Nadaljevanje iz: Vetrinj, domobranci, Angleži, Marjan Kocmur [3]

Po letu 1990, ko se je v Sloveniji smelo pisati o povojnih pomorih domobrancev ter v zvezi s tem o njihovi sramotni predaji na Koroškem v roke morilskim Titovim partizanom, smo lahko samo domnevali, da je maja 1945 šlo na Koroškem za krvavo (zločinsko) kupčijo med Britanci in komunističnimi partizani. Nekateri smo na osnovi dogodkov, ki so si sledili po datumih sredi maja 1945, lahko le sklepali, da je šlo za, zaradi posledic, strahotno pokvarjeno kupčijo in prevaro, za sostorilstvo pri velikem zločinu.

Leta 2013 je Mohorjeva založba iz Celovca izdala knjigo Floriana Thomasa Rulitza Vetrinjska in »bleiburška« tragedija. Na naslovnici je posnetek, nahaja se v arhivu v Washingtonu, iz britanskega letala taborišča v Vetrinju z begunci 15. maja 1945. 

Angleži in Titovi partizani so sklenili grdo kupčijo

Jasno je bilo naslednje. Koroško so maja 1945 poleg Britancev zasedle tudi partizanske enote, kar naj bi bila celo etnična osvoboditev (vsaj ozemlja južno od Drave), ki bi ji sledila priključitev k Sloveniji. Predstavniki partizanov so se dogovarjali z Britanci in rezultat pogovorov je bil, da so se partizani do 23. maja hitro in v celoti umaknili s Koroške. Takoj zatem so Angleži s prevaro, da jih premeščajo v Italijo, oborožene in civilne begunce vračali v roke Titovim partizanom – in s tem v gotovo smrt.

Vsi smo iz teh nespornih dejstev lahko sklepali, da so takrat Angleži in Titovi partizani na Koroškem sklenili grdo kupčijo, ki je pomenila na eni strani partizansko izdajo Koroške in s tem Slovencev, saj so vojaško zasedbo izničili z umikom, ter hkrati množične pomore več deset tisoč protirevolucionarnih in protipartizanskih enot ter civilistov.

Avstrijsko-koroški zgodovinar Florian Thomas Rulitz. FOTO: Ivo Žajdela

Zgodovinska raziskava Vetrinja in Bleiburga (Pliberka)

Pred nekaj leti se je mladi avstrijsko-koroški zgodovinar Florian Thomas Rulitz lotil zgodovinske raziskave in napisal doktorsko disertacijo. V njej je najprej raziskal partizanske umore na Koroškem in grobove ter grobišča, ki so ostali za njimi, ob tem pa je pregledal mnoge arhive v Avstriji, kot tudi Britanski državni arhiv. O tem je njegova knjiga Die Tragödie von Bleiburg und Viktring najprej izšla v nemščini, leta 2013 pa jo je Mohorjeva založba iz Celovca z naslovom Vetrinjska in »bleiburška« tragedija v nekoliko skrajšani obliki izdala še v slovenščini.

Knjiga je znanstveno delo, saj mnoge podatke avtor ves čas opremlja z opombami oziroma navajanjem virov. Eno od podpoglavij je Rulitz naslovil Britansko-jugoslovanska pogajanja v Celovcu, v njem pa je prikazal potek pogajanj med Britanci ter predstavniki partizanov, kot tudi »rezultate« teh pogajanj. Glavne podatke je citiral iz doslej neznanih dokumentov iz Britanskega državnega arhiva, ti pa poleg nekaterih že znanih dokumentov nedvoumno prikazujejo, kaj so se na pogajanjih dogovorili in kakšna dejanja so temu sledila.

