Od kod si doma?

Doma sem z Brezovice pri Ljubljani. Uradno smo spadali v občino Ljubljana-Vič, na meji z občino Brezovica. In tja sem hodila v šolo, v župniji smo bili vedno aktivni.

Kje si si nabirala šolsko znanje?

Po končani osnovni šoli sem šla na Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani, kot moja starejša sestra in za nama še najmlajša, tretja pa je obiskovala srednjo vzgojiteljsko šolo. Vse pa smo hodile v glasbeno šolo Ljubljana-Vič Rudnik. S starejšo sestro sva igrali klavir, tretja je vpisala kitaro in najmlajša violino. Moj oče se je šalil, da je družinska taxi služba. Bilo je veliko terminov: dvakrat v glasbeno šolo za vsako na teden, potem k verouku in še kakšne občasne aktivnosti. Vse skupaj kar veliko prevozov.

Na Škofijski gimnaziji ni manjkalo glasbe?

Ko sem šla v gimnazijo, sem že igrala klavir. Zaneslo pa me je tam k zborovskemu petju. V prvem letniku sem prepevala v dekliškem zboru. Konec prvega letnika so sledile avdicije in so me poslali v komorni mešani zbor. Tam sem prepevala tri leta, se veliko naučila in imela super družbo. Hodili smo na turneje.

Ko sem šla v gimnazijo, sem že igrala klavir. Zaneslo pa me je tam k zborovskemu petju.

Si študirala tudi petje? 

Ne. Pač pa smo imeli pri zboru nekaj vokalne tehnike vsak teden. To je kar veliko pomagalo, da raziščeš in spoznaš svoj glas. To je bil pomemben impulz. Na posebno izobraževanje petja pa nisem hodila. Me ni posebej zanimalo. Se je pa takrat na glasbeni šoli, kjer sem se učila klavir, odprl oddelek za orgle. Prišel je prof. Tomaž Sevšek Šramel, ki se je bil pravkar vrnil s študija orgel v Nemčiji. Študiral je v Freiburgu. Njega so zaposlili za pouk orgel. Moj učitelj klavirja Janez Snoj pa je bil tudi organist. Najbrž je še vedno organist pod Šmarno goro. On me je nagovoril: »Kaj pa, če bi ti poskusila na orglah, morda te bo zanimalo.« Šla sem na orgle in tam se mi je odprl čisto nov svet.

Torej te je on povabil v ta svet?

Moj profesor je bil zagnan, vešč. Vedno sem mislila, da so orgle le spremljanje ljudskih pesmi. Ko pa sva se lotila te literature, to je bilo noro, bi rekli danes.

Kdaj si se odločila, da boš šla študirat glasbo?

Tu imam zelo zanimivo anekdoto. Na glasbeni šoli, ki sem jo omenila, sem lahko obiskovala pouk orgel samo štiri leta. Ko sem končala, mi ni bilo zadosti, in bi še nadaljevala. Bila sem stara 20 let, šlo mi je dobro, vendar nisem vedela, ali je to res zame, in sem se najprej vpisala na študij biologije. To sem študirala eno leto in mi je bilo pravzaprav všeč.

Tisto leto smo šli z glasbeno šolo nastopat nekam na Madžarsko. Igrala sem orgle na nekem nastopu. Obenem pa sem doma izvajala nek eksperiment za študij biologije. Gojila sem neke kalčke v kleti. Bi jih morala naslednji dan postaviti na svetlo, pa sem bila tako zaposlena, da sem na vse pozabila. Ko smo predstavljali rezultate, kako so ostalim rastline rasle, sem videla, da so moje majhne, nebogljene, niso zelenele. Potrebovala sem nekaj dni, da sem ugotovila, da bi jih morala dati na svetlobo. Takrat sem ugotovila, da sem s svojo glavo čisto nekje drugje. Tisti vikend sem veliko premišljevala in ugotavljala, da me sicer biologija zanima, vendar mi glasba nudi veliko več. Odločila sem se, da bom poskusila. Prekinila sem študij za eno leto, veliko vadila in šla na sprejemne izpite.

Prekinila sem študij za eno leto, veliko vadila in šla na sprejemne izpite.

V Sloveniji?

Ne. V Ljubljani imajo sicer program za orgle, vendar so v tujini veliko večje možnosti, veliko več se dogaja, več je inštrumentov, profesorji so priznani. Veliko ljudi mi je takrat reklo, če želiš resen študij, večjo izkušnjo, potem moraš ven. Tudi moji profesorji so šli to pot, prof. Sevšek Šramel je bil v Freiburgu, na izmenjavi v Ameriki. Druga profesorica Nina Frank, pri kateri sem se pripravljala na sprejemne izpite eno leto na Konservatoriju za glasbo, je študirala v Salzburgu.

Izbrala si Stuttgart. Zakaj?

Stuttgart ima veliko večji oddelek za orgle, ima štiri profesorje in deset inštrumentov, ki so stilsko različni. Tu imaš možnost igrati vsako skladbo na takih orglah, za kakršne so bile skladbe napisane. To je velik luksus. Zato sem izbrala to mesto. Pa tudi profesorja, ki mi je odgovarjal, sem imela tam.

Kako so sprejeli domači to odločitev?

Zdi se mi, da pred tem niso resno jemali moje želje. Ko sem dobila mesto in rekla, sedaj pa grem, je padlo kot presenečenje. Mama je malo zajokala in rekla, da je vesela zame, ampak da se je šele sedaj zavedla, da res odhajam. Takrat sem veliko igrala tudi na fari, pri mašah sem spremljala zbor, igrala ljudske maše...

Ko sem dobila mesto in rekla, sedaj pa grem, je padlo kot presenečenje.

Študentsko življenje v Nemčiji ni lahko. Kako si uredila to? 

Ja, potem sem odšla v Stuttgart. Za nas študente, sploh za tak študij, ko nisi vnaprej gotov, ali boš dobil mesto ali ne, se je nemogoče pravočasno prijaviti za sobe v študentskih domovih. Sprejemni izpiti so v juniju, razultate dobiš julija, študij pa se začne oktobra. Za sobo bi se moral pa prijaviti najkasneje maja. Pri tem sploh ne vem, ali se lahko, če nimaš potrdila o vpisu. Potem pa je treba biti kreativen. Obrnila sem se na g. Štrublja, župnika na Slovenski župniji. Tam sem prespala eno noč, ko sem prišla na prvo privatno uro k profesorju. Tako sem spoznala slovensko župnijo in g. Štrublja.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (03/2024).