Ker veleposlaništvo ni odgovorilo oziroma se je zavilo v molk, je Tine Velikonja v imenu Nove Slovenske zaveze javno, v reviji Demokracija (Vetrinj in Srebrenica, 19. 5. 2005) znova objavil poziv na veleposla­ništvo, da na pismo odgovori. Prvič so pismo objavili v reviji Zaveza (št. 45, junij 2002). Mednaslovi pri tej poobjavi so moji.

Genocid v Srebrenici

Ekscelenca! Gotovo Vam niso neznani nedavni dogodki na Nizozemskem, ki so dosegli vrh 16. aprila z odstopom celotnega kabineta premierja Vima Koka. Razlog za odstop je bilo poročilo Nizozemskega instituta za vojno dokumentacijo o vlogi, ki so jo v zvezi s srebreniško tragedijo odigrali nizozemski mirovni vojaški kontingent v Bosni, vodstvo nizozemske vojske, obrambno ministrstvo in celotna takratna vlada. Poročilo je to vlogo pokazalo v taki luči, da je prikrito nelagodje, ki je obstajalo v nizozemski javnosti vse od srebreniških dogodkov poleti 1995, preraslo v spoznanje, ki mu niso bile več dovolj besede, ampak je zahtevalo dejanja. Nizozemski bataljon plavih čelad, ki je od marca 1994 do srede 1995 jamčil varnost območja Srebrenice, je dne 13. julija 1995 pod pritiskom prodirajočih sil generala Mladića kraj skoraj brez boja zapustil, tamkajšnje muslimane pa prepustil njihovi usodi. Ta usoda pa je bila genocid: ženske so bosansko-srbski vojaki iz kraja pre­gnali, moške – može, starce in otroke – pa po bližnjih poljih pokončali. Pokol je zajel 7.000 do 8.000 ljudi. Poročilo ni govorilo samo o vprašljivem umiku neke vojaške enote, ampak tudi o odločitvi vrhovnega vojaškega vodstva, da dejansko potek dogodkov in negativno podobo vojske prikrije pred obrambnim ministrstvom in celotno vlado.

Odziv nizozemskih politikov na očitke glede Srebrenice

Bolj pomemben kot poročilo samo pa je način, kako je na dejstva, v njem navedena, reagirala nizozemska javnost, posebej pa posredno in neposredno vpleteni ljudje, od vojske do politike. Odzvali so se tako, da smo impresionirani od njihove visoke moralne zavesti, zlasti v času, ko se ljudje, osum­ljeni velikih preteklih nepravilnosti, ali ničesar ne spominjajo ali valijo krivdo drug na drugega ali pa, če se jim kaj dokaže, ne kažejo ne obžalovanja ne sramu.

Kok, ki je sodeloval v vladi, ki se je leta 1993 odločila, da sodeluje v mirovni misiji v Bosni, in je bil za časa padca Srebrenice že njen predsednik, je v parlamentu izjavil, da nizozemska vlada sicer ni neposredno kriva za genocid v Srebrenici, mora pa vzeti nase polno odgovornost za situacijo, v kateri se je genocid mogel zgoditi. Ta odgovornost je tako velika, da se lahko dostojno izrazi samo z odstopom celotnega kabineta.

Občutek za čast in odgovornost

K temu sklepu sta bistveno prispevala dva člana vlade. Prvi je bil okoljski minister, socialdemokrat Jan Pronk, ki je izjavil, da mora sprejeti odgovornost za moralno stanje, izkazano v poročilu, in je sam že vnaprej napovedal odstop. Drugi pa je bil obrambni minister Frank de Grave, ki je tudi napovedal odstop in ga utemeljil iz dejstva pravne države: da vojaško vodstvo njegovemu predhodniku Voorhoevenu ni prikazalo prave narave dogodkov okoli Srebrenice in po njej, zadeva tudi njega, saj je resor, v katerem se je to dogajalo, prevzel in je tako na nek način tudi njegova stvar.

Kako daleč je tu segel občutek za čast in odgovornost, kaže tudi odstop šefa generalštaba nizozemske vojske Ad van Baala, ki je bil za časa Srebrenice samo drugi najvišji častnik v vojski, a je sedaj menil – tako je menila tudi javnost – da ne more biti več odgovoren za vojsko.

