Nadaljevanje iz: Vetrinj, domobranci, Angleži, Marijan Eiletz [8]

Več krat je treba ponoviti naslednje. Domobranci so med vojno nastali in obstajali ob dveh pomembnih akterjih, med revolucionarji in okupatorji. Že če bi bil ob njih ali nasproti njim samo eden, bi bilo to zelo veliko. Tako pa so bili ujeti med kladivom in nakovalom teh dveh, dveh izrazitih nasilnikov in zločincev. Prve je gnala ide(ologi)ja revolucije, okupatorja pa ideologija osvajanja ozemelj (novih življenjskih prostorov za svojo »raso«) in svetovni spopad. V nasprotju z obojim so domobranci nastali iz izrazite stiske in nuje zaradi agresivnosti prvih. Ker pa je okupator s svojo totalitarno ideologijo hotel obvladovati vse, so lahko domobranci obstajali le tako, da so z njim sodelovali. Vsak poskus avtonomije so Nemci v kali zatrli.

Izsiljena prisega, ki ni imela nobene vrednosti

Prisega? Nemci so domobrance v prisego prisilili. Če ne bi pristali nanjo, so jim grozili, da jih bodo mobilizirali v svojo vojsko in poslali na svoje evropske fronte.

To, kar so govorili nekateri (tudi Alojzij Kuhar leta 1944 po londonskem radiu), da naj se domobranci odcepijo od Nemcev in se začnejo bojevati proti njim, celo skupaj s partizani, je bila popolna utvara. Idealistični pogled, ki je bil popolna utvara, saj ni upošteval praktično nič od dejanskega stanja »na terenu«. Šlo je za zelo številčno vojsko, več kot 10.000 vojakov. Takšne vojske ne moreš preformirati kar tako. Še posebej pa ne v pogojih, v kakršnih so domobranci delovali: na eni strani agresivni partizani, na drugi pa Nemci. Za partizane so bili prvi nasprotnik. Nemci pa bi domobrance v primeru, da bi se poskušali odtrgati od njih, v trenutku začeli uničevati, predane pa mobilizirati v svojo vojsko in jih pošiljati na svoje fronte za »topovsko hrano«.

Glede prepletenosti odnosov med vsemi tremi priporočam tistim, ki o tej temi karkoli govorijo ali pišejo, da si v roko vzamejo kakšno propartizansko knjigo, v katerih so opisani spopadi med domobranci in partizani na Dolenjskem od poletja 1944 naprej. Ti spopadi so bili totalni, uničevanja pa vsesplošna (posledica dogajanja leta 1942 in 1943).

Topovi in granate, enih in drugih

Še beseda o Marijanu Eiletzu, ki sem ga omenil v prejšnjem prispevku. V svoji knjigi Moje domobranstvo in pregnanstvo (Celjska Mohorjeva družba, 2000), je omenil, kako je bil član domobranske posadke, ki je s topovi z ljubljanskega gradu streljala proti Orlam. Tam so njihove granate med partizani povzročile pokol. Eiletz je moraliziral, zakaj se je to moralo dogajati, ko je bil konec vojne vprašanje ur. Dobro, Eiletz ni vedel dvojega. Najprej, da so granate ubijale v partizanski enoti prekomorcev (t. i. prekomorske brigade). In drugega, da so prav ti prekomorci le kakšen teden pred tem pri Dolenjskih Toplicah s topovi streljali na položaje domobrancev, kjer je nekaj granat povzročilo hud pokol v domobranskih vrstah. Podrobno ga je opisal Vinko Udovč, domobranec 48. čete Rupnikovega bataljona, vendar ti spomini še vedno niso bili javno objavljeni.

Kot rečeno, Eiletz ob pisanju spominov za podatke o pokolu pri Dolenjskih Toplicah ni mogel vedeti. Kot intelektualec pa bi lahko vedel za vse okoliščine, ki so bile prisotne v taborišču Vetrinj.

