Znanost nas spodbuja, da prevzamemo odgovornost za to, kar lahko naredimo sami, vera pa nas usmerja, da vedno znova vse polagamo v Božje roke. FOTO: Reuters



Svet se spopada z drugim valom pandemije novega koronavirusa, ki razkriva tudi naš odnos do znanosti. Nekateri slepo zaupajo vanjo, saj naj bi rešila vse težave, spet drugi pa jo zavračajo in iščejo alternativne, psevdo-znanstvene ali religiozno obarvane odgovore. Skepsa spremlja znanost že od njenih začetkov. Toda če je dvom v znanstvene izsledke v času pred covidom-19 večinoma ostajal na obrobju, pa ima danes precej bolj otipljive in dramatične razsežnosti, saj močno vpliva na uspešnost boja proti virusu.

Več o tem, kako pomemben je dialog med vero in znanostjo, si preberite v osrednji temi nove, 46. številke tednika Družina. O odnosu med vero in znanostjo pa smo se pogovarjali tudi s profesorjem moralne teologije dr. Romanom Globokarjem.

V času pandemije se nekateri zatekajo k veri, drugi k znanosti, med ljudmi je veliko dvomov in vprašanj. Naj začnem nekoliko provokativno: je razkuževanje rok pred obhajilom znak šibke vere?

Ne, ampak je znak pametne uporabe Božjih darov, ker nam je Bog dal razum, s katerim ohranjamo in razvijamo svoje življenje in življenja drugih. Ravno zato smo dolžni ravnati tako, da ne ogrožamo življenj, zato je razkuževanje rok znamenje vere v Boga, v Božje delovanje in hvaležnosti za njegove darove.

V kakšnem razmerju sta torej skrb za zemeljsko življenje in vera?

V tem času mi odzvanjajo Jezusove besede učencem iz Lukovega evangelija, naj se v težkih časih vzravnajo in dvignejo svoj pogled, ker se približuje čas njihovega odrešenja (prim. Lk 21,28). Zdi se mi, da te besede lahko spodbujajo tudi tiste, ki se ukvarjajo z znanostjo. Vera nam daje zagotovilo, da bomo lahko spoznali nekaj, kar nam bo omogočilo, da bomo že tukaj, na zemlji, prišli iz te stiske. Vera ni samo vera v posmrtno življenje; prav vera v Boga, ki daje življenje, nam omogoča, da že zdaj živimo bolj polno življenje. V tem smislu je vera podlaga znanosti, da zaupa v izboljšanje, hkrati pa nas odrešuje pretirane navezanosti na materialni svet. Daje nam gotovost, da je onkraj krhkega materialnega življenja drugo, trajnejše življenje. Tudi če nam tukaj ne bo uspelo, svoj pogled dvigujemo proti Odrešeniku. Tisti, ki veruje, ve, da se konec koncev vse izteka proti odrešenju. To mu daje moč v zemeljskem življenju, da lahko išče najboljšo pot, hkrati pa se ne omejuje samo nanj, ampak se odpira tudi za večno, presežno življenje. Če se še enkrat vrnem na izhodiščni stavek, lahko dvignemo svoj pogled, dvignemo glavo, ker vemo, da je odrešenje blizu.

Kako lahko znanost in vera sodelujeta v preizkušnji pandemije?

Kot kristjani izhajamo iz tega, da je vse Božji dar. Naše zemeljsko življenje je priložnost, da plemenitimo darove, ki nam jih je dal Bog, jih izkoristimo v svoje in v skupno dobro. Poslanstvo znanosti je poglabljanje v skrivnosti in v zakonitosti naravnega sveta, da bi jih čim bolje razumeli in uporabljali v čim večje dobro, v blagor človeka kot posameznika in v blagor človeške družbe. Kot taka je znanost gotovo Božji dar. Če je znanstvenik veren, ga vera spodbuja, da sprejme nalogo znanstvenega raziskovanja kot Božji klic, da naredi nekaj dobrega, se poglobi v zakonitosti naravnega sveta in išče dobro za posameznika in družbo. V našem konkretnem primeru vera gotovo spodbuja verujočega znanstvenika, da se trudi za napredek na področju raziskovanja koronavirusa, iskanja zdravila, cepiva, vsega, kar bi omogočilo, da bi se s to boleznijo soočili na učinkovit način. V tem smislu se mi zdi, da je vera podpora znanosti.


