Foto: osebni arhiv

Vera se danes odriva v človekovo intimo, razrašča se sekularizem, doživljamo celo sovražnost do vere. Med drugače mislečimi o svoji veri raje molčimo. Kaj ni dovolj, če govori naš zgled?

Sekularizem je za kristjane pravzaprav dobra priložnost za iskanje novih načinov, kako začeti dialog s sodobno družbo. Ljudje tavajo, iščejo, žejni so. Po mojih izkušnjah močno hrepenijo po ljubezni, po Bogu, a mnogi ne verjamejo, da uresničitev svojega hrepenenja lahko najdejo v Cerkvi. Zunanji obraz Cerkve jih odbija, ne morejo mu zaupati. Pogosto so presenečeni, ko spoznajo kristjane in ugotovijo, da se tu skriva odgovor, ki so ga iskali. Žeja po ljubezni je v samem središču krščanske vere. Seveda je zgled bistvenega pomena. Besede včasih ne povedo vsega, neverni ob določenih besedah morda ne čutijo isto kot mi.

Misijonskega pristopa v Evropi nismo ravno vajeni. Večinoma čakamo, da ljudje pridejo do nas. Kako na primer v župniji, ki doslej ni razmišljala o odpiranju navzven, priti do drugačnega načina razmišljanja?

Ponovno moramo odkriti, kaj pomeni biti Jezusov učenec. Ko je Jezus začel svoje poslanstvo, je najprej zbral okrog sebe apostole. Čeprav je bil Božji Sin, je potreboval ljudi, hotel je živeti v občestvu. Tudi mi moramo zopet odkriti dragocenost občestva in ljudem okrog sebe pokazati, da smo Božja družina, v kateri lahko najdejo svoj dom. Žal naše župnije pogosto niso več prave družine. Marsikje po svetu pa vidimo, kako poteka prava formacija učenčevstva. Tudi Jezusovi učenci so bili v treh letih, ko je Jezus živel z njimi, deležni formacije, z njimi je gradil občestvo. Od samega začetka jim je pomagal, da so šli med grešnike, ven iz zaprtih judovskih krogov.

V župnijah bi se morali zavedati dveh stvari. Najprej moramo spet vzpostaviti učenčevstvo, vstopiti moramo v Jezusovo šolo. Imamo zakramente, nimamo pa kateheze za odrasle, ki jo krvavo potrebujemo. Druga stvar je, da ne smemo čakati, kdaj bomo pripravljeni iti med ljudi, pač pa moramo od samega začetka »vaditi«, kaj pomeni vzpostavljati resničen dialog z današnjim svetom. Tega nismo več vajeni, največkrat delamo samo zase. A poslanstvo Cerkve je, da služi svetu.

Kaj pa naj ljudem rečemo? S katerimi argumenti naj pristopimo?

To vprašanje nam na župnijah pogosto zastavljajo, a ni najpomembnejše, kaj reči. Najprej se moramo naučiti poslušati, razviti sočutno srce do ljudi. Če bo tvoje srce polno sočutja, boš našel tudi besede. Spoznal boš, kaj lahko narediš za svojega soseda. Oznanjevanja se ne moremo lotiti, ne da bi vanj vključili svoje osebno življenje. Če ranjeno srce mojih domačih, mojih sosedov, kolegov, sodelavcev ne prizadene mojega srca, to ni pravi odnos.

Nikogar nam ni treba prepričevati, pač pa moramo biti priče. Zelo radi se postavljamo na okope svojega mnenja, a to ni prvi korak pri oznanjevanju. Prvi korak je, da si zaupamo življenjske izkušnje, da druge poslušamo. Najprej želimo ljudi povabiti, da postanejo del našega življenja in da se mi vključimo v njihovo življenje. Da postanemo prijatelji, družina. Šele nato sledijo izmenjave nasprotnih mnenj, tudi prepiri.

V naši evropski Cerkvi pa navadno postavljamo vero pred pripadnost. Če boš sprejel našo vero, se lahko pridružiš naši skupnosti. A sam Jezus je naredil prvi korak k ljudem. Tu gre za nekaj zelo eksistenčnega, za nekaj, kar se tiče našega vsakdanjega življenja. To sploh ni lahko, saj na dan pride tudi naša ranljivost, naša krhkost. Če smo iskreni, smo vsi grešni, vsi smo šibki. Tako kot večkrat ponavlja papež Frančišek: smo grešniki, vendar smo ljubljeni. To je globoka resnica, ki jo ljudje morajo doživeti po nas.

Pogovarjala se je Katarina Ropret.

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Na misijon!