Eiletzevih nepoznavalski očitkih

Tudi njegovo razmišljanje o jaltski konferenci, ki naj bi dala dovolj znakov, v kakšni situaciji so domobranci (knjiga, str. 135–136) je praktično brez vrednosti. Prvič, na Jalti o domobrancih niso odločali (tam kakšnih predstavnikov Jugoslavije sploh ni bilo), drugič pa, domobranci so bili žrtev razmerij med tremi akterji, komunističnimi partizani, Nemci in Angleži.

In, tudi če bi v Jalti res dorekli o domobrancih kaj tako hudega, o čemer špekulira Eiletz, kaj pa bi v razmerah, v katerih so se nahajali, lahko storili? Ampak to moje vprašanje je brezpredmetno, saj Jalta takrat kot problematika ni obstajala. Domobranci pač niso bili skupina nekaj oseb, ki jih lahko pošlješ kamor koli ali npr. razpustiš. Domobranci so bili vojska, ki je štela vsaj 12.000 mož. Takšno vojsko pa, če za to ni res zelo dobrega razloga, težko razpustiš (in pri tem še ne upoštevaš, zakaj so sploh obstajali).

Kdo bi lahko ob tej temi (Eiletzevih očitkih) dodal, da treba upoštevati vso strahoto poraznih stanj, razočaranj in eksistenčnih stanj, s čimer so bili soočeni naši emigranti. V redu, ampak vseeno ..., vso to trpljenje ne more opravičiti namišljenih očitkov, ki ne upoštevajo osnovnih dejstev in so izjemno krivični do nekaterih vodilnih.

V uniformi ali civilu?

Tako sem o tej problematiki pisal Tinu Mamiću januar 2014, ki je o tem po pogovoru z Eiletzem modroval. Ker je nedavno izšla knjiga spominov Branka Rebozova (Spomini in misli, Trst, 2019), v kateri je objavil enake očitke za odgovornost pri predaji domobrancev v Vetrinju, le da so še bolj preprosti in grobi, naj podam še nekaj komentarjev.

Najprej naj se vrnem h knjigi Marijana Eiletza Moje domobranstvo in pregnanstvo (Celjska Mohorjeva družba, 2000). Na str. 162 je zapisal: »V enem od teh razgovorov, 19. maja, v angleškem štabu, je bilo generalu Krenerju rečeno, da bodo zavezniki smatrali domobrance, ki bodo ostali v uniformah, za vojne ujetnike; tiste, ki se bodo preoblekli v civilno obleko, pa za begunce. Tega, kot tudi marsičesa drugega, general Krener domobrancem ni sporočil.«

(Ne)zanesljivost podatkov

Podatek je nezanesljiv. Zelo možno je, da je eden od tistih, ki so se razširili po dogajanju, po izročitvi domobranske vojske v roke Titovim partizanom in s tem v smrt. Torej potem, ko se je (nek) pomemben dogodek zgodil. Potem, ko vsi iščejo, največkrat z napihovanjem nepomembnih drobcev ali celo z izmišljenim konstruktom, vzroke, predvsem pa krivce za tragedijo. Vedno je bilo tako, da ljudje to nadvse radi počnejo. Večja, kot je tragedija, več čustev, govoric, iz njih nastalih teorij zarote ter jeze in gneva se porodi. Iz teh čustvenih stanj pa lahkotne špekulacije in krivični očitki.

Eiletz je zapisal, da stališča Angležev do uniformiranih domobrancev Franc Krener domobrancem ni sporočil. Kako pa so potem za to po Eiletzevo izvedeli? Poleg tega je bilo objavljenih že precej uradnih angleških virov in stališč in nikjer ne najdemo takšnega njihovega stališča.

Interesno zavezništvo: Churchill in Broz

Če pa bi bilo (in očitno ni bilo), se moramo zavedati nečesa, tega, zakaj je oborožena protirevolucija sploh nastala, kako se je razvijala, v kakšnih izjemno težkih razmerah je delovala (med kladivom komunističnega nasilja in nakovalom Nemcev s svojimi interesi) in da se je ob koncu vojne reševala pred uničenjem v tujino, na Koroško. Pri tem so politični in vojaški poveljniki upali, da jih bodo Angleži (s)poznali po njihovem dejanskem stanju in vlogi, in da jih bodo podprli pri prizadevanjih za povojno demokracijo v Sloveniji (Jugoslaviji).