Rulitz je rekonstruiral dejansko stanje leta 1945 na Koroškem

V knjigi, kot pove podnaslov, dr. Florian Thomas Rulitz opisuje nasilje partizanskih enot nad begunci v maju 1945 na avstrijskem Koroškem. Zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar jo je ob izidu predstavila z naslednjimi besedami. Knjiga »prav gotovo sodi k temeljnim raziskavam dogajanja na Koroškem ob oziroma takoj po koncu druge svetovne vojne, ker so se prav tja zatekle različne protikomunistične vojaške enote iz jugoslovanskega prostora: slovenski domobranci in četniki oziroma Slovenska narodna vojska, četniki, domobrani in ustaši, pa tudi številni civilisti različnih jugoslovanskih narodnosti. Obstajajo sicer že različne dobre študije o vprašanju vračanja Jugoslovanov, tudi o življenju in dogajanjih v taboriščih, predvsem pa študije o prikritih grobiščih na slovenskih tleh, o žrtvah vojne in revolucije ter o angleški odgovornosti za repatriacijo brez mednarodnopravne podlage, veliko vprašanj pa je še vedno odprtih. Do zdaj so se raziskave osredotočile na dogajanje izročitve protikomunističnih enot in angleške odgovornosti za repatriacijo, predložena monografija pa obravnava še popolnoma neobdelano področje tega, kar se je dogajalo na koroških tleh. Monografija pospravi z nekaterimi ustaljenimi miti in objektivno, po pravilih zgodovinske stroke, rekonstruira dejansko stanje leta 1945 na Koroškem, tudi delovanje partizanskih čet oziroma jugoslovanske armade tam.«

Prikazal je natančne časovne in krajevne opise dogodkov

»Poleg številne literature in dokumentov iz angleškega in slovenskega državnega arhiva je Rulitz prvič obdelal dokumente iz avstrijsko-koroških arhivov: iz Deželnega arhiva v Celovcu, arhiva Deželnega sodišča v Celovcu, arhiva deželne policije oziroma deželne žandarmerije, pa tudi iz arhivov okrajnih poveljstev Celovec, Beljak in Velikovec, iz arhiva krške škofije ter številnih župnijskih arhivov, šolskih kronik, krajevnih in privatnih arhivov ter arhiva Črnega križa na Koroškem, ki oskrbuje vojaška grobišča. Dragocen vir so tudi številna pričevanja očividcev in preživelih žrtev.

Rulitz je na podlagi novih virov podal natančne časovne in krajevne opise dogodkov, spopadov, prikritih morišč in grobišč na Koroškem, predvsem na območju Pliberka in Velikovca, pa tudi pogajanj med Britanci in jugoslovansko vojsko (JA). Ti novi viri, ki jih je kritično osvetlil in analiziral ter primerjal z že znanimi dokumenti, dopolnjujejo sliko dogodkov na Koroškem leta 1945. Na naslovni strani je tudi prvič objavljena fotografija vetrinjskega taborišča iz arhiva v Washingtonu, ki je bila posneta 15. maja 1945 iz britanskega letala.«

Veliki spopad pri Borovljah je bil 10. maja

»Rulitz je našel odgovor tudi na nekatera sporna vprašanja. Tako je nedvoumno dokazal, da se spopadi niso končali 15. maja, kot do danes trdi večina zgodovinarjev, boji in pokoli na koroških tleh so se dogajali vse do 23. maja, torej do umika jugoslovanske armade iz Koroške. Na podlagi koroških dokumentov in pričevanj je potrdil tudi, da so bili glavni boji /med domobranci in partizani/ pri Borovljah 10. maja 1945, kar je to vedno poudarjal tudi pokojni Tine Velikonja, in ne 11. maja, kot to lahko razberemo iz partizanske literature in režimskega zgodovinopisja. To sicer ponovno problematizira koroški zgodovinar Avguštin Malle v svoji recenziji Rulitzevaga dela.

