Nadaljevanje iz: Vetrinj, domobranci, Angleži, Valentin Meršol, Paul Barre [7]

Naj se najprej vrnem nekaj let nazaj. Na spletni strani Planet.siol.net je pod naslovom Arhitektura sprave in datumom 29. decembra 2013 publicist Tino Mamić objavil članek o arhitektu Marijanu Eiletzu, ki je takrat živel v Argentini (umrl je v 92. letu 7. januarja 2019). Članek je še vedno na ogled na isti spletni strani. Del besedila ima naslov Napake vodstva, v njem pa piše naslednje:

»Marijan Eiletz je zelo kritičen do slovenskega civilnega in vojaškega vodstva, ki bi z odločnostjo lahko rešila več tisoč življenj. 'Največja napaka je bila, da smo Angležem verjeli. Že ko so nas razorožili, je bila to za nas klofuta. Naša politična smetana je dobivala prve novice ljudi, ki so videli izročitve, a jim niso hoteli verjet. General Franc Krener je eden največjih krivcev. Bog mu daj počivati v miru, a bil je povsem nespameten. Ko se je končno zavedel resnice, je snel kapo in si nadel klobuk, češ, zdaj smo pa vsi civilisti, in pobegnil. A ni bil le on kriv. Predsednik Narodnega odbora dr. Joža Basaj je bil še višja oblast.'«

»Nedorasel nalogi«? Sploh ni šlo za to.

Te besede so terjale odgovor; tudi zato, ker so bile objavljene javno. Januarja 2014 sem pisal Mamiću naslednje: »Z problematiko Vetrinja sem se veliko ukvarjal. Prebral sem vse, kar je bilo o Vetrinju napisanega in tega ni malo. Teh nekaj pojasnil ti moram napisati, ker bi drugače problematika obvisela v zraku, kar ne bi bilo dobro in bi bilo do akterjev krivično. Ko sem ti odgovoril glede mnenj Marijana Eiletza, izraženih v tem tvojem članku, si mi namreč odgovoril, da glede njega ti nisi tako kritičen. Potem pa: 'Krener je bil namreč povsem nedorasel nalogi. Drugi pa so naivno zavračali poročila očividcev in tistih, ki so se rešili.'«

Zakaj je prišlo do razkola na taborjane in vestnikovce?

Ja, to so očitki, ki so jih dajali nekateri v emigraciji že takoj na začetku begunske poti in zaradi česar je potem prišlo na začetku 50. let do dokončnega razdora na dva tabora: na »vestnikovce« (po glasilu Vestnik) in na »taborjane« (novo glasilo Tabor).

Na kratko, »taborjani« so prvim (predvsem politikom) očitali, da so bili »nedorasli« nalogi in da so zaradi nesposobnosti in sebičnosti v Vetrinju izdali svojo vojsko v smrt. To je bil strašno hud očitek. Sam v 90. letih, ko sem se srečal z nekaterimi domobranci v Kanadi in ko sem bral njihova glasila, njegovega pomena nisem razumel. Za razumevanje sem pač rabil čas in veliko znanja. Pa ne le podatkovnega, ampak tudi vedenja o tem, kako se človek obnaša v situacijah, ko je ogroženo njegovo življenje ali ko razmer ne more nadzorovati, ker so tako nepopisno kompleksne. Prav s tem so se morali soočiti v Vetrinju.

Pomembnost upoštevanja okoliščin

Kot rečeno, o dogajanju o Vetrinju obstaja veliko podatkov, od spominov do poročil in dokumentov, ki so jih zgodovinarji šele nedavno odkrili v britanskih arhivih. Tako rekoč po urah se ve, kako so dogodki v Vetrinju potekali.

