Čeprav deluje nekoliko čudno, je prilika, ki jo prošnji učencev za pomnožitev vere doda Jezus, namreč tista o služabniku, ki mora po napornem delavniku še streči svojemu gospodarju, precej pomenljiva. Razloži namreč, da vera, za katero prosijo, ni nek dosežek, ki bi pomagal delati nemogoče stvari, recimo »presajati murvo v morje«, da ni čarovnija, temveč da je vera delo. Napor. Služba, če hočete. Ker pomeni verovati pravzaprav služiti.

Na svojem mestu

Gospodova roka nas je namreč postavila na čisto posebno mesto v času in prostoru. Hotel nas je imeti tam, kjer smo. In vera pomeni preprosto biti na svojem mestu, ga v zaupanju sprejeti in oddelati svoje, torej to, kar zahteva mesto, na katerem smo, pa naj bo to »orati ali pasti« (Lk 17,7) ali kaj drugega. Verovati pomeni reči na koncu dneva: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17,10). Vera je torej zvestoba temu, za kar sem se odločil, še bolje, zvestoba temu, kar sem, kar...