Leta 2005 (od 16. do 23. marca) sem z vodstvom in sodelavci pri Družini romal v Sveto deželo. Romanje sta pripravila Komisariat za Sveto deželo Slovenija in Turistično-romarski urad TRUD pri Družini. Vodil ga je komisar za Sveto deželo p. Peter Lavrih iz Ljubljane. V krajih, povezanih z Jezusovim življenjem in javnim delovanjem, smo bili prav za cvetno nedeljo.

Romarji z avtobusa št. 3 v baziliki sv. Petra v Rimu. FOTO: Jožef Pavlič

V procesiji romarjev iz Betfage prek Oljske gore v Jeruzalem sem podoživljal slovesen Jezusov vhod v to mesto, predvsem pa, na krajih, kjer je trpel, umrl in vstal od mrtvih, njegov pasijon in – tretji dan – vstajenje od mrtvih. To je bil zame res peti evangelij, kot tudi pravimo romanju v Sveto deželo.

Skupinska fotografija pred slovesom od Rima. FOTO: Jožef Pavlič

Želja, da vnovič vidim Rim; tokrat na cvetno nedeljo

Ker sem bil deležen te velike milosti, sem si želel, da bi kdaj kaj podobnega – to je cvetno nedeljo – doživel tudi v krajih mučeniške smrti prvakov apostolov sv. Petra in Pavla in tisoče mučencev za Kristusa – Rimu. Lepa priložnost za to se mi je ponudila ob zahvalnem romanju bralcev in sodelavcev katoliškega tednika Družina ob 70-letnici njegovega izhajanja od 8. do 10. aprila prav v to mesto. Posebej še, ker sem bil kar 40 let zaposlen pri Družini. Najprej dve leti (od 1978 do 1980) kot korektor, nato 38 let (od 1980 do 2018) kot urednik za Cerkev po svetu. Še vedno rad, posebej za spletno stran, kaj napišem za Družino, poročam s kakšne slovesnosti, ko me nanjo pošlje odgovorni urednik Boštjan Debevec.

Mogočna bazilika sv. Petra v Rimu vedno navda romarja z občudovanjem, spoštovanjem in čudenjem. FOTO: Jožef Pavlič

S katoliškim tednikom, njegovim vodstvom, uredniki in sodelavci se čutim tesno povezanega. Kako tudi ne, ko sem najlepša leta življenja in ustvarjanja preživljal pri njem, delal v njegovih prostorih od Miklošičeve ceste, Cankarjevega nabrežja, v cerkveni stavbi v neposredni bližini župnijske cerkve sv. Petra v Ljubljani (pozneje bolniške župnije), nazadnje v častitljivi stavbi na Krekovem trgu 1 v samem središču Ljubljane. Stara ljubezen ne zarjavi, pravi pregovor. Spomini na delo, predvsem na dobre in prijazne sodelavce (med njimi Ksenjo Hočevar, ki mi je podarila potrebno obvezno masko za Italijo FFP2), pa tudi ne.

Nasmejani in zadovoljni romarji: desno odgovorni urednik Družine Boštjan Debevec. FOTO: Jožef Pavlič

Odlašanje »da« ali »ne« na romanje

Ena izmed njih je bila voditeljica tokratnega romanja Manica Ferenc iz Ljubljane, sicer »šefica« marketinga pri Družini. Prav ona me je spomnila na romanje bralcev in sodelavcev Družine v Rim in me povabila, naj se z ženo Marto, s katero sva enkrat že romala z Družino v Rim, pridruživa tudi tokrat. Marta se je po tehtnem premisleku, ker težko prenaša napore dolgega romanja, temu odrekla, sam pa sem tudi dlje časa »pestoval« svojo odločitev, jo kar odlagal. Vse do svojega godu, ko me je Manica, prav tako Marto, opozorila in vnovič povabila na romanje. Po pogovoru z Marto sem se odločil, da se takoj prijavim. A, kdor čaka, dočaka, ali pa tudi ne. Iz Turistično-romarskega urada TRUD so mi odgovorili, da bo v Rim peljalo pet avtobusov in da so že vsa mesta zasedena; lahko pa me dajo v čakalno vrsto. Pristal sem na to. Sam pri sebi sem si mislil: če je Božja volja, bom šel v Rim, če ne, ne. Čez nekaj dni me pri TRUD-u vprašajo, ali se strinjam s tem, da sva dva v sobi. Odgovorim pritrdilno. Tega se celo razveselim, saj se potem ne bojim, da se ne bi rano zjutraj prebudil. Posebej je prijetno po večerji, če z romarjem – tokrat je bil to Matevž Svoljšak – pred spanjem izmenjaš dnevne vtise, povesta pa si še kaj drugega, celo zaupnega. Tudi midva z Matevžem sva si drugi večer, trkanje na steno v hotelu Pineta Palace pa naju je opozorilo, kako tanke so te stene, bi se skoznje, če bi bil z ženo in bi se za vrhunec dneva ljubila, slišalo tudi škripanje postelje in ljubezensko zdihovanje. Tako pa se je iz sobe 415, v kateri sva bila z Matevžem, ponoči le najino smrčanje, ki tako spada k romanju. Drugo jutro pa tudi moja glasna zaskrbljenost, kje sem pustil osebno izkaznico (za vsak primer sem vzel s seboj tudi potni list); nazadnje se je izkazalo, da sem jo z gradivom Družine in spotoma vzetim v Rimu pustil v potovalki.