Pri vsem tem je daleč najpomembnejše, da se pri teh razpravah vedno zavedamo tudi položaja, v katerem so se domobranci nahajali, torej vseh relevantnih okoliščin. Med vojno so to bili trije dejavniki: razlogi za nastanek protirevolucije (torej domobranstva, kot pred tem vaških straž), prisotnosti vsemočnega okupatorja (Nemcev) in uničujoče agresivnosti komunističnih partizanov, ki so zaradi svojega projekta revolucije (napada na oblast) protirevolucijo povzročili, potem pa so jo prvenstveno uničevali. Takoj po vojni pa so bili Angleži tisti, ki so vodili »igro«.

Prihod beguncev na vetrinjskem polju maja 1945. Upali so na skorajšnjo vrnitev in osvoboditev domovine. FOTO: Marjan Kocmur

Domobranci so bili izsiljena vojska

Ob tem naj posebej poudarim en »detajl« s konca vojne, ki ga zanemarjajo vsi (dovolj je razviden le v knjigi Borisa Mlakarja o domobranstvu). To je, da Nemci dobesedno do zadnje minute niso domobrancem dopustili nobene »avtonomije«. Dokler pri dravskem mostu na Koroškem niso Angležem oddali orožja, tako dolgo so domobrance držali pod strogim nadzorom. Vsako avtonomijo so strogo kaznovali. Vsi na to pozabljajo, je pa zelo pomembno (še posebej ob »razpravah« o »kolaboraciji« in »prisegi«).

Zato, vsi tisti, ki govoričijo o tem, kako bi se morali domobranci že veliko prej »ločiti« od Nemcev, ne vedo, kaj govorijo, saj spregledujejo prej omenjeno stanje O tem je po londonskem radiu leta 1944 govoril Alojzij Kuhar in po vojni mnogi drugi. Vsi ti so modrovali, delili nauke, ne da bi upoštevali bistvo dogajanja.

Še to: domobranci so bili izrazito izsiljena vojska. Nastali so kot izsiljena (samo)obramba pred komunistični (revolucionarnim) nasiljem. Niso nastali iz ideoloških predpostavk, kot so to komunistični partizani, ki jih je zato v agresivnost poganjala ideologija.

Vojska in vloga discipline

Domobranci so lahko v Vetrinj prišli samo tako kot so. Do Drave so jih »spremljali« Nemci, od Drave naprej pa Angleži. Oboji bi nanje streljali, če bi domobranci ubrali kakšno drugo pot, ki ne prvim ne drugim ne bi bila po volji.

3. maj 2009 je Janez Arnež na Televiziji Slovenija v oddaji Intervju v pogovoru z Ladom Ambrožičem javno izjavil, da zameri domobranskemu vodstvu v Vetrinju, da je vojsko držalo pod disciplino. Dejal je: »Meni se je zdelo prav smešno, ko je Krener ukazal, da so domobranci morali paradirati na Koroškem. Brez orožja, pa paradirati. To se mi zdi strahotno smešno.

S tem je verjetno hotel povedati, da bi bilo boljše, če bi vodstvo svojo vojsko razpustilo. In mnogi bi se rešili ... Takšno »preprosto« gledanje seveda nima nobene zveze z realnostjo. Zakaj ne? Domobranci so nastali zaradi nuje po samoobrambi in s tem zaradi upora proti komunističnemu nasilju. Ob koncu vojne, v začetku maja 1945, so se morali umakniti pred takrat že dobro oboroženo partizansko vojsko, ki je v Slovenijo prodrla z juga (prekomorske brigade, razne dalmatinske enote, na vzhodu Rdeča armada z Bolgari). Ko so se umikali, so verjeli, da se bodo razmeroma hitro vrnili, saj Anglo-američani ne bodo trpeli, da bi boljševiki zasedli ta del Balkana.

Za zgodovinarja (in za vsakega razpravljalca o zgodovini) je vedno pomembno, da upošteva vedno le tiste podatke in vedenje, ki so bili takrat prisotni, ne pa, da ocenjuje z zgodovinske perspektive, ko ve, kako so se stvari odvile.

Škofjeloški domobranci na Vetrinjskem polju. VIR: knjiga Vetrinj, str. 352, foto Janko Tavčar

Vera v Angleže. V koga pa (takrat)?