O grobiščih umorjenih beguncev na Koroškem

Zgodovinopisje je do zdaj popolnoma ignoriralo grobišča umorjenih jugoslovanskih beguncev na avstrijsko-koroških tleh, delno so te grobove zaradi propagandnih razlogov pripisali celo napačni strani. Ko so Titove čete zasedle Koroško, so posebne enote Vojske državne varnosti in Ozne ugrabile tudi veliko civilistov domačinov na območju Pliberka in Velikovca, ki so bili avstrijski državljani. Redke so umorili na avstrijskih tleh, večinoma pa so jih nasilno odpeljali v Jugoslavijo. Končali so na moriščih v Slovenijii, tako npr. v množičnem grobu v Lešah pri Prevaljah. Za nekatere še danes ne vemo. Bila so dopisovanja med avstrijsko in jugoslovansko vladno stranjo, kot je razvidno iz dokumentov v dunajskem arhivu, vendar do razčiščenja smrti teh ljudi ni prišlo. Avstrija pa tega tudi ni zasledovala s preveliko vnemo.«

Rulitz je jasno dokazal, da na Jalti niso »odločili« o Jugoslovanih 

»Rulitz poudarja, da pravna podlaga za izročitev jugoslovanskih beguncev niso bile konference zaveznikov v Moskvi, Teheranu, Jalti in Potsdamu. Februarja 1945 so na Jalti bile bilateralno sklenjene pogodbe o vrnitvi sovjetskih državljanov med Sovjetsko zvezo in Američani ter s Sovjetsko zvezo in Angleži, kasneje tudi z Francozi in Belgijci.

Zanimiva je tudi Rulitzeva obravnava tako imenovane kravje kupčije med Britanci in Jugoslavijo v času od 15. do 19. maja, ko je šlo na eni strani za repatriacijo jugoslovanskih beguncev in na drugi strani za umik jugoslovanskih enot iz Koroške. V dveh tednih med nemško kapitulacijo in umikom jugoslovanske vojske je ta na Koroškem storila številne zločine. Morišča v Avstriji ležijo ob glavnih poteh, po katerih so begunce transportirali nazaj v Jugoslavijo, večina teh je na nekdanjem plebiscitnem območju. Dosedanji zgodovinski prikaz bo po tej raziskavi potrebno delno spremeniti in delno dopolniti. Knjiga je opremljena tudi s številnim slikovnim gradivom, dokumenti in zemljevidi.« Tako Tamare Griesser Pečar.

Zavezniški voditelji na Siciliji leta 1943. Zadaj na levi (z brki) je Harold Macmillan, ki je ukazal vrnitev beguncev s Koroške v roke komunističnim morilcem. Spredaj drugi z desne je feldmaršal Harold Alexander. VIR: Wikipedia

Vloga britanskega politika Harolda Macmillana

V nadaljevanju povzemam Rulitzov prikaz dogodkov v drugi polovici maja 1945 na Koroškem. Kot je napisal (str. 136), so bile domnevna politična pravna podlaga za britanski izgon beguncev iz Ko­roške medvojne konference zaveznikov (Teheran, Jalta, Potsdam). Britanci so se sklicevali na dogovore, sklenjene na konferenci v Moskvi in konferenci v Jalti med Sov­jetsko zvezo, Veliko Britanijo in ZDA v zvezi z neposrednimi povojnimi vprašanji v Evropi. Jaltski dogovor o repatriaciji z dne 11. februarja 1945 so podpisale sovjetska vlada in Velika Britanija (British Commonwealth) ter sovjetska vlada in Združene države Amerike. Določal je, da morajo biti po koncu sovražnosti vsi državljani držav podpisnic vrnjeni v svoje države. Temu primerno so se vse tri vlade obvezale kar se da naglo izvesti repatria­cijo teh vojnih ujetnikov in civilistov.

Jugoslavija seveda ni bila podpisnica pogodb v Jalti

Begunci iz Jugoslavije so bili iz dogovora o repatriaciji izvzeti, ker se Jugoslavija pogajanj v Jalti ni ude­ležila in tako ni podpisala tega dogovora. Od trenutka razorožitve so bili Britanci pristojni za zadeve jugoslovanskih beguncev.

Jugoslovanska vojska je v začetku maja vdrla na južno Koroško in poleg jugoslovanske vojaške vlade in vojaških mestnih poveljstev v južno­koroških krajih oblikovala z avstrijskimi komunisti protifašistične osvobo­dilne odbore in protifašistično Jugoslaviji naklonjeno koroško protivlado. Jugoslovanska vojaška vlada v Celovcu je razglasila, da Koroška ni del Av­strije in se je zato Moskovska deklaracija ne tiče.

