Včasih imam srečo in naletim na drago znanko, ki jo poznam že več kot 25 let. Takrat je bila zelo mlada vdova z dvema majhnima otrokoma. Mož ji je umrl star 28 let, potem ko se je dobro leto zdravil zaradi raka. Deklici sta bili takrat stari štiri leta in leto in pol. Kljub temu da so ji vsi sorodniki nasprotovali, ju je peljala s seboj tudi na pogreb. Starejša se tega zelo dobro spominja in je mami hvaležna, da je smela biti na pogrebu. Mlajša pa se tega seveda ne more spomniti.

Ob zadnjem pogovoru sva obujali spomine in mi je pripovedovala, kako jih je mož na prav poseben način spremljal vsepovsod. S hčerama se je tudi veliko pogovarjala o pokojnem očetu in so tako vse tri vedno imele občutek, da je z njimi. Kadar so se znašle v težavah, so se obrnile nanj in ga prosile, da jim pomaga. Spominja se, da je bilo tudi nekaj zelo težkih situacijah, ki so se potem prav dobro končale, čeprav je že vse kazalo, da bo čisto drugače. Prepričana je, da se je to zgodilo z njegovo pom...