Časnikar Družine Ivo Žajdela je imel veliko dela z zbiranjem podatkov in fotografiranjem. FOTO: Jožef Pavlič

Nekaznovana pozabljivost

Podobno težavo je imela tudi moja sopotnica na sedežu številka 6 (sam sem imel sedež številka 7) Danijela Klinec iz Dornberka, ki je nazadnje našla osebno izkaznico tam, kjer smo v hotelu puščali ključe. Tolažil sem se, da se tudi računovodkinji to zgodi, ne le meditativno in pesniško ob pogledih na italijansko pokrajino in Rim razpoloženemu nekdanjemu časnikarju pri Družini. Danijela je bila, kot so Primorke, vseskozi zelo zgovorna, meni pa je kar prijalo, da sem jo poslušal, kadar nista govorila vodnik David Ahačič in duhovni voditelj škofov vikar v Novi Gorici Bogdan Vidmar. Oba sta se zelo izkazala: David z odlično razlago vsega, kar sodi k romanju, Bogdan pa s poglobljeno duhovno mislijo.

Dr. Tadej Jakopič, nepogrešljivi vodnik in organist na romanjih Družine. FOTO: Jožef Pavlič

Spomin na prve začetke izhajanja Družine 

Spomnil nas je, v Rim in nazaj, na »skromne začetke Družine«; da je začela »izhajati v težkih časih po drugi svetovni vojni, ko je pri nas vladal komunizem«. Za to je imel zasluge apostolski administrator Mihael Toroš, ki je sprva ustanovil omenjeni verski list kot štirinajstdnevnik le za Goriško (prva številka je izšla 7. maja 1952), nato pa je postal vseslovenski katoliški tednik. Eden od prvih odgovornih urednikov je bil župnik v Dornberku Stanko Vrtovec. Omenil je, da je bila Družina »v službi ljudi«, si je prizadevala za resnico, danes pa ji »manjka ostrine«. Moj »sosed« v avtobusu in v sobi Matevž Svoljšak je takoj dodal, da sta takšna le dva pisca: dr. Ivan Štuhec in dr. Janez Juhant.

Manica Ferenc je imela na ramenih veliko odgovornost za organizacijo romanja. Po njem ji je odleglo, saj je romanje zelo uspelo, so ji bili  romarji zelo hvaležni. FOTO: Jožef Pavlič

Omenil sem »zaslužne može« pri Družini

Vodnik David je med romarji pozdravil tudi mene in me povabil k mikrofonu. Povedal sem, kako je bilo z mojim prihodom k Družini, obudil spomine na glavnega urednika dr. Draga Klemenčiča (njegov priimek je imel napisan tudi naš avtobus), odgovorna urednika dr. Ivana Merlaka in mons. Francija Petriča, direktorja dr. Mirka Cudermana in dr. Janeza Grila, urednika Jožeta Zadravca, povedal pa tudi, kaj sem sam delal pri Družini in kako je bilo to še za časa komunizma. Nazaj grede sem se na povabilo Bogdana Vidmarja tudi zahvalil Družini, da so me povabili k sodelovanju in da sem lahko pri njej kot univ. diplomirani teolog uresničil svoje sposobnosti in poklicanost k oznanjevanju evangelija z besedo.

