V zadnjih tednih prosim Gospoda, naj mi podari Besedo, da uvidim Njegova čudovita dela v moji domovini. Z vami delim nekaj svojih opažanj, do katerih prihajam po metodi latinskoameriške Cerkve videti–presojati–delovati. Zaradi svojega omejenega poznanja resničnega stanja pa so ta opažanja nepopolna.

Videti

Vidim spremembo časa na svetovni ravni, kar se kaže v digitalni tehnologiji, porabništvu, globalizaciji in ekološki zavesti, in ne več le časa sprememb, ki je bil predmet preučevanja še pred petnajstimi leti.

Vidim, da se države pripravljajo na vojno. Če se je moja redovna ustanoviteljica Angela Merici pred pol tisočletja soočala s spremembo časa z značilnim od Bog v centru k človek v centru, se mi soočamo s spremembo časa od človek v centru k posameznik v centru. To JMZ načelo (Jaz Meni Zame) se na Zahodu vzpostavlja kot sistem vsega čutenja in delovanja.

Soočamo se s spremembo časa od 'človek v centru' k 'posameznik v centru'.

Vidim tudi narod, ki se je zgodovinsko ugnezdil na stičišču različnih kultur in je ukleščen med narodi velikih apetitov. Slišim slovenski jezik, ki poudarja osebek, ne samostalnika ali glagola, kakor je to pri sosedih, ter neguje dvojino, ki so jo drugi že zdavnaj opustili. Opažam, da ta slovnična posebnost omogoča ljudem v globino izraziti odnos med dvema osebama. To je lahko blagoslov, saj vidim okrog sebe dobre, tople ljudi, po drugi strani pa je lahko tudi prekletstvo, ker pogosto vidim butalski sindrom, popolno izgubo perspektive (jašek) in s tem uničujočo dialektiko mi-vi.

Opažam tudi posledice pandemije, ki je še močneje pritisnila na že tako zahteven izziv medgeneracijskega prepada in je na poseben način razgalila družinske travme, povezane z nasiljem prve svetovne vojne in še posebej z brutalnim zlom druge.

Opazujem Cerkev v Sloveniji v tem prehodu, ki tako težko odtrga pogled z zlatega pokomunističnega obdobja dveh desetletij in je prisiljena zreti v prazne veroučilnice, prazne strani poročnih knjig, prazne noviciate ... Vidim nove laiške pobude malih občestev, ki se srečujejo ob Božji besedi, pričujejo in poglabljajo zakramentalno življenje. Opažam kroge laiških katoličanov, ki hrepenijo po mistiki liturgičnih obredov in starodavnem izročilu vesoljne Cerkve. Vidim nekaj novega. Zaznavam pa tudi globoko pohujšanje nad velikimi duhovnimi avtoritetami, ki so dolga leta vodile vernike po duhovni poti in se sedaj kažejo v resnični luči. In še in še. Kaj je vzrok in kaj je posledica? Kaj govori Duh Cerkvi na Slovenskem?

Vidim nove laiške pobude malih občestev, ki se srečujejo ob Božji besedi, pričujejo in poglabljajo zakramentalno življenje.

Presoditi

Ko sem prosila za Besedo, se mi je vedno znova vračala Betanija (Jn 11,1-50). Lahko našo krajevno Cerkev v tem času vidimo v luči Jezusove Betanije? Jezus se s svojimi učenci tam rad ustavlja. Marta, Marija in njun brat Lazar ga radi pogostijo in poslušajo. Tako so si blizu, da mu zaupajo tudi družinske težave. Ko Lazar zboli, sestri pošljeta po Jezusa: Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan (Jn 11,3). Jezus ne gre takoj v Betanijo, čeprav je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja (11,5). Svojim reče, da ta bolezen ni za smrt, ampak v Božjo slavo, da bo po njej poveličan Božji Sin (11,4). In doda, da se veseli, da ni bil tam, da bodo (njegovi učenci) verovali (11,15).

Ko se Jezus štiri dni po pokopu Lazarja ustavi pred vasjo, mu pride Marta naproti in mu poočita: Ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl (11,21). Kljub razočaranju nad Jezusom in globoki žalosti nad izgubo brata je Marta zmožna izpovedati vero, da je njen prijatelj Jezus Mesija, sam Božji Sin, ki ima moč obujati mrtve. Takoj za tem se vrne v Betanijo in spodbudi svojo depresivno sestro, da gre iz vasi k Jezusu. Marija Jezusu ponovi sestrine besede: Ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl (11,32). 

Jezus se je zjokal. Glejte, kako ga je imel rad, (11,36) komentirajo eni, drugi pa so do njega skeptični. Ko Jezus reče, naj odmaknejo kamen z groba, ga vedno praktična Marta posvari, da že zaudarja, ker je že štiri dni v grobu. Jezus jo spomni, da bo videla Božjo SLAVO, če bo verovala (prim. 11,40). Zahvali se nebeškemu Očetu, da ga je uslišal, in doda, da on ve, da ga njegov Oče vedno usliši, a ga vseeno prosi, da bi tako ti, ki stojijo okrog njega, verovali, da si me ti poslal (11,42). Po silovitem: Lazar, pridi ven! (11,43) mrtvi pride ven. Jezus naroči okoli stoječim: Razvežite ga in pustite, naj gre! (11,44)

Kako zelo potrebujemo Svetega Duha, da nas uči presojati konkretne okoliščine Cerkve v Sloveniji v luči te Božje besede!

Kako zelo potrebujemo Svetega Duha, da nas uči presojati konkretne okoliščine Cerkve v Sloveniji v luči te Božje besede! Po eni strani se lahko strinjamo, da Jezus prihaja med slovenske vernike, kot bi prišel domov, saj v vseh dolgih stoletjih ljubi slovensko dušo. Tudi Martin spor s sestro bi lahko bil zelo »slovenski«. Empatija Marije, ko izjemno velikodušno razlije dišavo na Jezusove noge, bi bila lahko tipično slovenska drža. Prav tako smo slovenski verniki lahko hkrati (vzhičeno) dejavni kot Marta in (depresivno) kontemplativni kot Marija. Kaj pa dvakrat ponovljeni: Ko bi bil ti tukaj ...? Ga kdaj slišimo? Mogoče na dekanijskih duhovnih obnovah, ko se grenko komentira, kako gre »vse dol« in da kljub izrednemu trudu ni pričakovanih sadov? Poslali smo pote, a nisi prišel.

In vendar nas Janezov evangelij uči, da je Jezus namerno dopustil Lazarjevo smrt, počakal, da je bil že štiri dni v grobu in sta njegovi dragi prijateljici doživeli globoko razočaranje nad njim ter žalovali za bratom. Jezus ve, da ta bolezen ni za smrt, pač pa v SLAVO nebeškemu Očetu in za rast vere tistih, ki so z njim.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (02/2024).