Prvi septembrski dnevi niso povezani le z začetkom šolskega, temveč tudi veroučnega leta, ki pa sta v slovenskih razmerah »strogo« ločeni. Ko je znano, (konfesionalne) verske vsebine po veljavni šolski zakonodaji nimajo vstopa v javno šolstvo, kar Slovenijo vzpostavlja kot svojevrstno izjemo v primerljivem evropskem prostoru. Krovni šolski zakon v poglavju o avtonomiji šolskega prostora namreč pravi, da »v javnih vrtcih in šolah ni dovoljena konfesionalna dejavnost«, ta pa obsega »verouk ali konfesionalni pouk religije s ciljem vzgajati za to religijo, pouk, pri katerem o vsebinah, učbenikih, izobraževanju učiteljev in primernosti posameznega učitelja za poučevanje odloča verska skupnost, organizirane religiozne obrede«.

Zakon pa na tem področju pozna izjemo, saj »lahko minister na predlog ravnatelja v prostorih javnega vrtca oziroma šole izven pouka ali izven časa delovanja vrtca oziroma šole dovoli verouk ali konfesionalni pouk religije, če v lokalni skupnosti za tako dejavnost ni drugih primernih prostorov«.

Prav ta zakonska možnost pa je lani poskrbela za nekaj javnega razburjenja, saj je župnijski verouk zaradi prostorskih ali prometno-varnostnih razlogov gostoval v prostorih javnih osnovnih šol v približno 50 krajih, kar je bilo za nekatere (tudi za ministra za šolstvo, direktorja urada za verske skupnosti in še koga iz oblastne strukture) odločno preveč. V javnosti so se pojavile celo trditve, da je število teh izjem že tako veliko, da postajajo pravilo.

Kako je, tudi v luči lanskih zapletov, letos s pridobivanjem ministrovega soglasja za takšno gostovanje, smo ob robu pogovora za aktualno številko Družine vprašali dr. Franca Zorca, voditelja tajništva Slovenskega katehetskega urada? »Kolikor mi je znano, so lani mnogim župnijam prošnje za gostovanje verouka v šoli zavrnili. Tisti, ki so zaprosili za letošnje šolsko leto, pa večinoma še niso dobili odgovora. Navadno so jih dobili septembra, včasih šele ob koncu meseca ali še pozneje, tako da marsikdo dolgo ni vedel, pri čem je,« odgovarja dr. Zorec.

Sam pa to tematiko presoja še z enega vidika: »Sicer pa se mi zdi, da je to vprašanje zelo ideološko pogojeno. Mnoge organizacije in društva lahko brez težav najemajo prostore v šoli – seveda zunaj rednega urnika –, župnija pa naj ne bi imela te možnosti. Zdi se mi, da bi bilo to vprašanje bolj kot na državni ravni smiselno reševati na krajevni ravni, v pogovoru med ravnateljem in župnikom, ki se dogovorita, kdaj so šolski prostori prosti in za primerno odškodnino za njihovo uporabo oziroma poravnavo stroškov. Saj je tudi kateheza v župnijskih prostorih povezana z določenimi stroški – skrbeti je treba za amortizacijo prostorov, čiščenje, ogrevanje. To bi namesto župnijskim prostorom namenili šoli. Če bi bila kateheza v šoli, bi zlasti staršem otrok prvih razredov zelo olajšali položaj. Tako majhni otroci še ne morejo in ne smejo sami hoditi sem in tja; če jih morajo voditi starši, je to zanje precejšnje breme, če jih mora katehet, je morda še bolj zapleteno.«

Skrajšani pogovor z dr. Zorcem objavljamo v tiskani izdaji Družine, celoten pa bo od nedelje dosegljiv na spletni strani v rubriki »naš pogovor« 36. številke Družine.