Gianni Rijavec se je na skupni večerji izkazal z lepim petjem in igranjem. FOTO: Jožef Pavlič

Uvodna beseda odgovornega urednika Boštjana Debevca

Na to je v uvodni besedi v brošuri z naslovom Vatikan – Rim, ki smo jo dobili vsi romarji, opozoril tudi sedanji odgovorni urednik Družine Boštjan Debevec. Najprej na to, da se želi Družina »z romanjem na grob sv. Petra in Pavla zahvaliti za vas, dragi bralci in naročniki, in tudi za vse zaposlene«. Zaželel je: »Družina je bila, je in bo močna vez Katoliške cerkve na Slovenskem. Naj se po njej – z Božjo pomočjo in blagoslovom – pretaka lepota evangeljskega življenja in prinaša sadove za naše otroke, družino in vso Slovenijo.«

Odgovorni urednik Družine Boštjan Debevec po pozdravu romarjem nazdravlja še s kupico »ta rdečega«. FOTO: Jožef Pavlič

To sta v svojih »rimskih govorih« najprej romarjem, ob tem pa vsem Slovencem, zaželela tudi glavna govornika in voditelja bogoslužij kardinal dr. Franc Rode in ljubljanski nadškof metropolit mons. Stanislav Zore. Prvi že prvi dan romanja pri maši v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja, drugi pa drugega dne romanja pri maši v baziliki sv. Marije Velike.

Korošica Mojca Purger, urednica Naše družine, v fotografovem objektivu. FOTO: Jožef Pavlič

Še vedno pogumni kardinal Franc Rode

Kardinal Rode je najprej dejal: »V Večno mesto prihajate kot romarji ob 70-letnici tednika Družina in ob 30-letnici slovenske samostojnosti. Prihajate v duhu hvaležnosti Bogu za vse, kar je bilo z njegovo pomočjo storjenega na področju medijev v teh desetletjih, hvaležnim spominom na mlade primorske duhovnike, ki so si v tistih, Cerkvi neprijaznih letih, upali stopiti v slovensko javnost z novim katoliškim časopisom, z velikim pogumom in iznajdljivostjo, s trdnim 'sensus Ecclesiae', s katerim so nagovarjali slovenske bralce, v zvestobi katoliškemu nauku.«

V Rim je z zakonsko družico Mojco romal tudi urednik Slovenskega časa Bogomir Štefanič, eno najbolj ostrih in prodornih peres Družine. FOTO: Jožef Pavlič

Povedal je tudi, kaj je treba narediti pri nas in v Evropi, ko »ugotavljamo, da se polagoma manjša število vernikov, da v Cerkev hodijo pretežno starejši ljudje, da je vse manj duhovniških in redovniških poklicev, da se na splošno širi nevera in verska brezbrižnost«. Odgovor na vse to in drugo je: »osebno srečanje z Jezusom Kristusom, ponovno odkritje skrivnosti Cerkve«.

Direktor založbe Družina Tone Rode po maši kardinala Franca Rodeta v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja pozdravlja romarje. FOTO: Jožef Pavlič

Hvaležni nadškof Zore

Nadškof Zore je najprej, kar zadeva Družino, ugotavljal: »Že 70 let pošiljate sporočila, s katerimi oznanjate Kristusov evangelij našemu času in spodbujate ljudi k zvestobi. Pomagate jim k spoznavanju družbenega nauka Katoliške cerkve in jim s konkretnimi zgledi iz življenja kažete, kako je ta nauk mogoče živeti v različnih življenjskih okoliščinah in med različnimi ljudmi. Na ta način naše življenje po veri vedno manj govori o zapovedih in prepovedih, o sklopih resnic in zakonov, vedno bolj pa se razkriva kot srečanje z osebo Jezusa Kristusa, ki lahko tudi danes Savle spreobrne v Pavle, ki Petre tudi danes lahko spremeni v skesance, Tomaže v izpovedovalce vere in Magdalene v oznanjevalke evangelija.«

Apostol Pavel nas vse vabi k oznanjevanju Jezusa. Časnikarje s peresom. FOTO: Jožef Pavlič

In nadaljeval: »Vsem vam se zahvaljujem, da ostajate zvesti temu evangelizacijskemu poslanstvu. Bili ste mu zvesti v tistih časih, ko je bil cel spisek razlogov, zakaj naklade niso mogle biti večje, ali pa zakaj posamezna številka ni smela priti do bralcev. Ostajate mu zvesti danes, ko se je število sporočil postoterilo in ko žal ni več pomembna resnica, ampak senzacija, škandal, katastrofa, vsekakor nekaj, kar dviga naklado; danes, ko je treba v novih okoliščinah in tudi z novimi sredstvi prinašati in oznanjati ljudem sporočilo kerigme v vseh časih, ki jo je Pavel v Prvem pismu Korinčanom izrazil takole: 'Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih' (1 Kor 15,3–4).