Domobranci so ves čas simpatizirali z Angleži. Ves čas, še posebej ob kapitulaciji Italije septembra 1943 in takoj ob koncu vojne, maja 1945, so bili Angleži njihov naravni (politični) zaveznik, v katere so polagali velike upe.

Zaradi teh upov (drugih pač ni bilo) se je septembra 1943 zgodil Turjak, maja 1945 pa Vetrinj. Veliko pomembnejši je seveda Vetrinj, saj so tam Angleži direktno prevarali domobrance . Pri Turjaku je bila samo želja, da se bodo Angleži izkrcali na Jadranu ter potem pritisnili v notranjost proti Nemcem in komunističnim partizanom; pri tem ne pozabimo na kasnejše dogajanje v Grčiji.

Vojaško vodstvo vzdržuje disciplino vojske na različne načine, od strogosti do korakanja. Če vojske ne drži v vojaškem ritmu, prihaja do razkroja in tudi do demoralizacije. Prav demoralizacija je bila pri domobrancih v Vetrinju, zaradi specifike njihovega obstoja med vojno in situacije ob umiku takoj po vojni, zelo pereč problem. V Vetrinju je moralo biti vodstvo glede tega ves čas zelo budno.

Arnežev očitek vodstvu, da je sililo domobransko vojsko v korakanje (po taborišču) je povsem nesmiseln (in do vodstva krivičen), saj je moralo vzdrževati vojaško napetost (disciplino), saj se bo ta vojska vrnila bojevat nazaj v Slovenijo ... Takrat je pač bila stopnja vedenja o položaju takšna in nič drugačna.

Angleži in partizani, povezani pri velikem zločinu

Glede nekaj posameznikov, ki so se vrnili v taborišče in tam povedali vodilnim, da se dogaja nekaj čudnega oziroma, da jih Angleži predajajo v roke Titovim partizanom pa: za vsakega se natančno ve (datumi oziroma ure prihoda in kaj je videl), vodstvo je vsakega ustrezno zaslišalo in ravnalo primerno.

V začetku tega dogajanja je bilo treba v taborišču paziti na provokacije, disciplino in na demoralizacijo. Ko je imelo vodstvo 30. in predvsem 31. maja dovolj trdnih informacij, da jih Angleži goljufajo, da jim lažejo o premeščanju v Italijo ter da jih v resnici predajajo v roke Titovim partizanom (v tem času so seveda mnoge že izročili), je 31. maja vse odvezalo vojaške discipline in vojakom (uniformirancem) so celo svetovali, naj se preoblečejo ter izginejo iz taborišča. K temu treba dodati, da so vse stražili Angleži, na kar mnogi pozabljajo ...

Očitati Krenerju, da se je takrat preoblekel v civilno obleko – vojsko pa prepustil morilcem –, je zato neresno in krivično.

O kakšni krivdi za dogajanje v Vetrinju domobranskega vodstva ni mogoče govoriti. Očitki so izrazito krivični. Delali so, kar se je dalo. Več se takrat ni dalo. Bili so ujetniki Angležev, v katere so zaupali in s katerimi je bila edino mogoča vrnitev nazaj v domovino.

Krivde Angležev (za izdajo) in partizanov (za pomore) torej ni mogoče naprtiti povsem nemočnemu vodstvu. To je tisti trenutek vedelo veliko manj kot vemo mi danes! Ampak po porazih, kaj šele tako hudih, kot je bil Vetrinj, so potem najrazličnejši očitki vedno prisotni ...