Brozova »argumentacija« glede Koroške

Britansko veleposlaništvo v Beogradu je 14. maja sporočilo Brozovo argumentacijo, češ da so se stvari po izjavi v Moskvi spremenile. Jugoslavija da je neznansko veliko pretrpela in bi bilo zato krivično odrekati jugoslovan­ski vojski pravico, da zasleduje sovražnika preko predvojne meje in zasede osvobojeno ozemlje. To ravnanje jugoslovanske vojske bi pomenilo, da je namerno dopustila odhod tako imenovanega notranjega sovražnika (HOS/NDH in slovenskega domobranstva) na Koroško, da bi vdrla na Koroško. A peti korpus britanske vojske je imel ukaz, da mora biti Koroška zasedena od Britancev v predvojnih mejah. Ukrepi Harolda Macmillana, rezidentnega ministra v Sredozemlju, in britansko-jugoslovanski pogovori 15., 19. in 20. maja v Celovcu razločno pojasnjujejo politična ozadja repatriacij, je zapisal Rulitz.

5. britanski korpus je zasedel južno Avstrijo

Najvišja poveljniška instanca britanske vojske za 8. armado na Koroškem je bil zavezniški poveljnik (Allied Commander) v Sredozemlju, feldmar­šal sir Harold Alexander, čigar avtoriteta je segala tudi na jug Avstrije (na Koroško in Štajersko). Njegov vrhovni štab (Allied Forces Headquarters, AFHQ) je bil nastanjen v kraljevi palači v Caserti blizu Neaplja. Ukazo­valna veriga je potekala preko 15th Army Group, ki ji je poveljeval gene­ral Marc Clark v Firencah, naprej na britansko 8. armado, tej je poveljeval general sir Richard McCreery, njegov vrhovni štab je bil v severovzhodni Italiji v bližini mesta Videm (Udine). Osma armada je obsegala dva korpusa: 13. kor­pus je naletel na Titovo vojsko v Trstu in dolini reke Soče, 5. korpus, ki mu je poveljeval generalpodpolkovnik sir Charles Keightley, je zasedel južno Avstrijo. Njegov generalštabni brigadir (Brigadier General Staff, BGS) je bil Toby Low, kasnejši lord Aldington. Keightley je poveljeval trem di­vizijam, med njimi tudi 6. armadni diviziji (6th Armoured Division) gene­ralmajorja Horatiusa Murraya, kateri je pod poveljstvom brigadirja Geralda Verneya pripadala tudi Guards brigada, ki je nadzorovala repatriacije.

Harold Macmillan, politični svetovalec Harolda Alexandra

Harold Macmillan, rezidenčni minister v Sredozemlju (British Resi­dent Minister in the Mediterranean) v AFHQ v Caserti, je bil kot politični svetovalec feldmaršala sira Harolda Alexandra eden izmed najvplivnejših britanskih mož. V tej funkciji je bil upravičen mimo vseh delov armade in hierarhij neposredno komunicirati z britanskim zunanjim ministrstvom ter ministrskim predsednikom Winstonom Churchillom in, če je bilo po­trebno, poseči vmes tudi ob političnih zadevah v Sredozemlju.

14. maja se je Macmillan v Celovcu pogovarjal s Keightleyem

Zgodaj zjutraj 13. maja 1945 sta Harold Macmillan, britanski rezidenčni minister za Sredozemlje v Caserti in politični svetovalec vojaškega poveljnika zavezniških sil feldmaršala Harolda Alexandra, in njegov asi­stent Philip Broad poletela iz Caserte v Treviso na pogovor o žgoči problematiki, s katero so se srečevali britanski vojaki. Sešla sta se z vrhovnim poveljnikom 8. armade generalom Richardom McCreeryjem. Dopoldne sta poletela še v Monfalcone na posvet z vrhovnim poveljnikom 13. korpusa generalpolkovnikom Johnom Hardingom. Prenočila sta v Benetkah. Ta dva termina je bil Macmillan že prej javil vrhovnemu štabu in zunanjemu ministrstvu v Londonu, 14. maja zjutraj pa je spremenil načrt poti in poletel še v Celovec, kjer se je sešel še s poveljnikom 5. korpusa generalpodpolkovnikom Charlesom Keightleyjem in se z njim nedvomno posvetoval tudi o problemu beguncev na Koroškem. Še istega dne se je Macmillan vrnil v Caserto in se pri večerji srečal s feldmaršalom Alexandrom. Kaj je bila vsebina pogo­vora v Celovcu, se do danes ni zvedelo.

