Mistikinja, opatinja

Atributi: kapucinska oblačila, stigme in trnova krona.

Rodila se je 27. decembra 1660 v Mercatellu pri Riminiju v Italiji, umrla pa 9. julija 1727 v mestu Città di Castello, prav tako v Italiji.

Bila je sedmi otrok v premožni družini Frančiška in Benedette Mancini. Bila je nemiren otrok, »vžgan« od nekega notranjega ognja; namesto igre z drugimi otroki sta bila njena družba božje Dete in njegova mati Marija. Štiri leta je bila stara, ko ji je umrla mati; ta je pred smrtjo svojim petim hčeram kot »doto« izročila češčenje ene izmed Odrešenikovih petih ran – Veroniki (preroško) rano Presvetega Srca. Oče jo je sprva želel omožiti s katerim od plemiških snubcev, ko pa jih je Veronika vse po vrsti odklanjala in zaradi tega zbolela, je popustil in ji dal svoj blagoslov, da se lahko posveti Bogu. Tako je s sedemnajstimi leti vstopila v red kapucink, kjer je prevzela redovno ime Veronika. Tu se začnejo njena prava mistična doživetja: razodetja, vizije, zamaknjenja in milosti, kot so jih doživljali le redki svetniki. Po videnju skrivnostnega keliha trpljenja so sledila »konkretna znamenja«: prejela je Kristusovo prsno rano, na glavi se ji je videla trnjeva krona, sledile so rane na straneh, kasneje pa še druga znamenja križanega Gospoda. Pri vsem tem je hudo trpela, tako da tega kmalu ni mogla več skrivati pred drugimi. Spovednik ji je naročil, da mora pisati dnevnik in vanj zapisovati vse, kako je Bog deloval v njeni duši. Nastalo je deset zvezkov s presenetljivimi stvarmi, ki pa so vse potrjene s pričami. Ukaz spovednika je tudi bil, da mora svoje notranje trpljenje kazati na zunaj. S tem pa se je začelo neko čisto drugačno trpljenje, žal tako značilno za okolico, v kateri živijo veliki svetniki. Mnogi, na čelu z njeno redovno predstojnico, so bili namreč prepričani, da je vse skupaj samo igra, goljufija in iskanje pozornosti. Cerkvena oblast je ukazala, naj se vse, kar se dogaja v zvezi z Veroniko, skrbno razišče in poroča v Rim. Preiskavo je vodil škof mesta Città di Castello: zdravniki so morali pol leta zdraviti in obvezovati Veronikine rane (a so se te le še povečale), bolečine trnjeve krone zdraviti z žarečim železom, opatinji pa je škof ukazal, naj preizkusi njeno potrpežljivost, ponižnost in poslušnost. Ta ji je za vse to dala več kot dovolj »priložnosti«; odvzete so ji bile vse službe in volilna pravica v redu, izobčili so jo iz samostanskega življenja, ni se smela udeleževati molitev v koru in celo sveto obhajilo ji je bilo odvzeto. Po prestani preizkušnji je moral škof poročati v Rim, da je nobena stvar ni zlomila, ostala je poslušna, vedrega duha, njena mistična doživetja pa so se neprekinjeno nadaljevala. Po papeževem ukazu so bile nato umaknjene vse kazni in prepovedi, sestre pa so jo kasneje soglasno izvolile za opatinjo. Veronika je imela Jezusove rane vtisnjene na svojem telesu več kot trideset let, ob smrti pa so zdravniki (to so potrdili s prisego) našli v njenem telesnem srcu upodobljena vsa orodja Kristusovega trpljenja.

Ime: Pri krstu je dobila ime Uršula (»medvedka«), kasneje pa je prevzela redovno ime Veronika.

Zavetnica: Za svojo zavetnico so si jo vzele Veronikine sestre, ki se imenujejo po njej. Njihova matična hiša je v Santiagu de Chile.

Upodobitve: Upodabljajo jo kot kapucinsko redovnico s stigmami in trnjevo krono na glavi ali križem v roki.

Beatifikacija: Papež Pij VII. jo je 17. junija 1804 razglasil za blaženo, papež Gregor XVI. pa 26. maja 1839 za svetnico.

Goduje: 9. julija, v koledarju Frančiškovih družin pa praznujejo njen god 10. julija.