Veronika Brvar: violinist Dejan Bravničar
Veronika Brvar: violinist Dejan Bravničar
Veronika Brvar v biografiji Vdih lepote oživlja spomin na izjemnega umetnika violinista Dejana Bravničarja (1937–2018), ki je plemenitil kulturo našega in mednarodnega kulturnega prostora, hkrati pa portretira družbene razmere, v katerih je vrhunski violinist dozorel in deloval.
Avtorica je omogočila vpogled v njegovo družino, ki je slovela po kultiviranosti, prostranosti duha in svetovljanstvu. Mama Gizela Bravničar je bila primabalerina SNG Opere in baleta Ljubljana ter ustanoviteljica srednje baletne šole, oče Matija Bravničar pa skladatelj in akademik SAZU.
Portret umetnika zaživi v slikoviti pripovedi
Violinistova pot je v delu skrbno dokumentirana, kar izpričujejo popisi njegovih koncertov doma in v tujini, izbrani navedki iz kritik domačega in tujega tiska ter pričevanja njegovih kolegov, študentov in sopotnikov. Kljub obsežnemu dokumentarnemu gradivu portret umetnika zaživi v slikoviti pripovedi.
Sedem poglavij intonira izbrana misel Dejana Bravničarja, ki se dotika vseh plasti njegovega umetniškega delovanja ter plemenitega pedagoškega predajanja. V uvodnem in sklepnem delu avtorica razkriva tudi manj znane plasti umetnikovega življenja ter njegova druga posebna zanimanja.
Vdih lepote bogati še slikovno gradivo, poseben pomen pa portretu violinista daje pesniško posvetilo Otona Župančiča, preroški verzi ob rojstvu sina družini Bravničar.
Kmalu se je uveljavil kot naš vodilni koncertant
Violinist Dejan Bravničar se je rodil leta 1937 v Ljubljani, v glasbeni družini. Glasbi se je zapisal v zgodnji mladosti. Kot izrazit violinski talent, koncertant in komorni glasbenik, »Wunderkind«, je začel nastopati že zelo zgodaj, v rani mladosti, študentskih letih, in se kmalu uvrstil med najvidnejše slovenske soliste. Pri devetih letih je bil že solist v Vivaldijevem koncertu, pri šestnajstih je prvič nastopil kot solist z orkestrom Slovenske filharmonije v koncertu Čajkovskega.
Na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani je študiral violino pri Franu Staniču. Po diplomi leta 1957 na ljubljanski Akademiji za glasbo v razredu prof. Karla Rupla so ga kot edinega violinista tedanje države sprejeli na moskovski konservatorij Petra Iljiča Čajkovskega, v razred legendarnega violinskega virtuoza Davida F. Ojstraha. V Rimu se je izpopolnjeval pri sloviti violinistki Pini Carmirelli.
Bil je član znamenitega klavirskega Tria Tartini
Sprva se je ukvarjal samo s koncertiranjem, kot svobodni umetnik. Kmalu se je uveljavil kot naš vodilni koncertant, saj je kot solist s tedanjimi domačimi orkestri nastopil v več kot petdesetih violinskih koncertih. V tem času je igral v Veliki Britaniji, Avstriji, Bolgariji, Franciji, Italiji, na Madžarskem, Nizozemskem, nekdanji Sovjetski zvezi, Švici in drugod.
Bil je pravi ambasador slovenske glasbe, ki je sodeloval z vsemi poglavitnimi slovenskimi in tudi izjemnimi tujimi dirigenti. Kot solist koncertant in član znamenitega klavirskega Tria Tartini je gostoval v številnih evropskih državah, Sovjetski zvezi in ZDA.
Knjiga 100 slovenskih glasbenikov navaja, da je sodeloval z mnogimi slovenskimi in tujimi dirigenti, kot so Paul Kletzki, Kurt Sanderling, Carlo Zecchi, Kiril Kondrašin, Jean Martinon in Riccardo Muti. Uveljavil se je tudi kot interpret skladb očeta, skladatelja Matije Bravničarja.
Poleg nastopov v velikih kulturnih središčih je veliko koncertiral tudi po Sloveniji. Za Bravničarjeve interpretacije je značilna muzikalna jedrnatost z velikim smislom za logično fraziranje in gradnjo forme. Poleg pomembnih del iz svetovne violinske literature je izvedel vrsto slovenskih in jugoslovanskih skladb.
44 let je bil profesor violine na Akademiji za glasbo
Koncertantno kariero je združil s pedagoškim delom in je od leta 1967 polnih 44 let deloval kot profesor violine na Akademiji za glasbo, kjer je bil tudi dekan (1993–2001).
O njegovem pomembnem prispevku k slovenski glasbi in obsežnem repertoarju priča antologija s petimi albumi, ki jo je ob glasbenikovem 80. rojstnem dnevu izdala založba ZKP RTV Slovenija. Razgrinja razkošno glasbeno krajino solističnih, komornih in koncertno-simfoničnih del od Bacha in Mozarta prek najbolj priljubljenih koncertov Mendelssohna, Beethovna, Čajkovskega, Brahmsa in Sibeliusa do Bartoka, Ravela in Stravinskega.
Paleta skrbno restavriranih posnetkov z antologije, ki jih hrani arhiv Radia Slovenija, sega od leta 1964 do leta 1999. Po besedah Boruta Smrekarja, avtorja strokovnega besedila na ploščah, antologija kot sijajen umetnikov portret obenem služi za boljše razumevanje slovenske glasbene kulture in odslikava tudi tedanji slovenski poustvarjalni čas.
Prejel je nagrado Prešernovega sklada (1964), nagrado mesta Ljubljana (1966) in zlato plaketo Univerze v Ljubljani (2010), kjer je postal tudi zaslužni profesor (2012). Leta 2015 je bil imenovan za častnega člana ESTA Slovenije (European String Teachers Association).
Nagrada je bila replika violine violinista Dejana Bravničarja
Knjigo so predstavili v nabito polni dvorani Slovenske matice 11. maja 2023. V literarno-glasbenem večeru, posvečenem uglednemu violinistu in profesorju glasbe Dejanu Bravničarju ob izidu knjige, so se predstavili tudi učenci Glasbenega ateljeja Tartini, združeni v Godalni ansambel Glasbenega ateljeja Tartini, ki deluje pod vodstvom dirigenta prof. Vlada Repšeta.
22. aprila pa se je v dvorani Slovenske Filharmonije zgodil pomemben kulturni dogodek, kjer so na zaključnem koncertu nagrajencev violinskega tekmovanja Matije Bravničarja podelili priznanja in posebne nagrade. Glavna nagrada je bila violina Fantazija 2023, ki je replika violine violinista Dejana Bravničarja, za to priložnost jo je izdelal Dario Vettorio iz Firenc. Predstavili so tudi novo knjigo Vdih lepote o Dejanu Bravničarju.