Kot je lagal Mladić Bošnjakom, tako so lagali britanski oficirji domobrancem

Ekscelenca! Čudili bi se, če zdaj že ne bi vedeli, zakaj Vam pišemo. Niti malo namreč ne dvomimo, da Vam je znano ime kraja Vetrinj na sedanjem avstrijskem Koroškem. Kaj je namreč bolj narav­no kot to, da se vsak nov veleposlanik Velike Britanije v državi Sloveniji da temeljito poučiti o po­menu kraja Vetrinj in njegovem mestu v novejši slovenski zgodovini. Od 26. do 31. maja 1945 so se tam dogajale stvari, ki so nenavadno podobne – podobne včasih do podrobnosti – stvarem, ki so se skoraj natanko pol stoletja pozneje dogajale v Srebrenici. Le ljudje in njihova imena so bila dru­ga­čna: tam bosanski muslimani, tu slovenski begunci in njihova vojska, tam nizozemske plave čelade, tu britanski 5. korpus; tam mednarodno varovani kraj Srebrenica, tu vetrinjsko taborišče pod varstvom azila, ki so ga Slovencem dali Britanci. In kakor je Mladić lagal Bošnjakom, da se jim ne bo nič zgodilo in da naj bodo mirni, tako so britanski oficirji lagali častnikom slovenske domobranske vojske, da se jim ne bo nič zgodilo in da gredo v Italijo; in kakor je nizozemski poveljnik Karremans po dogodku pil slivovko z Mladićem, tako so britanski oficirji prej in pozneje drugovali z vojaškimi in političnimi častniki slovenske in jugoslovanske komunistične vojske. Pri vsej podobnosti je bila le ena razlika: v Srebrenici je bilo pokončanih 7.000 do 8.000 ljudi, Britanci pa so poslali v smrt, po njihovih izračunih, 11.850 Slovencev, vojakov in nevojakov. Če je od teh ostalo živih 850, je bilo slovenskih žrtev 11.000. To pa je vseeno več kot v Srebrenici, čeprav se tudi danes ponovno govori o Srebrenici kot največjem zločinu po drugi svetovni vojni. Tako dobro se je Britancem in slovenskim komunističnim partizanom posrečilo skriti naravo in obseg genocida, ki so ga eni omogočili in drugi uresničili.

Brigadir Toby Low, pozneje lord Aldington in minister britanske vlade, je 17. maja 1945 kot načelnik štaba 5. korpusa na Koroškem izdal povelje: »Vsi Jugoslovani, ki so trenutno na območju korpusa, bodo čim prej predani Titovim silam. Te sile je treba takoj razorožiti in jim NE povedati cilja preselitve.« VIR: Wikipedia

In tako so Britanci poslali v smrt 11.000 Slovencev 

Tako je svet prepleten in tako je podoben veliki in napeti tragiški drami, da je Vetrinj, njegovi ljud­je in njegova zgodovina, še na neki drug čuden, a resničen način povezan s Srebrenico. Oba kraja, Vetrinj in Srebrenica, sta namreč na koncu, eden kratkega in drugi dolgega razvoja, ki se je začel v Beogradu 27. marca 1941. Tedaj je britanski ministrski predsednik gospod Winston Churchill ob nekih dogodkih vzkliknil, da so »jugoslovanski narodi spet našli svojo dušo«. A niso minila tri leta, ko je z raznimi prikritimi pogodbami dosegel, da je tako najdena duša prišla v roke njenih naj­večjih sovražnikov. Ti so nato v prostoru, ki so ga ustvarili, to dušo pol stoletja izučevali v svojih umetelnostih in manirah in jo – že prej pohujšano po tistih varljivih pogodbah in spoznanju, da je vrhovno pravilo sveta dokončno in za zmerom cinizem – tako predelali in spremenili, da so čez nekaj desetletij njeni novi nosilci mogli uprizoriti genocid nad muslimani v Srebrenici.

Tu nakazane okoliščine niso nikaka bizarna kurioziteta, ampak kažejo na resnično vlogo neke tuje roke, ki je z enim posegom poslala neki jugoslovanski narod na pot strašljive metamorfoze, z drugim pa poslala 11.000 Slovencev v smrt – ne iz sovraštva, ampak iz površne in objestne arogance imperialnega naroda.

