Velikošmarenski pridigi škofov Štumpfa in Bizjaka [FOTO]
Velikošmarenski pridigi škofov Štumpfa in Bizjaka [FOTO]
Tako je soboški škof in podpredsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. dr. Peter Štumpf maševal v župnijski cerkvi Marije Vnebovzete v Turnišču, koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak pa je vodil slovesno somaševanje v baziliki Kraljice Svetogorske na Sveti Gori pri Gorici, večer prej pa somaševanje ob 510-letnici prikazanja v župnijski cerkvi Matere Božje v Strunjanu.
Iz pridige škofa Petra Štumpfa
Deklica Marija iz Nazareta se je nekoč znašla pred veliko izbiro – ali postane Božja Mati ali pa to zavrne. Izbrala je Božje materinstvo in zato je bila njena duša vesela. Tako je praznično pridigo začel škof Štumpf in potegnil vzporednico z današnjim časom, ko živimo v dobi mnogih izbir in smo nenehno pred izzivi, ki od nas zahtevajo izbire.
»Ponudbe so tako močne, da se jim naši možgani težko upirajo. Težava nastane, ko nismo več sposobni izbir, ker jih je enostavno preveč. Na istem televizorju se doma hkrati ne da gledati šestih programov, zato mora imeti vsak član družine svoj televizor. Vsak ima pravico gledati svoj kanal … Sicer se nam začne sesuvati svet. Naši možgani so postali obsedeni od izbir. Mislimo, da imamo pravico do izbire vsega, kar nam pade na pamet.«
Tako smo, je nadaljeval škof, zašli v dobo, ko si vsak lahko izbira, ali bo nekaj časa moški in nekaj časa ženska, ali bo nekaj časa oče in nekaj časa mati, ali bo belec ali črnec. Narava se temu sicer upira in takšnih sprememb ne dovoljuje, a nam politiki in univerze to že lep čas vsiljujejo kot možnost izbire, s čimer povsem nasprotujejo Božjemu pogledu na človeka kot moškega in žensko.
»Naša doba nas nagiba k sovraštvu do lastnega telesa, čeprav ženske na protestih za pravico do splava vpijejo, da lahko s svojim telesom počno, kar hočejo. Nihče od nas ne bi nikdar zagledal luči sveta, če bi imele naše matere tak odnos do svojega telesa,« je poudaril škof Štumpf in dodal, da si svojega telesa nismo izbrali, bilo nam je dano, pa če nam je prav ali ne. Naše telo pomeni vidno podobo naše duše, na telesu se vidi naša podobnost Bogu. Kristjani verujemo, da duša živi, tudi ko telo umre, vendar tudi telo ni namenjeno dokončnemu propadu.
»Nedavno sem rodno sestro vprašal, kakšna bi bila Marija v razcefranih kavbojkah ali v oprijetih pajkicah in izzivalni majčki, ki se na vaški veselici dere s pivom v roku, petletni Jezus pa jo začudeno gleda. Sestra mi je odgovorila: 'Nič nimam proti ženskam, ki se tako oblačijo; lahko so verne, hodijo v cerkev in so dobrega srca; vendar takšna ženska ne more biti Marija.«
Marija, je nadaljeval msgr. Štumpf, je bila preprosta, brez človeške časti in slave, ima pa čudovito lepoto in svetost, v kateri je pod svojim srcem v moči Svetega Duha Jezusu stkala meso in kri. »Ko se začnemo jeziti, da ima naše telo same pomanjkljivosti in nepopolnosti, se spomnimo, da ima tudi Jezus telo, ki ga ni zapustil niti v večnosti. Rodil se je kot moški. Ni se rodil naključno. Takšna je bila volja njegovega Očeta. Jezus se je obnašal kot moški. V tem telesu je umrl na križu in vstal od mrtvih. Svojega telesa ni predčasno zapustil in ga zamenjal z drugim.«
Kako se je oblačila Marija? Škof odgovarja: »Njena obleka ni pretirano pritegovala pozornosti drugih. Bila pa je vedno čista, urejena in dostojna. Gotovo se ni lišpala, ker to ni bilo skladno z njeno ponižnostjo in skromnostjo. Bila je preprosta, neizumetničena, fina in elegantna. In takšna je tudi sedaj v nebesih.«
Škof Peter Štumpf je nagovor zaključil z mislijo, da pomeni Marijino vnebovzetje poveličanje njenih najbolj naravnih in normalnih lastnosti, ki so jo krasile kot ženo in mater, in vzkliknil prošnjo: »Mati Marija, pomagaj nam delati take izbire, da bomo nekoč vredni tvoje poveličane družbe v nebesih.«
Iz pridige škofa Jurija Bizjaka
Koprski škof Bizjak pa je v nagovoru izpostavil, da se marsikdo resnici o vnebovzetju čudi ali je celo prepričan, da vnebovzetje ni mogoče, da takšno »izginotje« človeka ni razložljivo. A po drugi strani je danes bolj kot nekoč dobro znano, da je tudi človek v svoji telesni sestavi skoraj votel in prazen. Kakor je vesolje skoraj prazno, tako so tudi najmanjši delci našega telesa skoraj prazni in je torej tudi človekovo telo kot celota votlo in skoraj prazno, je izpostavil škof Bizjak.
»Sprašujemo se, zakaj se nam v naši družbi toliko reči podira? Mar ne zato, ker nam primanjkuje Duha? Ker svoje notranje snovne praznine ne napolnjujemo z Duhom, ki oživlja in daje življenje? Papež Frančišek nas želi s sinodo spraviti na pot, v napredovanje in izpopolnjevanje,« je prepričan koprski škof.
»Znan je pregovor: 'V begu je rešitev!' Izrek potrjuje apostolovo pravilo: 'Kajti ni preskušen, kdor se sam priporoča, ampak kogar priporoča Gospod!' V berilu smo slišali, da je žena, pozneje Vnebovzeta, zbežala v puščavo, kjer ima prostor, ki ji ga je Bog pripravil. Drugo berilo govori o Kristusovem vstajenju, po katerem je Magdalena tekla k apostoloma in jima sporočila veselo novico. V evangeliju beremo, da je Marija hitro šla v gore, v mesto na Judovem. 'Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!' Devica Marija Vnebovzeta naj okrepi in pospeši naše korake v kraljestvo Duha,« je nagovor zaključil škof Jurij Bizjak.