Valovita pokrajina okrog Velikih Lašč je dala slovenskemu narodu in kulturi vrsto pomembnih mož. Tam so se rodili Primož Trubar, Fran Levstik in Josip Stritar, ki so s svojimi deli postavili temelje slovenske književnosti. Njihove rojstne vasi so domačini povezali v Velikolaško kulturno pot, ki ponuja sproščen vpogled v zakladnico naše kulturne zgodovine in v življenje naših ne tako davnih prednikov.

Pot, za katero skrbi Planinsko društvo Velike Lašče (prvo pot na tej trasi so uredili že leta 1978, petnajst let pozneje pa so jo razširili in ji dali današnjo podobo), je dolga petnajst kilometrov. Označena je s planinskimi markacijami in posebnimi oznakami v obliki stilizirane odprte knjige. Na pomembnejših točkah ob njej stojijo informacijske table, ki nam v besedi in sliki predstavljajo krajevne znamenitosti.


Velike Lašče

Čeprav je Velikolaška kulturna pot krožna in jo lahko začnemo kjerkoli, je najbolj naravno, da si za izhodišče izberemo Velike Lašče. Kraj, ki se prvič omenja leta 1145, ima za seboj burno zgodovino. Pred dobrega pol tisočletja so ga opustošili Turki, pozneje je bil pomembna furmanska postaja, danes pa je v njem sedež občine. V središču Velikih Lašč stoji mogočna, že od daleč vidna župnijska cerkev Marijinega rojstva in pred njo velik spomenik Franu Levstiku. Levstiku narod slovenski, 1889, so kmalu po pisateljevi smrti zapisali na njem. V bližini je na eni strani glavne ceste proti Kočevju kulturni dom, v katerem preurejajo Levstikovo in Stritarjevo spominsko sobo.



Dolnje Retje

»Dober dan,« pozdravimo zbrano množico pred cerkvijo sv. Roka nad Velikimi Laščami. »Bogdaj, mladi mož,« odvrne starosvetno oblečen gospod z ozko bradico, ki se pod mogočnimi lipami pomenkuje z rojaki. Prešine nas, da je presenetljivo podoben Levstiku, kakršnega poznamo s slik. Privid v trenutku izgine, ostane pa zavest, da je »oče« Martina Krpana res zahajal na žegnanjske pobožnosti k sv. Roku.

Fran Levstik (1831–1887) se je rodil v bližnjih Dolnjih Retjah. Življenjska pot ga je z očetove kmetije odpeljala v Ljubljano, kjer se je šolal na normalki, v Olomouc na Moravskem, kjer je obiskoval semenišče nemškega viteškega reda, v Trst, kjer je bil tajnik Slavjanske čitalnice, na Dunaj, kjer je s Stritarjem sourejal literarno revijo Zvon, in znova v Ljubljano, kjer je bil do smrti skriptor (strokovni uslužbenec) v muzejski knjižnici.

Levstik se je rad vračal domov, zato po Retjah še danes odmevajo njegovi koraki. Na kraju njegove rojstne hiše sta doprsni kip in spominska plošča, nedaleč stran pa stoji košata lipa, pod katero mu je Močilar pripovedoval o starih časih:

Močilar mi je časi kaj razkladal od nekdanjih časov, kako so ljudje živeli in kako so imeli to in to reč med sabo. Enkrat v nedeljo popoldne mi je v lipovi senci na klopi pravil naslednjo povest: V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih Krpan, močan in silen človek. Bil je neki tolik, da ga ni kmalu takega ...

Na robu vasi se nad pokošeno travo boči slamnata streha Ilijevega kozolca. Star je vsaj dvesto let in v celoti izdelan iz lesa; v njem ni niti enega železnega žeblja. Na tem kozolcu je nastajala povest o Martinu Krpanu, ki je ob Popotovanju iz Litije do Čateža, vaški igri Juntez in razpravi Napake slovenskega pisanja najbolj znano in brez dvoma najpriljubljenejše Levstikovo delo.


Dvesto let star Ilijev kozolec, na katerem je nastajala povest o Martinu Krpanu

Podsmreka

Iz Retij se pot povzpne na razgledno Podvalo, nato pa se mimo kapelice sv. Donata spusti v Dvorsko vas. Stiški menihi so tod pred letom 1250 postavili dvor, cerkev pa zaradi številnih vodnih virov posvetili Janezu Krstniku, ki je prvi krščeval z vodo. Med sprehodom po vasi nas pritegne zanimiv pogled na hiše, ki stojijo pravokotno na ulico, ki se pri kapelici zlije z glavno cesto.

V sosednji Mali Slevici so se nekoč ustavljali furmani, ki so prevažali les. Vaško jedro se je razvilo ob močnem izviru, na katerem stoji kapelica. Nasproti nje so velika in lepo ohranjena korita, v katerih so napajali živino in prali.