Knjiga Minister in pokoli, v kateri je britanski publicist Nikolaj Tolstoy razkril angleške krivce pri »kravji kupčiji« na Koroškem maja 1945.

Ukaz o vračanju beguncev je dal Brian Robertson, na pobudo Macmillana

Publicist Nikolaj Tolstoy je navajal več znakov, da je šlo za tajni dogovor o izročitvi protikomunističnih beguncev. Macmil­lan britanski vojski na Koroškem ni mogel neposredno ukazovati in vedel je, da Alexander odklanja izročitev beguncev. Zato je verjetno, da je šel »po ovinku«, kajti na stopnji pod feldmaršalom je vladala in odločala vojaška birokracija, katere vodja je bil generalni poročevalec generalpodpolkovnik Brian Robertson. Tega je tiste dni težilo mno­go problemov. Tako je zaradi priganjanja Macmillana in brez sopodpisa feldmaršala Alexandra 14. maja poslal odločilni ukaz podrejenemu poveljstvu na Koroškem. Ukaz o vračanju beguncev je torej dal Robertson (seveda na pobudo Macmillana), glavni upravni častnik feldmaršala Alexandra, ne ta osebno. Njegov ukaz celotni 8. britanski armadi se je glasil: »Vse osebe, ki se vdajo in so jugoslovanski državljani, ki so služili v nem­ški vojski, naj bodo razorožene in predane lokalnim jugoslovanskim oboro­ženim silam.«

Istega dne, 14. maja, je vrhovni poveljnik 8. armade McCreery naslovil na poveljstvo 15. armadne skupine generala Clarka v zavezniškem glavnem štabu v Caserti vprašanje, kako ravnati s Hrvati. Toda odločitev, da Hrvate zavrnejo in jih tako prepustijo Titovim partizanom, je isti dan padla že ob Macmillanovem obisku na Koroškem.

Zarota in kupčija za umik jugoslovanske vojske iz Avstri­je

V tem času sta Koroško zasedli 3. in 4. jugoslovanska armada. Njuni oficirji so se večkrat sestali z oficirji petega korpusa 8. britanske armade v stavbi pokrajinske bolniške zavarovalnice v Celovcu. Pogovarjali so se o vrnitvi beguncev v zameno za umik jugoslovanske vojske iz Avstri­je. Prvi pogovori 14. maja so bili za obe strani neuspešni. Nadaljnja srečanja so bila 19. maja s 3. jugoslovansko armado in 20. maja spet s 4. jugoslovan­sko armado. Med prvim pogovorom so partizanski predstavniki vztrajali, da ostanejo na južnem Koroškem. Britanci so predstavili možnost vrnitve Hrvatov, ki so bili tedaj na Koroškem, niso pa 15. maja izgnali nobenih beguncev iz začasnih britanskih taborišč severno od Drave.

Toby Low, kasneje lord Aldington VIR: Wikipedia

Ukaz Tobyja Lowa o vračanju

17. maja je načelnik štaba 5. korpusa brigadir Toby Low (kasneje lord Aldington) brzojavil vsem petemu korpusu podrejenim enotam: »Vsi jugoslovanski državljani, ki se ta trenutek nahajajo na območju korpusa, bodo kar najhitreje mogoče predani Titovim četam/./ Te oborožene sile bodo nemudoma razorožene, o destinaciji pa ne informirane/./ Ukrepe za predajo bo v povezavi z jugoslovanskimi enotami koordiniral vrhovni štab/./«

Nigel Nicolson, kapetan in obveščevalni oficir pri 6. oklepni diviziji generala Murraya, ki je bila odgovorna za taborišče Vetrinj, je v svojih spominih zapisal, da so bile repatriacije beguncev v zameno za umik jugoslovanske vojske iz Avstrije »kravja kupčija«, v katero so bili vpleteni najvišji organi. Eden od indicev za Nicolsonovo tezo je, da je bilo veliko število beguncev vrnjenih 19. maja, na dan, ko je v Celovcu 3. jugoslovanska armada dosegla soglasje na pogajanjih z Britanci.