Srebrenico so raziskali, Vetrinj je ostal v temi – zamolčan

Ekscelenca! Vetrinj in Srebrenica imata torej veliko skupnega. A mi Vas – kakor ste morda že zaslutili – želimo s svojim pismom spomniti predvsem na velike razlike, ki obstajajo med njima. Na velike razlike med tistimi, ki so dopustili Srebrenico, in tistimi, ki so dopustili Vetrinj – s čimer nikakor nismo pripravljeni priznati, da je dopustitev v obeh primerih enako blizu vzroku.

Vloga tistih, ki so dopustili Srebrenico, je bila po sedmih letih raziskana in ocenjena, vloga tistih, ki so dopustili Vetrinj, pa še po pol stoletja ostaja v temi. Vloga Nizozemcev pri nastanku fenomena Srebrenica ni bila samo raziskana in ocenjena, ampak so bile poleg tega narejene tudi neke kretnje, ki so jih raziskave in ocene terjale – v skladu s pravnimi in moralnimi normami demokratične politike in demokratičnega občutja. Nekaj najvišjih političnih in vojaških uradnikov je odstopilo, s čimer so na tradicionalen in učinkovit način priznali, da se čutijo odgovorne za nekaj, kar je bilo na neki način v njihovi kompetenci in se ne bi smelo zgoditi.

Zakaj ste izbrali prav nas? Zakaj prav nas?

Britanci pa paralelnega razvoja na relaciji Vetrinj – Slovenci niso dopuščali in ga ne dopuščajo. Narejenih je bilo nekaj močnih sunkov – Vi, gospod veleposlanik, zanje veste, zato o njih ne bomo govorili – v smeri razjasnjenja stanja, a jim ni bilo dopuščeno, da bi razvili svoje stvarno in moralno sporočilo. Mislim, da ne bomo rekli preveč, če pravimo, da so bili zadušeni.

Spričo visokosti zgleda, ki zdaj prihaja s kontinenta, boste komaj mogli, da svoje vloge ne bi končno jasno zagledali. Čisto lahko, da se bodo zdaj tudi pri vas zgodili ljudje kot Vim Kok, Jan Pronk, Frank de Grave, Ad van Baal in napolnili praznino, ki zija za Tolstojem, Nicolsonom, Corsellisom. Ne mislite, da ne vemo, kakšne zasluge imate za svobodo Evrope! Pravijo tudi, da je bil na vetrinjskem polju narejen edini zločin britanske vojske v drugi svetovni vojni. To se sliši kot poklon, a nam malo pomaga. Naše vprašanje je namreč: Zakaj ste izbrali prav nas? Zakaj prav nas?

Tine Velikonja, Vetrinj in Srebrenica, Demokracija, 19. 5. 2005Knjiga Johna Corsellisa in Marcusa Ferrarja o Vetrinju

V tistem času je pri britanski založbi I. B. Tauris izšla knjiga Slovenia 1945, Memories of Death and Survival (Slovenija 1945, Spomini smrti in preživetja), ki opisuje poboje domobrancev po drugi svetovni vojni. Avtorja John Corsellis in Marcus Ferrar sta v knjigi opisala zgodbo 12.000 domobrancev, ki so jih britanski vojaki maja 1945 z zvijačo, da jih bodo prepeljali v Italijo, poslali nazaj v Slovenijo, kjer so jih partizani ubili. Opisala sta tudi zgodbo okoli 6.000 domobrancev in civilistov, ki so se po nekajletnem življenju v begunskih taboriščih razselili po svetu.

Zgodbe o smrti in preživetju v begunskih taboriščih

V knjigi so preživeli prvič angleškemu bralcu povedali svoje zgodbe o preživetju v begunskih taboriščih in njihovi izselitvi v Veliko Britanijo, Argentino, Združene države Amerike in Kanado. Sledimo pripovedim, kako so si v teh državah s samopomočjo in z močno kulturno identiteto ustvarili novo življenje. Med bolj znanimi Slovenci sta avtorja opisala tudi zgodbe družine finančnega ministra in predsednika Nove Slovenije (2005) dr. Andreja Bajuka, nekdanjega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Franca Rodeta, ki je (leta 2005) prefekt vatikanske kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, ter kardinala in torontskega nadškofa dr. Alojzija Ambrožiča.

John Corsellis priča vračanja domobrancev iz Vetrinja

Ko so slovenski begunci maja 1945 prispeli v Avstrijo, je bil John Corsellis član Friends Ambulance Unit (FAU). Priča je bil vrnitvi 12.000 domobranskih vojakov v Slovenijo. Bil je med tistimi predstavniki britanskega rdečega križa in FAU delavcev, katerih protest je vplival na konec vračanja. Nato se je pridružil novoustanovljenemu uradu Združenih narodov in skrbel za 6.000 preživelih civilistov v begunskih taboriščih v Avstriji.

