Pot me je najprej vodila mimo bližnje sive garaže kočevskega komunalnega podjetja, ob kateri sem se zalotil, da mrmram: »Možje in fantje, in vendar se premika!« Od tam sem se obrnil proti vzhodu in se, kolikor so me noge nesle, pognal proti Kočevskemu rogu, kjer sem se ustavil ob breznu pod Macesnovo gorico, da bi z molitvijo umiril povišan telesni in čustven utrip. Ni bilo prvič, da sem bil ob breznu s kolesom, a tokrat je bil razlog prav poseben. Odpravil sem se namreč takoj po tistem, ko se je v Evropskem parlamentu na zasedanju pristojnega odbora končala razprava o državljanski peticiji o ohranjanju spomina na žrtve komunizma v Sloveniji, ki jo je julija lani vložil prvopodpisani zgodovinar dr. Mitja Ferenc.

Spomnimo še enkrat, zakaj se je ta peticija sploh znašla pred evroposlanci. Sprožilec je bila odločitev sedanje vlade, ki je 16. maja lani na nočni dopisni seji v času spominske slovesnosti na predvečer nacionalnega dneva spomina na žrtve komunizma ta spominski dan v nekakšni »antijanšistični«, dejansko pa obnovljeni totalitarni vnemi ukinila in tako zavestno vtrla sol v rane vseh tistih, ki želijo ohranjati spoštljiv javni spomin na tisoče žrtev komunističnega nasilja. Eden najpomembnejših odzivov na to vladno poniglavost je bila protestna izjava skoraj 40 zgodovinarjev, ki so oblastnike pozvali k nujnemu premisleku, zakaj je tak spominski dan potreben. Prvi podpis pod izjavo je prispeval dr. Mitja Ferenc. A opozorilo ljudi njegovega kova, ki se že desetletja sistematično ukvarjajo z osvetljevanjem temne strani slovenskega polpreteklega meseca, je šlo ignorantsko mimo (toliko o mantri, da je treba zgodovino pustiti zgodovinarjem).

Tudi če se na trenutke zdi, da je pod sedanjo oblastjo slovenski svet obstal in se ne vrti v pravo smer, v smer spoštljivega spomina do vseh žrtev vseh totalitarizmov, je to le epizoda, ki jo bo slednjič odplaknil čas.

V takih razmerah je dozorela odločitev: »opozoriti Evropski parlament, da se v naši državi dogajajo stvari, s katerimi se velik del prebivalstva ne strinja in so v opreki s tistim, kar na zunaj kažemo, da smo, pa smo daleč od tega«, kot je odločitev o internacionalizaciji te zgodbe za Družino pojasnil dr. Ferenc. Ne nazadnje ni šlo le za ukinitev spominskega dneva, temveč tudi za oblastna dejanja, kot so poveličevanje osebnosti, ki imajo krvave roke, državni pogreb šefa nekdanje politične policije, ukinitev javnega financiranja razstav o žrtvah komunizma, onemogočanje dostojnega pokopa žrtev, izkopanih iz prikritih morišč, ki jih je za seboj pustila revolucionarna tovarna smrti …

In to je točka, zakaj sem kolesaril od komunalne garaže do Macesnove gorice. Peticija, od vložitve do obravnave na pristojnem odboru podprta s skoraj 2000 podpisi (daleč največ med vsemi peticijami, ki so leta 2023 potrkale na bruseljska parlamentarna vrata), med drugim Evropski parlament poziva, naj »pritisne« na slovensko izvršno oblast tudi glede pokopa posmrtnih ostankov žrtev, jeseni 2022 izkopanih iz brezna pod Macesnovo gorico in ukinjenega javnega financiranja razstave o tem breznu. Posmrtni ostanki 3.450 (večinoma) slovenskih mož in fantov so ta čas še vedno na začasni hrambi v garaži v mojem rodnem Kočevju, saj zaradi oblastne blokade in strahu pred ljubljanskim županskim šerifom ne morejo biti dostojno pokopani tam, kjer to želijo njihovi svojci – v prestolnici demokratične slovenske države.

Evropski parlament se je (vsaj) v tej točki izkazal kot korektiv slovenske oblastne samopašnosti.

Tem možem in fantom, mojim častnim someščanom, kot jim sam pravim, sem želel po razpravi v Evropskem parlamentu, kjer je Ferenčeva peticija po prepričljivem nastopu prvega podpisnika doživela nepričakovano veliko in izrecno poslansko podporo, »iz oči v oči« sporočiti: tudi če se na trenutke zdi, da je pod sedanjo oblastjo slovenski svet obstal in se ne vrti v pravo smer, v smer spoštljivega spomina do vseh žrtev vseh totalitarizmov, je to le epizoda, ki jo bo slednjič odplaknil čas. Tudi ob podpori razumnih in sočutnih ljudi na evropski ravni je jasno, da se stvari vendarle premikajo; da nad trenutnimi oblastniki pač ni le modro nebo neskončne samovolje, temveč etični strop, ob katerega so zadeli in se jim bo prej ko slej zrušil na glavo.

Evropski parlament se je (vsaj) v tej točki izkazal kot korektiv slovenske oblastne samopašnosti. Razlog več, da nam ne sme biti vseeno, kdo bo junija izvoljen vanj. Da ne bi česa obžalovali.