Velika Slevica

Velika Slevica slovi po božjepotni cerkvi Marijinega oznanjenja, ki tiho bdi nad bližnjimi domačijami. Ljudsko izročilo pravi, da je Marijin pogled z glavnega oltarja pred davnimi stoletji zadržal turškega konjenika, ki je hotel vdreti v cerkev. Po tem dogodku so se Turki spustili v beg. Za njimi so ostali le sledovi biča in konjskega kopita, ki jih lahko še danes vidimo na kamniti plošči pred cerkvenimi vrati.

Čez prag na konju prirohni,
gorje, sam turški paša,
krvavi v roki meč vihti,
zdaj bije ura vaša!
Pa – čudo čudovito, glej!
Konj ne premakne se naprej,
ne gane ga ostroga,
pribita mu je noga.
Marija – kdo se stavi v bran! –
grozečo roko dviga;
glej, iz oči – pogled strašan! –
ognjen plamen ji šviga.
Plašan spusti se paša v beg,
za njim neverniki vsi vprek.
Oteti so kristjani,
Marija svoje brani.
Še dandanašnji priča vam
to zgodbo čudovito
za pragom v kamen konjsko tam
vpodobljeno kopito.
V oltarju mati tam stoji,
v naročju Jezusa drži;
češčena, ti kraljica,
kristjanom pomočnica!

Josip Stritar (1836–1923), ki je napisal pesem Turki na Slevici, se je rodil v Podsmreki pri Velikih Laščah. Tudi on je zelo zgodaj odšel v širni svet: v Ljubljani je obiskoval normalko in gimnazijo, na Dunaju študiral klasične jezike, bil učitelj v premožnih avstrijskih družinah in veliko potoval po Evropi. Leta 1923 se je preselil v Rogaško Slatino, kjer je tudi umrl. Med njegovimi pesniškimi stvaritvami so najbolj znani Dunajski soneti, med proznimi deli pa roman v pismih Zorin.

Na Stritarja in njegove čase danes najmočneje spominja lesena kašča, v kateri je pisatelj pred toliko leti preživljal počitnice. Pod njeno slamnato streho so se v toplih poletnih večerih porajali obrisi zgodb, ki so zapisane v romanih Zorin, Gospod Mirodolski, Sodnikovi in v povesti Svetinova Metka. Na hiši nasproti kašče lahko vidimo tudi Stritarjev relief, ki ga je oblikoval kipar France Gorše.


Na Stritarja in njegove čase spominja lesena kašča, v kateri je pisatelj preživljal počitnice


Stritarjev portret na leseni kašči je oblikoval France Gorše

Rašica

Vas Rašica je nastala na križišču pomembnih trgovskih poti, ki so peljale iz stiškega samostana proti Trstu ter iz Ljubljane proti Kočevju in Reki. V njej je bila mitnica, ob istoimenski rečici so se vrtela številna mlinska kolesa, turjaški grofje pa so imeli tod tudi plavže in fužine. Leta 1508 se je na Rašici rodil začetnik slovenske književnosti Primož Trubar. Njegov oče Miha je bil mlinar, tesar in cerkovnik, torej eden izmed najpomembnejših mož v vasi.

Trubarjeva domačija na Rašici, ki leži blizu križišča z glavno cesto Ljubljana–Kočevje, je od leta 1986 urejena kot muzej. V zavetju dreves ob počasni Rašici se v teh vročih poletnih dneh vrtijo kolesa starodavnega mlina. V zgornjem delu mogočnega poslopja je spominska soba, podobo domačije pa dopolnjujejo lipa, hlev (v njem sta danes krčma in galerija) ter žaga venecijanka.

Trubarjeva spominska soba, ki si jo na leto ogleda od 10.000 do 13.000 obiskovalcev, je prepojena s staroveško tišino. Visokemu, asketskemu in mehkobno temačnemu prostoru dajejo poseben čar slikana okna, na katerih so upodobljeni Peter Bonomo, Erazem Rotterdamski, Jean Calvin, Martin Luter in drugi. Skoznje se trudoma prebija borna svetloba, ki oživlja kopije Trubarjevih knjig.

Ko utihnejo koraki, se za trenutek ustavi čas. To je tudi namen Velikolaške kulturne poti.


Trubarjeva domačija na Rašici je od leta 1986 urejena v muzej


Osnovni podatki o kulturni poti

Dolžina: 15 kilometrov.

Čas hoje: približno štiri ure.

Opis poti: Do Male Slevice hodimo pretežno po gozdnih in poljskih stezah ter kolovozih, od tod naprej do Rašice pa v glavnem po cesti. Pot je razgibana, vendar ne pretirano naporna. Z nekaj nujnimi ovinki v prvem delu jo lahko prevozimo tudi s kolesom ali z avtom.