko ostanete tu v Vetrinju. Bodite prepričani, da bomo vam in vašim ljudem pomagali.« Še isti dan zvečer je komandant vojaškega taborišča v Vetrinju poročnik Ames dobil nujno povelje, v katerem je pisalo, da noben Jugoslovan ne bo vrnjen v Jugoslavijo ali izročen jugoslovanskim četam proti svoji volji. Dr. Meršol je o tem ukazu zapisal naslednje: »S to odredbo feldmaršala Alexsandra so bili rešeni ne samo Slovenci v Vetrinju (okoli 6.000), ampak tudi vsi Jugoslovani, kjerkoli na ozemlju angleške armade, bodisi da so bili v taboriščih ali izven njih. Upoštevajoč, da so bili leta 1945 jugoslovanski komunisti zelo krvoločni, je bilo z gornjo odredbo gotovo rešenih smrti vsaj polovica slovenskih in ostalih jugoslovanskih beguncev v Avstriji in drugih državah, kar bi znašalo več tisoč jugoslovanskih življenj, mnogi drugi pa so bili rešeni ječe in prisilnega dela.«

Meršol je bil tih, veren človek

Pisatelj Karel Mauser je Meršolovo delo in vlogo v Vetrinju primerjal z Mojzesovo. Leta 1949 se je dr. Meršol z družino preselil v Združene države Amerike, kjer je v Clevelandu odprl zasebno zdravniško ordinacijo. Potem ko mu je leta 1958 umrla žena, je sam dočakal visoko starost, umrl je 15. februarja 1981. Bil je tih, veren človek, ki je vse svoje življenje predal Bogu in služenju bližnjemu.

21. marca 1999 so se Slovenci v Torontu zahvalili Paulu H. Barreju, imel je 94. rojstni dan. V cerkveni dvorani sta bila med visokimi gosti tudi na levi zgodovinar Nikolaj Tolstoj, desno nadškof dr. Alojzij Ambrožič. VIR: Demokracija

Zahvala majorju Barreju

Tako je kanadski major Barre s pomočjo dr. Valentina Meršola in še koga odigral pomembno vlogo, da komunisti po koncu vojne niso ubili še več Slovencev. Slovenci v Kanadi so se večkrat spomnili majorja Barreja, ga povabili medse in se mu zahvalili. Med drugim 21. marca 1999, na Barrejev 94. rojstni dan, ko so ga povabili na slovesno kosilo v New Toronto. V prostorni cerkveni dvorani so bili med visokimi gosti tudi kardinal dr. Alojzij Ambrožič, grof Nikolaj Tolstoj, veleposlanik dr. B. Cerar, častni konzul Jože Slobodnik, županja Hazel Mc Callion, predsednik slovenskega ameriškega sveta dr. Mate Roessmann, iz Clevelanda sta med drugim prišla rešenec iz roškega brezna Milan Zajec in sin pokojnega dr. Meršola dr. Tine Meršol.

Paul H. Barre se je rodil 22. februarja 1906 v Montrealu, umrl je v visoki starosti 2. februarja 2005 v Kanadi. Njegova smrt je zelo prizadela še živeče slovenske begunce, ki so šli skozi Vetrinj, in tudi njihove potomce.

Kip v Šentvidu in plošča v Vetrinju

Dr. Valentinu Meršolu smo se za njegov veliki trud in žrtvovanje Slovenci 5. junija 2004 oddolžili z odkritjem spomenika v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu in 12. junija 2004 s spominsko ploščo v samostanski cerkvi v Vetrinju na avstrijskem Koroškem.

Navzoče v Zavodu sv. Stanislava – notranje zaprto dvorišče je bilo nabito polno vseh, ki so želeli počastiti spomin na dr. Meršola –, je pozdravil dr. Anton Jamnik, direktor zavoda. Slavnostni govornik je bil John Corsellis, Anglež, ki je odigral pomembno vlogo za slovenske begunce v povojnih avstrijskih begunskih taboriščih. Svoje zelo tople besede o slovenskih beguncih, in seveda o dr. Meršolu, je prebral v slovenščini. Ob veliki človekoljubni vlogi dr. Meršola je navzoče spomnil na starozavezne Sirahove besede: »Izkažimo čast našim možem, našim očakom po njihovih rodbinah. Med njimi so taki, ki so zapustili ime, tako da še odmeva njihova slava. So pa tudi taki, za katerimi ni spomina; izginili so, kakor da jih sploh ne bi bilo. Postali so, kakor da bi se ne bili rodili, in tako tudi njihovi otroci za njimi. Ti pa so možje usmiljenja, katerih pravična dejanja niso utonila v pozabo.«

Spominska maša, posvečena dr. Valentinu Meršolu (1894–1981) v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu 15. februarja 2011. FOTO: Ivo Žajdela

