Veronika ni svetopisemsko izpričana, je pa tako močno prisotna v cerkveni tradiciji križevega pota, da jo je vredno omeniti. Je žena, ki se ne pusti prestrašiti agresiji rimskih vojakov, ampak sledi srcu. Ne glede na zunanje okoliščine ohranja toplo srce in zato deluje iz ljubezni in ne iz strahu, pristopi in obriše okrvavljen obraz Ljubezni. Ljubezen namreč prav, medtem ko ljubi, vznemirja in draži temo – zlo, ki prej ali slej pobesni in napade, zato je vsaka prava ljubezen pogosto poteptana, opljuvana in preganjana. Veronika pa jo počasti in ovrednoti. V eshatonu bo ta ljubezen nadvse sijala, tukaj pa je še krvaveča, obličje, ki bo tam žarelo, je tukaj trpeče. Zato je tako pomemben pogled »gore Tabor«, ki vidi onkraj. Veronika pa spomni tudi, da smo vsi krščeni posebej v postnem času poklicani obnavljati milost krsta v sebi in v drugih tako, da »brišemo z obrazov« laži in zlo ter jim ponovno vračamo žar, ki ga poznajo samo ljubljeni Božji otroci.