Razmislek o temi (Jn 20,1-9)

Na največji krščanski praznik se pripravljamo s 40-dnevnim postnim časom. V bistvu pa lahko rečemo, da se na svojo veliko noč pripravljamo vse življenje. Vsako nedeljo namreč izpovedujemo vero »v vstajenje mrtvih« in ta vera se hrani ob čudežu današnjega praznika. Naj bodo velikonočni simboli spomin in opomin, da bomo nekoč tudi mi dosegli polnost tuzemskega življenja in odšli v večnost; še več, naj nam bodo jedi velikonočnega zajtrka v blagoslov in veselje tuzemskega, velikonočno obhajilo pa predokus večnosti. Gotovo smo na svoji poti podobni učencema, ki ob praznem grobu še nista doumela Pisem. Pa to niti ni tako zelo nenavadno. Zelo človeško je. Zelo človeško je tudi, da ne doumemo skrivnosti ob odprtem tabernaklju, ob izpostavljenem Najsvetejšem, ko ne moremo doumeti neskončne ljubezni Življenja, ki se je podvrglo smrti zato, da bi mi živeli v polnosti. Pa čeprav ne doumemo, se lahko veselimo. Aleluja.

Predlagane pesmi