V izrednem svetem letu Božjega in človeškega usmiljenja in v letu po sinodi o zakonski zvezi in družini se naše misli še z večjo vnemo pridružujejo pastirjem na betlehemskih poljanah in hitijo z njimi v betlehemsko votlino k Novorojenemu in Sveti Družini ter njenemu slogu življenja. Kar prijetno nam je ob misli na svobodno in preprosto življenje teh dveh mladoporočencev in njunega Otročka, ki nimajo ničesar, razen drug drugega, in je vse njihovo bogastvo v brezkončni medsebojni ljubezni drug do drugega.

Naša civilizacija je sicer očitno nekoliko utrujena in zbegana: na vseh področjih si prizadeva, da povečuje proizvodnjo, da pomnožuje in širi izplen, da obnavlja surovine in zaloge – na področju obnavljanja lastne vrste pa se na sto načinov odpoveduje rodovitnosti in si z mnogimi pretvezami prizadeva ostati in postati jalova in suha do te mere, da načrtno vzgaja ljudi in ščiti ustanove, ki ne prinašajo življenja in nimajo prihodnosti.

Cerkev bo seveda tudi v letu po sinodi o zakonski zvezi in družini v skladu s svojim poslanstvom še naprej branila obstoj rodovitne in življenju odprte družine, ki ima prihodnost, in nasprotovala ustanavljanju vase zaprte in suhe družine, ki ne more obstati. Enako bo zagotovo Cerkev še naprej nasprotovala tudi zapiranju meja za ohranjanje praznega prostora in bo spodbujala sprejemanje svežih ljudstev, ki prinašajo s seboj veselje in voljo do bivanja in življenja.

Prav tako si bo v svetem letu usmiljenja Cerkev prizadevala, da bi vsi bili usmiljeni drug do drugega in bi usmiljenje radi bodisi izkazovali bodisi sprejemali: Blagor usmiljenim, kajti usmiljenja bodo deležni! Na odpuščanju svet stoji, pravi pregovor, pa ne samo svet, tudi vsak narod in vsaka dežela, vsaka družina in vsak posameznik stoji na odpuščanju. Brez odpuščanja ni miru, brez odpuščanja ni sreče, brez odpuščanja ni življenja.

Tudi v našem času pa je seveda med nami vedno mnogo družin, ki cenijo in ljubosumno čuvajo zakonsko ljubezen in zvestobo, ki gojijo in zaupno branijo materinsko nežnost in milobo, ki spoštujejo in skrbno ohranjajo očetovsko čast in pristojnost. Vsem, ki vam naštete vrednote ugajajo in vam uspevajo, iskreno čestitam in voščim, da bi v svojem svetu še naprej stali trdno in odločno in bi se različnim tujim naukom ne dali zapeljati!

Pa tudi vsem, ki vam je iz sto razlogov igriva usoda raztreščila družinsko sožitje, iz srca želim in voščim, da bi tem bolj vzljubili dragocene črepinje, ki so vam ostale v rokah! Ni razloga za obup: Nič na svetu ni bolj celo, kakor strto srce, pravi pregovor! Veselo in pogumno torej v novo leto, ni razloga za strah! Tako zaloge naše civilizacije kakor zaloge svete Cerkve so še vedno brezmejne! Vsem želim: Srečno!

Foto: Dinko Bizjak, Tatjana Splichal

Preberite tudi:

Božično voščilo nadškofa metropolita Stanislava Zoreta v imenu Slovenske škofovske konference
Božično voščilo mariborskega nadškofa metropolita Alojzija Cvikla
Božična poslanica novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana
Božično voščilo celjskega škofa Stanislava Lipovška
Božična poslanica murskosoboškega škofa Petra Štumpfa