Marcus Ferrar je bil nekdanji dopisnik agencije Reuters, ki je pokrival dogajanje v Vzhodni Evropi ob vrhuncu hladne vojne. Bil je edini zahodni dopisnik iz vzhodnega Berlina v začetku sedemdesetih let. Poročal je tudi iz Češkoslovaške med sovjetsko invazijo. Poročen je s Slovenko, po upokojitvi je delal kot pisatelj in svetovalec za komunikacije.

Corsellis in Ferrar sta pisala britanskemu premierju Tonyju Blairu

John Corsellis in Marcus Ferrar sta septembra 2005 pisala britanskemu premierju Tonyju Blairu in ga pozvala, naj Velika Britanija uradno prizna repatriacijo slovenskih beguncev v smrt in nameni odškodnino za to dejanje. Pisala sta tudi britanskemu zunanjemu ministru Jacku Strawu, ki se je julija 2005 v Bosni in Hercegovini opravičil, ker zahodne države niso preprečile pokola v Srebrenici.

Blairu je pisal tudi kardinal in nadškof v Westminstru O'Connor

11. oktobra 2005, ko je bila v Vatikanu sinoda o evharistiji, je britanskemu premierju Blairu pisal tudi kardinal in nadškof v Westminstru Cormac Murphy O'Connor. V pismu je zapisal, da sta na sinodi do njega pristopila dva nadškofa iz Slovenije in mu spregovorila o knjigi, v kateri sta Corsellis in Ferrar dokumentirala tragični dogodek v britanski coni v Avstriji maja 1945. Spomnil ga je, da sta mu avtorja knjige že pisala septembra in nadaljuje, da so okoli 12.000 slovenskih katoliških vojakov, ki so bežali pred prihodom komunistov in so našli zatočišče v Avstriji, Britanci naložili na vlak, ki naj bi peljal v Italijo, vendar je bil v resnici vrnjen v Slovenijo. Ko so prispeli na cilj, so jih umorili. »Nadškofa bi cenila,« je nadaljeval kardinal O'Connor, »če bi vaša vlada priznala, da se je ta tragedija zgodila, in morda naredila gesto obžalovanja. Iz pogovora z njima razumem, da bi to veliko prispevalo k ozdravitvi bolečine, ki je še vedno živa v srcih mnogih Slovencev in ki brez dvoma prizadeva podobo naše dežele.« Na koncu je izrazil upanje, da bo premier temu vprašanju namenil pozornost.

Naj omenim, da je veleposlaniku Velike Britanije v Ljubljani septembra 2002 poslala odprto pismo s podobno vsebino Nova Slovenska zaveza. Ker veleposlaništvo na pismo, v katerem je bila obširneje pojasnjena vloga britanske vojske na Koroškem oziroma krivda Britancev pri vračanju domobrancev v roke partizanom, ki so jih nato ubili, ni odgovorilo je NSZ pismo leta 2005 objavila v nekaterih občilih.

Vse bo treba raziskati in urediti

Medtem ko so na Kosovu, v Bosni, Ruandi, Iraku in drugod po svetu, kjer so diktatorji ali ideološko zaslepljene vojske ubijale ljudi, sistematično izkopavali množična grobišča in preganjali (vojne) zločince, kaže, da samo Slovenija ostaja otok, kjer se delamo, kot da pri nas ni bilo ne komunistične revolucije ne medvojnih in povojnih pobojev, da nimamo zaraščenih in neurejenih grobišč (čeprav jih je več kot 700) in da nimamo vojnih zločincev. Toda tisti, ki mislijo, da nam ne bo treba začeti reševati te problematike, se zelo motijo. Vse bo treba raziskati in urediti, napisati bo treba novo zgodovino (čeprav smo še vrsto let po demokratizaciji dobili »debeli špeh«, pri katerem pa so avtorji verjetno mislili, da lahko še kar naprej živijo v že zdavnaj končani preteklosti). In očitno nas bodo tudi na to morali spomniti tujci, kot se že dogaja.

Nadaljevanje v: John Corsellis, Marcus Ferrar, Slovenija 1945, Vetrinj, Britanci [2]