Romarjem se je pri maši v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja pridružil tudi slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu Jakob Štunf s soprogo. FOTO: Jožef Pavlič

Nadškof Zore se je zahvalil tudi tistim, »ki vaš in naš tednik posredujejo naprej. Najprej seveda duhovnikom, župnikom, ki ohranjajo nekdanji način, da Družino še vedno ponudijo svojim faranom v cerkvi. Pa tudi tistim duhovnikom, ki med nedeljskimi oznanili kakor mimogrede opozorijo na določene članke v Družini, ki so spodbudni in koristni za kristjanovo življenje. Hvala lepa tudi tistim staršem in starim staršem, ki Družino posredujete svojim otrokom ali svojim vnukom, da nevsiljivo tudi v njihovo razmišljanje in v njihove poglede na svet vstopa evangeljsko oznanilo in družbeni nauk Cerkve.«

V baziliki Marije Snežne je Mariji na čast mogočno zadonela tudi Marijina pesem v slovenskem jeziku. FOTO: Jožef Pavlič

Zahvala odgovornega urednika Družine in direktorja založbe Družina

Vsem tem in drugim za širjenje Družine, najprej pa njenim sodelavcem in ustvarjalcem, sta se že med potjo v Rim in domov, predvsem pa v Večnem mestu pri skupni večerji drugega dne romanja v restavraciji La Carovana zahvalila odgovorni urednik Družine Boštjan Debevec in direktor založbe Družina Tone Rode. Boštjan Debevec je poimensko omenil tudi urednike pri Družini in drugih publikacijah založbe Družina, ki so bili z romarji. Med njimi se je spomnil tudi mene.

Glasbeno je večer s petjem in igranjem polepšal pevec Gianni Rijavec.

Rim je tudi kraj ljubezni in porok. Prijazna ženin in nevesta sta mi dovolila objavo tega posnetka. FOTO: Jožef Pavlič

Ogled rimskih znamenitosti v idealnem vremenu

Sam Rim od antičnih ostalin do danes smo romarji spoznavali drugega dne romanja s sprehodom od Koloseja do Panteona in Fontane di Trevi, kjer so nekateri za spomin in vnovični prihod v Večno mesto simbolno vrgli kovanec v vodo prek ramena, ter, nazadnje, Španske stopnice. Videli smo najpomembnejše in najbolj obiskane kraje in cerkve: Forum Romanum, cerkev Il Gesu in sv. Ignacija Lojolskega, Panteon, Trg Navona, stebrnik Brezmadežni; celo stavbo, v kateri se izobražujejo in na zahtevne naloge pripravljajo diplomatski predstavniki Svetega sedeža. Med njimi sta se tudi slovenska apostolska nuncija nadškofa dr. Ivan Jurkovič (Kanada) in Mitja Leskovar (Irak). Vodniki so se izkazali s svojim znanjem o njih, pa tudi ne preveč hiteli, tako da smo jih romarji zlahka dohajali. Celo starejša romarica s pomočjo oporne palice.

Romunski klošar pa za napitnino tole fotografijo pred cerkvijo sv. Marije Velike. FOTO: Jožef Pavlič

Imeli pa smo tudi srečo z vremenom, ki je bilo idealno za ogled Rima. Spotoma smo v kakšni restavraciji tudi pokusili rimske dobrote od pic do sladoleda, pa tudi malo rujne kapljice. Meni je zanjo »odvezo« od štiridesetdnevnega posta dal duhovnik Vidmar. V Rimu človek res težko zdrži, da ne bi pokusil, kakšno vino se pretaka po italijanskih sodih. Dobro, a tudi drago, kar sta izkusila tudi možakarja v »mojem« avtobusu, ki sta za buteljko plačala 20 evrov, nazadnje pa jima je, na mojo pobudo, natakar le vrnil pet evrov; enega pa dobil nazaj kot napitnino. Toliko je bil le pošten, da je po kakšne pol ure prinesel nazaj tistih pet evrov, kajti vino je v resnici stalo 15 evrov. Mogoče je celo razumel negodovanje romarjev.

