Njeni starši so bili pobožni, a ubožni. Ubožni tako, da hčerke še v šolo niso mogli pošiljati. Ni znala ne brati ne pisati. Njena ljubezen do samote pa jo je silila v samostan. Toda kako naj gre, ko še brati ne zna? Ker je podnevi ubogljivo pomagala staršem, se je začela učiti branja ponoči. Pa kako brez učitelja? Veliko se je trudila, toda malo naučila. Tedaj je prosila Boga in Marijo, naj ji pomagata. Pa še ni šlo.

Legenda pripoveduje, da se ji je nekoč prikazala sama Devica Marija in jo potolažila: »Nič se ne boj, hčerka moja! Nič se nikar preveč ne trudi, da bi se naučila brati. Dovolj je, da poznaš tri črke. Prva je bela in pomeni čistost srca: da ljubimo Boga nad vse, stvari pa le zaradi Boga. Druga je črna in pomeni potrpežljivost: da nikdar ne godrnjamo in se ne spotikamo nad napakami bližnjega, marveč z njim potrpimo in molimo zanj. Tretja je rdeča in pomeni trpljenje mojega Sina: vsak dan ga nekoliko premišljuj! Če se drugih črk naučiš, prav; teh treh pa nikdar in nikoli ne pozabi!«

Slednjič so jo le sprejeli v samostan avguštink pri sveti Marti v Milanu, kjer je lepo združevala dvojno življenje: življenje Marte in Marije, življenje dela in molitve, kakor ga predpisujejo redovna pravila.
Bila je bolehna, zato so jo prosili, naj bolj gleda na svoje zdravje. Kakor je bila doma pokorna staršem, tako je bila v samostanu poslušna redovnim pravilom in je odgovarjala: »Moramo delati, dokler je čas.« Umrla je leta 1497, stara enainpetdeset let.

Goduje 13. januarja.

»Molitev v dogodkih vsakega dne in vsakega trenutka je ena izmed skrivnosti božjega kraljestva, ki so razodete ‘malim’, Kristusovim služabnikom, ubogim iz blagrov. Prav in dobro je moliti za to, da bi prihod kraljestva pravičnosti in miru vplival na potekanje zgodovine, a prav tako pomembno je, da z molitvijo pregnetemo testo preprostih vsakdanjih razmer.« (KKC, str. 657)