Glinje pri Borovljah. Grob umorjenih beguncev leta 1945. FOTO: Ivo Žajdela

»Kravja kupčija« Angležev

V sporazumu med Britanci in predstavniki Titove vojske 19. in 20. maja je bilo dogovorjeno, da bodo begunci vrnjeni v Jugoslavijo in da mora biti umik vseh jugoslovanskih enot iz Koroške končan do 21. maja 1945 ob 19. uri.

Rulitz je v britanskem državnem arhivu našel vojni dnevnik vrhovnega šta­ba 5. britanskega korpusa. V njem je poveljnik 5. korpusa generalpodpolkovnik Charles Keightley 19. maja vpisal naslednje točke iz dogovora:

»Polkovnik Ivanović, namestnik poveljnika 3. jugoslovanske armade, obišče zvečer vrhovni štab in se dogovori naslednje:

1. Štirinajsta jugoslovanska divizija bo do 21. maja ob 19. uri umakni­la vse enote proti jugu jugoslovansko-avstrijske meje.

2. Štirinajsta jugoslovanska divizija bo a) vrnila vse nasilno odvzeto zasebno imetje in b) prenehala od zdaj s prisilnim prisvajanjem.

3. Ukaze za umik jugoslovanskih krajevnih poveljnikov in področnih vodij v Avstriji bo 3. armada zahtevala od generalnega vrhovnega štaba jugoslovanske vojske.

4. Vsi jugoslovanski državljani na območju korpusa, ki so se bo­rili za Nemce, bodo s svojimi sorodniki prepeljani v taborišča v Jugoslaviji.«

Prve tri točke so torej določale umik partizanov iz Koroške, četrta pa vrnitev beguncev.

Grob umorjenih beguncev leta 1945 v Glinjah pri Borovljah. FOTO: Ivo Žajdela

»Vrnitev« beguncev pred komunizmom na morišča

Keightley je naslednji dan, 20. maja 1945, v vojnem dnevniku zapisal: »Poveljstvo 26. jugoslovanske divizije in predstavniki 4. jugoslovanske armade so obiskali vrhovni štab. Dogovorjene so bile naslednje točke:

1. Vse enote 26. jugoslovanske divizije se morajo do 21. maja ob 19. uri umakniti na južno stran jugoslovansko-avstrijske meje, razen enot, ki so potrebne za varovanje jugoslovanskih državljanov in zaple­njenega materiala v Podrožci, na Bistrici, Žihpoljah in v Svetni vasi.

2. Te straže morajo oditi do 23. maja ob 19. uri.

3. Ob 19. uri 21. maja bo jugoslovansko-avstrijska meja postala vojaška meja med 5. korpusom in 4. jugoslovansko armado.

4. 10.000 Hrvatov, s sorodniki v taboriščih vred 13.000, bo evakuiranih preko Podrožce.

5. Jugoslovanske enote ne smejo nasilno zaseči nobenega zasebnega imetja. Zasebno imetje, ki ga bodo jugoslovanske enote prevažale iz Avstrije, bodo britanske enote pridržale, če ga bodo odkrile. Po­veljstvo 26. jugoslovanske divizije bo v tej zadevi nudilo vsakršno možno pomoč, tudi če bodo vpletene enote, ki niso pod njegovim po­veljstvom.