Dr. Roman Globokar je profesor moralne teologije. FOTO: Tatjana Splichal


Znanost pa človeka osvobaja pred versko zaslepljenostjo. Spodbuja nas, da prevzamemo odgovornost za to, kar lahko naredimo sami, vera pa nas usmerja, da vedno znova vse polagamo v Božje roke. Če sem veren, to ne pomeni, da ne sledim znanstvenim dognanjem in me ne zanimajo, ampak si moram prizadevati, da naredim vse, kar kot človek lahko, da izpolnim svoj del. Hkrati pa vem, da to ni vse, ampak da konec koncev vse prihaja od Boga in da Božje življenje neskončno presega naše omejeno človeško življenje. Kar pa je znotraj človeškega življenja, to smo kot verniki dolžni narediti. Vera ne izključuje znanosti, ampak jo integrira in prava znanost bo temeljila na veri, da nam je vse podarjeno, da lahko nekaj naredimo in da je to, kar delamo, odgovor na Božje darove, na Božjo poklicanost.

Toda ali lahko znanost v povezavi z ideologijo postane izgovor za omejevanje verskega življenja?

Verskega življenja nam znanost ne more omejiti. Odvisno je, kaj mislimo kot versko življenje. Mislim, da tudi znotraj pandemije na drugačen način, mogoče še bolj poglobljeno, živimo svoj odnos z Bogom. Verskega življenja nam nobena znanost in nobena ideologija ne moreta vzeti. Lahko nam omeji obredje, skupno liturgijo, srečevanje na fizičen način. Tukaj so določene omejitve, ki so po mojem mnenju tudi smotrne; ampak mislim, da nam poglobljenega verskega življenja nič ne more omejiti. Ko govorim o verskem življenju, mislim na poglobljen odnos z Bogom, pa tudi na medsebojno povezanost. Med seboj smo sedaj na nov način povezani v molitvi v različnih skupnostih. Seveda to ni isto, kot če bi se srečali fizično, ampak tudi v novih razmerah lahko živimo vero v osebnem in skupnostnem življenju.

Je vera lahko nekakšen korektiv znanosti?

Ne bi rekel, da je korektiv znanosti, ampak da verski pogled preprečuje, da bi si znanost lastila celotno resnico, da bi bilo res samo tisto, kar je znanstveno dokazano. Vera nam govori prav o tem, da je znanost v službi človeka in da človek presega zgolj področje znanstvenih dognanj. Marsičesa se ne da znanstveno dokazati. V pandemiji koronavirusa ima znanost svoj nenadomestljiv delež, a prav tako pomemben je delež medsebojne pomoči, solidarnosti, sočutja, dejanj preprostih ljudi, ki skrbijo drug za drugega. Vsega tega znanost ne more ne dokazati, ne terjati, ampak gre za bistven del človeškega življenja. V tem smislu vera opozarja, da samo znanstvene rešitve niso dovolj.

Iz zgodovine vemo, da se marsikakšna znanstvena ugotovitev lahko uporabi tudi v slabo, proti ljudem. Imamo lahko dober znanstveni dosežek, ki pa ga lahko zlorabimo, da bi si podredili druge, da bi uveljavili svoje ekonomske ali ideološke interese. Zelo je pomembno, da so znanstvena odkritja v blagor celotnega človeštva, zato tudi papež Frančišek zelo močno poudarja univerzalno bratstvo in solidarnost. V času pandemije še bolj čutimo, da smo vsi ljudje na isti barki in smo drug za drugega odgovorni. Če znanstveniki na enem delu sveta kaj odkrijejo, mora biti to v blagor vseh ljudi, saj so tudi oni del celotne človeške družine in je njihov dosežek zasluga preteklih rodov ter današnjih medsebojnih odnosov in povezav. Zato morajo biti tudi rezultati dostopni ljudem po vsem svetu. Tukaj je spet vera tista, ki znanstvenike, pa tudi politike spodbuja, da znanstvene pridobitve uporabljajo na etičen način, kar pomeni, da so v dobrobit človeka in da mora razdelitev dobrin (in znanstvenih dosežkov) temeljiti na pravičnosti, solidarnosti in medsebojni pomoči.