Bil je pravi mož na pravem mestu

O liku dr. Meršola je govoril dr. Mate Roessmann. Dejal je, da se je dr. Meršol »šolal in izobraževal, da bi reševal življenja posameznikov v njihovih domovih in v bolnišnicah, pa ga je življenjska pot pod božjim nadzorstvom pripeljala na Vetrinjsko polje, kjer je rešil življenje tisočim zdravih ljudi, mož, žena, otrok in starcev, ki pa so bili v življenjski stiski.« Vodil ga je »globok moralni čut za človeško življenje in človeško dostojanstvo. Vodila ga je tudi ljubezen do svojega naroda.«

Povedal je, da se dr. Meršola izseljenci v Clevelandu ob obletnici njegove smrti spomnijo vsako leto s spominsko mašo, in poudaril, da si je nedvomno zaslužil spomenik tako na kraju tragičnih dogajanj v Vetrinju, kjer je rešil več tisoč življenj – bil je pravi mož na pravem mestu – kot tudi v domovini, ki ji »je bil zvest sin, nesebičen zdravstveni in socialni delavec, vzor pokončnega izobraženca, človekoljuba in kristjana«.

Kip je odkril slavljenčev sin dr. Tine Meršol, blagoslovil ga je škof Andrej Glavan, z lepo glasbo pa so prireditev obogatili dijaki Škofijske klasične gimnazije.

12. junija 2004 je Meršol dobil spominsko ploščo v vetrinjski cerkvi. FOTO: Ivo Žajdela

Meršol je dobil spominsko ploščo v vetrinjski cerkvi

 Somaševanje v Vetrinju 12. junija 2004 je ob navzočnosti številnih duhovnikov vodil škof Jožef Kvas, ki je maja 1945 prav v tej cerkvi obhajal novo mašo. V pridigi se je spomnil tistih dni in dejal, da so begunci v Vetrinju hitro videli, da se tam ne bodo srečali z resnico. Spomnil se je, kako je bila vetrinjska cerkev čez dan polna, ljudje pa so molili križev pot in žalostni del rožnega venca. Govoril je o tisočih domobrancev, ki so bili vrnjeni s prevaro in pobiti. Drugi so v strahu, kaj se bo z njimi zgodilo, molili ter prosili Boga in Marijo za pomoč. In prav molitve so pripomogle, da je dal Bog dr. Valentinu Meršolu pogum in modrost, s katerima je prepričal Angleže, na koncu tudi samega maršala Alexsandra, da so ustavili vračanje v mučeništvo in smrt. Zato je prav, kot je poudaril škof Kvas, da je dobil spominsko ploščo v vetrinjski cerkvi. Molitev beguncev je bila uslišana tudi, je dodal, ko so lahko na novo zaživeli v novih domovinah. Zdaj lahko rečemo, je končal svoj nagovor škof Kvas: »Prestali smo!«

12. junija 2004 je Meršol dobil spominsko ploščo v vetrinjski cerkvi. FOTO: Ivo Žajdela

V sodelovanju s kanadskim majorjem Paulom H. Barrejem

Po maši je škof Kvas blagoslovil spominsko ploščo, ki je vzidana pod kipom Žalostne Matere božje v levi cerkveni ladji. Odkril jo je sin dr. Tine Meršol. Dvojezični napis, v slovenščini in nemščini, na plošči se glasi: »'Naša rešitev, o Marija, je v tvojih rokah!' so molili v junijskih dneh 1945 slovenski begunci v tem svetišču. Zdravnik dr. Valentin Meršol je v sodelovanju s kanadskim majorjem Paulom H. Barrejem 4. junija 1945 na vetrinjskem polju preprečil, da bi britanske vojaške oblasti izročile okrog 6.000 civilnih beguncev njihovim zasledovalcem, in jih tako obvaroval gotove smrti. Preživeli begunci in njihovi potomci izrekajo Mariji srčno zahvalo za rešitev in se hvaležno spominjajo rešiteljev. Junij 2004.«

V imenu škofa dr. Aloisa Schwarza je navzoče nagovoril generalni vikar mag. Gerhard Christoph Kalidz. Dr. Mate Roessmann se je v imenu pobudnikov zahvalil vsem, predvsem cerkvenim oblastem, ki so omogočili vzidavo spominske plošče v vetrinjski starodavni cerkvi. Med mašo je pred polno cerkvijo – prišla je skupina preživelih beguncev iz ZDA in Kanade, romarji iz Slovenije in mnogi Slovenci iz Koroške – pel mešani pevski zbor J. P. Gallus iz Celovca.

Ivo Žajdela, Torej je vendarle res, da Angleži vračajo, Družina, 6. 6. 2004Ivo Žajdela, Pravi mož na pravem mestu, Družina, 13. 6. 2004

Ivo Žajdela, Prestali smo, Družina, 20. 6. 2004Ivo Žajdela, Rešitelj iz Vetrinja, Demokracija, 24. 2. 2005

Besedilo v wordu: Majda Starman, Ob 30. letnici smrti dr. Valentina Meršola, 15. 2. 2011, ŠentvidBesedilo v wordu: Janez Grum, Reševanje slovenskih civilnih beguncev v Vetrinju, Paul Barre, Zaveza, št. 46, 9. 2002

Nadaljevanje v: Vetrinj, domobranci, Angleži, Marijan Eiletz [8]

1/14