6. Poveljstvo 26. jugoslovanske divizije javlja 4. jugoslovanski armadi, da mestni poveljniki niso prejeli nobenih ukazov, naj odidejo.«

Glinje pri Borovljah. Grob umorjenih beguncev leta 1945. FOTO: Ivo Žajdela

Peti korpus bo izročil vse Ju­goslovane – v komunistično klavnico

Poleg tega je Rulitz objavil še odlomke iz zapiskov 5. korpusa o istem pogovoru, kjer so v petem odstavku natančno opisani za repatriacijo predvideni begunci:

»5. Izročitev jugoslovanskih državljanov. Peti korpus bo izročil vse Ju­goslovane, ki se nahajajo na območju korpusa in so se v uniformi bojevali za Nemce in njihove zaveznike: ustaše, domobrane, četni­ke, Nedićeve enote, bele garde (belogardiste), skupaj okrog 18.585, od teh je bilo 3.010 že izročenih 4. jugoslovanski armadi. Nadaljnji transport: 10.000 4. jugoslovanski armadi kot že dogovorjeno preko Podrožce. Približno 5.000 3. jugoslovanski armadi preko Pliberka ali Labota, kot je napovedal 3. armadi zvezni oficir županu mesta Dravograd, ob 12.30 uri 20. maja.«

Glinje pri Borovljah. Skupinski grob partizanov in domobrancev, ubitih v spopadu pri Borovljah, je brez oznake, da so tam pokopani tudi domobranci. Zadaj grob ubitih beguncev. FOTO: Ivo Žajdela

Izročili so 12.196 Hrvatov, 8.263 Slovencev, 5.480 Srbov in 400 Črnogorcev

Transporte beguncev v Pliberk ali Podrožco je nadzorovala britanska elitna enota SOE, ki ji je poveljeval britanski poročnik Lockhead. Za prevzem in nadzor beguncev je bil na jugoslovanski strani odgovoren 21-letni major Simo Dubajić iz 11. dalmatinske briga­de. Kot prve so med 18. in 24. majem predali Hrvate in Srbe. V omenjenem britanskem vojnem dnevniku so vpisi po datumih in število vrnjenih. 20. maja je Keightley vpisal, da so »izgnali« okrog 13.000 oseb. 21. maja so jih izročili 1.500, 22. maja 3.000, 23. maja pa še 800 (iz taborišča Hrvatov pri Grabštajnu).

Od 27. do 31. maja so vračali slovenske begunce. Za 27. maj je Keightley v vojni dnevnik zapisal: »1.300 Sloven­cev evakuiranih v Podrožci.« In tako do 31. maja, ko je poveljnik britanskega 5. korpusa zapisal v dnevniku, da so izročili skupno 26.339 ljudi: 12.196 Hrvatov, 8.263 Slovencev, 5.480 Srbov in 400 Črnogorcev.

Srečanje vodje pokolov v Kočevskem rogu Srba Sima Dubajića in Nikolaja Tolstoja v Beogradu leta 1990.

Komuniste je zanimal le prevzem oblasti

Pri teh številkah je treba poudariti, da so Britanci poleg tega pri Pliberku sredi maja preprečili predajo hrvaških beguncev, tam pa gredo številke krepko čez sto tisoč. Le redki od vseh teh predanih in zavrnjenih so preživeli množične pomore širom po Sloveniji ter na Hrvaškem.

Vse to govori le o enem. Ne med drugo svetovno vojno ne takoj po njej komunistov v Jugoslaviji (Josipa Broza Tita in Edvarda Kardelja) ni prav nič zanimala »osvoboditev« zgodovinskega slovenskega ozemlja na Koroškem, Goriškem in Tržaškem, ampak le komunistična revolucija oziroma prevzem oblasti. Glavni sestavni element revolucije je bilo uničevanje političnih, ideoloških in vsakršnih nasprotnikov. Kdor tega »ne ve« o dogajanju v Sloveniji (Jugoslaviji) med vojno in po njej, »ne ve nič«. »Odpor(ništvo)« proti okupatorju so bile le mamljive limanice, na katere so se takrat in danes lovili številni.

Ivo Žajdela, Smrtna zarota na Koroškem, Družina, 2. 6. 2013

Besedilo v wordu: Helena Jaklitsch, Vetrinjska in bleiburška tragedija, Zaveza, št. 90, 2013Nadaljevanje v: Vetrinj, domobranci, Angleži, Florian Thomas Rulitz [5]

1/15