Ta dva romarja se želita še vrniti v Rim. Posnetek pred Fontano di Trevi. FOTO: Jožef Pavlič

Vodnika David in Tadej sta nam razložila obiskani baziliki

Baziliko sv. Pavla zunaj obzidja nam je po maši razložil vodnik David (posebej je opozoril na medaljone s papeži, tudi zadnjim, osvetljenim, Frančiškom), sv. Marije Velike ali Snežne pa dr. Tadej Jakopič, ki je pri obeh mašah tudi izvrstno spremljal na orgle ljudsko petje. Povedel nas je še posebej do milostne podobe Marije, rešiteljice rimskega ljudstva, ki jo redno počasti po svojih apostolskih obiskih na tujem in se ji zahvali sedanji papež, pred obiski pa priporoči.

Najpogumnejša romarica. FOTO: Jožef Pavlič

Kot krona romanju še obisk bazilike sv. Petra

Zadnji dan romanja smo kratko še obiskali prvo med cerkvami katoliškega sveta – baziliko sv. Petra, pred njo pa se udeležili papeževe maše na Trgu sv. Petra, ki jo je spet daroval tam po treh letih, po maši pa se je popeljal med romarji. Žal ne tudi mimo nas, Slovencev, ko smo ga tako željno pričakovali, kot tudi njegovega pozdrava. Ostalo pa nam bo njegovo povabilo, ki ga je sam Jezus izrekel nebeškemu Očetu v trenutkih najhujšega trpljenja: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Papež nas je vse povabil, naj na žeblje življenja odgovarjamo z ljubeznijo, naj se ne naveličamo, kakor se Bog ne, odpuščati drugim, ter sami doživimo veliko noč ob Božjem odpuščanju nam.

V Rim je romala tudi akademikinja ddr. Marija Stanonik. FOTO: Jožef Pavlič

V baziliki sv. Petra smo občudovali njeno lepoto, svetlost in mogočnost, od spomenikov pa zlasti Michelangelovo Pieta. Ko smo šli mimo kapele, kjer počiva papež sv. Janez Pavel II., smo se priporočili temu velikemu papežu, ki je nas, Slovence, dvakrat obiskal (leta 1996 in 1999), pa tudi papežu sv. Janezu XXIII. malce naprej v baziliki.

Kardinal Franc Rode in nadškof Stanislav Zore sta nas vabila k zvestobi Bogu pa tudi hvaležnosti za Družino. FOTO: Jožef Pavlič

Pozdrav papežu s slovensko zastavo in zastavicami

Sedanjega papeža smo pozdravili s slovensko zastavo in malimi slovenskimi zastavicami, domov pa ponesli tudi blagoslovljene oljčne vejice.

Zelo smo se razveselili in bili ponosni, ko je po Trgu sv. Petra prek zvočnika zadonela slovenska beseda, bila izrečena prošnja v našem jeziku.

David Ahačič je blestel z vodenjem po Rimu. FOTO: Jožef Pavlič

Med vračanjem, vsaj v našem avtobusu št. 3, smo veliko molili, peli slovenske cerkvene pa tudi narodne pesmi. Direktor založbe Družina Tone Rode je prebral papeževo že prevedeno sijajno pridigo.

K mikrofonu so prihajali številni romarji, ki so povedali, s kakšnimi pričakovanji so romali v Rim in kako duhovno obogateni se vračajo.

Za slovesno večerjo je pomembna tudi lepa frizura. FOTO: Jožef Pavlič

Domov smo prišli v ranih jutranjih urah v ponedeljek, 11. aprila. Nekateri bolj, drugi manj zaspani, vsi pa Družini hvaležni za veliko duhovno doživetje, izkustvo in medsebojna srečanja ter trdno odločeni, da bomo živeli, h čemur so nas povabili papež Frančišek, kardinal Rode in nadškof Zore. Hvaležni organizatorju obiska, da nas je popeljal na tako lepo in duhovno bogato romarsko pot, pa tudi pripravljeni še naprej podpirati katoliški tednik, ga brati in širiti med Slovence; prav tako publikacije založbe Družina.

Res smo bili na romanju ena sama velika več kot 250-glava družina. Trdno povezana z Družino.

Velik Bog lonaj ji!