To, da je Winston Churchill leta 1944 podprl komunista Josipa Broza - Tita, ne pa Dražo Mihajlovića, je bil odraz trenutnih (med)vojnih interesov, ker je dobil informacijo, da se prvi bolj bori proti Nemcev kot drugi. Kot vemo, je bila ta informacija zmanipulirana. Ko so Angleži Tita zasuli z bojno opremo in hrano, je dal izvesti nekaj diverzij na železniških mostovih, spopade z Nemci pa so izsilili predvsem Nemci, od Neretve, Sutjeske do Drvarja. Berite o tem izjemno informativno knjigo Titova velika prevara, ki jo je napisal britanski publicist Peter Batty in jo imamo že od leta 2015 v slovenskem prevodu.

Obramba pred nasiljem

General Franc Krener je bil poveljnik vojske, ki je nastala kot obramba pred izjemnim nasiljem komunistov. Kot poveljnik je za to vojsko odgovarjal. Smisel (vsake) vojske je, da obstaja, ne da se razpusti še preden niso za to povsem dokončno izpolnjeni razlogi za to. Partizansko vojsko so razpustili šele veliko mesecev po koncu vojne.

Poveljnik vojske mora skrbeti za usposobljenost vojske, za red in disciplino ter za čim višjo moralo. Domobranska vojska se je ob umiku in v Vetrinju znašla v razmerah, ko je bilo vse to ogroženo, še posebej morala. Če bi jo poveljnik razpustil, o čemer je »pametoval« Eiletz in še marsikdo od razočarancev, bi s tem prevzel izjemno hudo odgovornost za tako rekoč uničenje vojske.

Nevarnost dezinformacij

Eiletz: »V soboto, 26. maja, je prišel h Krenerju neki Srb, ki je prejšnji dan prisostvoval predaji komunistom, pa mu Krener spet ni verjel. Zvečer se je oglasil tudi sin bivšega ministra Ljotića, ki je vedel za predajo, pa se je Krener le norčeval iz njega in ga imel za 'zmešanega'. Ovadil ga je Angležem, da širi lažne vesti. Civilni člani NO prav tako niso hoteli verjeti takim pričevanjem, češ da nas hočejo Srbi razbiti.«

Vojska je pogosto podvržena nevarnosti dezinformacij. Za takšno nevarnost ima posebno (proti)obveščevalno službo.

V taborišču v Vetrinju so se dogodki z vračanjem domobranske vojske odvili v nekaj dneh. Poveljnik pač ni mogel razpustiti vojske zaradi prve, druge in tudi tretje informacije, da njegovo vojsko vračajo v Jugoslavijo. Bil je odgovoren za obstoj vojske in skrbeti je moral, da takšne govorice ne povzročijo njene demoralizacije.

Krepitev vojske

Marijan Eiletz je zapisal, kot očitek seveda, da je v petek, 25. maja, štab preimenovane Slovenske narodne vojske »začel izvajati nesmiselno mobilizacijo med civilnimi begunci, namesto da bi ukrepal nasprotno in iz domobrancev napravil civiliste. Ta ukrep je brez vsakega dvoma dokazoval porazno inteligenčno stopnjo naših odgovornih osebnosti.«

Te besede so izjemno trde, celo žaljive. Predvsem pa so napačne in krivične. Zakaj so napačne, sem zapisal malo prej.

Mobilizacije gotovo niso izvajali »kar tako«, po nepotrebnem, ampak gotovo zato, ker so hoteli okrepiti domobransko vojsko. Še enkrat, tisti, ki trdi, da je takrat vedel, da bo ta vojska predana in pomorjena, je ali popoln ignorant resnice, lažnivec ali norec. Po dogodkih, ko vemo za dogajanje, pa so mnogi pametni.

Ivo Žajdela, Vojska s poslanstvom, Reporter, 24. 6. 2019Ivo Žajdela, Spomin nikoli ne zamre, Družina, 31. 5. 2015

Nadaljevanje v: Vetrinj, domobranci, Angleži, Marijan Eiletz [10]

1/3