Vajena je poslušanja najrazličnejših hudih življenjskih zgodb – na celjski Karitas je namreč svetovalka posameznikom, ki prihajajo, kot pravi, »na razbremenilne pogovore«: »Prisluhnem, naj bo v živo ali po telefonu, ljudem v stiski. Pogosteje kot materialno pomoč potrebujejo pogovor, srečanje, nekoga, ki jim prisluhne, ki vsaj poskuša pomagati rešiti težko situacijo.« Epidemija je po besedah logoterapevtke te vrste »psihičnih stisk« še povečala: »Veliko je osamljenosti, negotovosti, depresij. Poskušam jih prav usmeriti, skupaj iščemo izhod.«

Zdravilna beseda

Poleg pogovorov Vera na celjski Karitas v sodelovanju s Svetopisemsko družbo Slovenije vodi program Zdravilna beseda: »V skupini od šest do osem oseb predelujemo travmatične izkušnje – pogosto gre za žalovanje za ljubljeno osebo ali tudi za izgubo dela, občutka izgubljenosti. Stisko prinesemo pred Gospoda, iščemo rešitev z branjem Svetega pisma. Kristus vedno da odgovor, Besedo, če ga le iskreno prosimo.« Svetovalka Karitas pri delu opaža, da smo Slovenci, kot pravi, precej »zavrti«, težko ubesedimo svojo težavo, hudo travmo, zato so pogovorne skupine po njenem pravi balzam: »Ob Svetem pismu se učimo poslušati in pripovedovati. Ko težavo ubesedimo drug drugemu in pred Besedo, je že lažje. Ko pripovedujemo Bogu in prisluhnemo njegovi Besedi, že ozdravljamo.«

Pustila službo bančnice in prevzela skrb za starše. FOTO: Jože Potrpin

Od bančnice do svetovalke 

Močno zaupanje v Boga je Vera prejela v domači družini. Oče je bil učitelj v šoli v domači Dobrni, in čeprav je bilo »prepovedano«, je redno hodil k maši v sosednje župnije; spomni se nedelje, ko ga je na poti domov na kolesu ustavil »inšpektor« in mu prepovedal hoditi k maši v sosednje župnije. »Bom pa hodil samo v domačo cerkev,« mu je odgovoril in tako je ostalo. »Tri leta mlajša mama pa je bila gospodinja, vedno z nami otroki. Doto vere sem dobila od njiju,« pove Vera, ki ostarelima staršema danes hvaležnost vrača: pred leti je diplomirana ekonomistka pustila dobro plačano službo bančnice in prevzela večjo skrb zanju na domačiji, kjer si je ustvarila družino z možem Andrejem in tremi otroki Klaro, Anamarijo in Iztokom, danes je tudi že babica.

Zakaj je po besedah svetovalke osamljenost hujša od materialne stiske? Kako povezuje delo na Karitas, katehistinje v domači župniji in »skrbnice« za ostarele starše? In zakaj svoje sodelavce, ki v tem času posebno skrb namenjajo beguncem iz Ukrajine, imenuje Simoni iz Cirene? Več o Veri Horjak Kravos v novi praznični številki Družine.