Za nazaj, ko vemo, kako so se dogodki odvili, lahko modrujemo

Zgoraj citiranim besedam v pogovoru z Ambrožičem je Arnež dodal: »Poleg tega so imeli pa tudi, moram reči, ali je to čredni nagon ali kakšen nagon, da tisti, ki so vedeli, da bodo šli v smrt, so rekli, kamor so šli drugi, gremo pa še mi. To je tak čredni nagon v človeku, da misli, da je v skupini bolj varen, kakor če je sam. To je čisto nasprotje mene, jaz sem pa zmeraj sam, sam na svoje, kamor koli sem šel, vedno sam.«

Tudi to je bila zelo sebična izjava, s katero njen avtor ni upošteval naslednjega. Za nazaj, ko vemo, kako so se dogodki odvili, lahko modrujemo. Ljudje smo veliko bolj omejena bitja, kot si to priznamo ali se tega sploh zavedamo. Zgodovina nam pripoveduje, da se ljudje v tako posebnih situacijah, kot, ko jih ženejo, da jih bodo ustrelili, praviloma ne poženejo, da bi si morebiti rešili življenje. Vsak v sebi nagonsko čuti, da z begom lahko povzroči svojo smrt. To, da bo na koncu umrl, je takrat izven izkustvenega vedenja. Seveda pa izjeme (kot je bil Arnež) vedno obstajajo. Predvsem pa, eden ali nekaj posameznikov se morda še lahko reši, večja množica pa ne. Zato se v Vetrinju pred 1. junijem množično ni dalo reševati, ker so jih Angleži imeli zastražene. Nekaj poveljnikov se je v Vetrinju rešilo, kar je poudarjal Arnež. Pri tem ni upošteval oziroma ni poznal okoliščin, v katerih je bil vsak posebej, da mu je to uspelo. In značilno, ko tako pretiravamo z nečim: popolnoma je zamolčal, da pa so bili mnogi poveljniki vrnjeni (v smrt).

Zakaj nekdo piše o nekom krivično?

Leta 2004 je Franc Perme (Društvo za ureditev zamolčanih grobov) v pismih bralcev v Družini objavil pismo, v katerem je domobranskemu vodstvu naprtil hudo krivdo za Vetrinj in celo zavestno zaroto proti lastnemu moštvu. Takrat sem vedel, da če se ne bom na to strašno krivično pisanje oglasil jaz, se ne bo nihče drug (tako je pač v tej ubožni Sloveniji ...). Pisal sem Janezu Grumu v ZDA, enemu najboljših poznavalcev dogajanja v Vetrinju, in ga vprašal, ali je kaj od tistega, o čemer piše Perme, res. Odgovoril mi je, da nič (kar sem sicer pričakoval). Tako sem v pismih bralcev v Družini objavil odgovor Permetu, kjer sem njegove trditve ovrgel. Permetovi očitki so bili bolezen ... Toda bili so javno objavljeni in neresnica ima svoje učinke, pa naj jo kasneje še tako demantiramo.

4. junija 1945 je v Vetrinju dr. Valentin Meršol pozval maršal Harolda Alexandra, da naj Angleži nehajo nasilno vračati begunce v komunistično smrt. Angleški poveljnik mu je zagotovil polno zaščito – potem, ko so njegovi podrejeni poslali v smrt desetine tisoč beguncev. VIR: knjiga Nikolai Tolstoy The Minister and the Massacres

Glavni akterji so bili drugi: komunistični partizani, Nemci, Angleži

Glede očitka generalu Francu Krenerju, da je bil nesposoben. Lahko, da ni bil idealno sposoben ... Vendar je ob tem pomembno le eno: v tistih razmerah (nekaj sem jih zgoraj omenil) tudi zelo sposoben poveljnik oziroma voditelj ne bi mogel narediti praktično nič drugače, kot je to naredil Krener oziroma domobransko vodstvo. Ves čas, med vojno, na poti v Vetrinj in v Vetrinju, so bili domobranci svojevrstni ujetniki, do Drave Nemcev, od Drave in v Vetrinju pa Angležev.

Torej, ko govorimo o domobrancih ali o dogajanju v Vetrinju, navadno govorimo samo o domobrancih, torej ne da bi se zavedali, da so bili glavni akterji (njihove problematike) drugi (komunistični partizani, Nemci, Angleži).

Ivo Žajdela, Očitki izdaje, Reporter, 17. 6. 2019Nadaljevanje v: Vetrinj, domobranci, Angleži, Marijan Eiletz [9]

1/4