Foto: Andrej Praznik

Vzhodno od Ljubelja se razprostira najdaljša karavanška gora – Košuta. Približno deset kilometrov dolga veriga vrhov in sedel je – tako kot smo v Karavankah navajeni – na avstrijski strani skalovita in prepadna, na jugu pa pokrita s travnatimi strminami. Te se hitro spuščajo proti gozdnati terasi, na kateri so planine s čredami krav, konj, koz in ovac. Greben Košute sestavlja šest vrhov, višjih od 2000 metrov. Najvišji je 2134 metrov visoki Košutnikov turn na vzhodu, najbolj obiskan pa Veliki vrh na zahodu, na katerega se lahko v poldrugi uri povzpnemo od Doma na Kofcah (1488 m).

Danes planinci za vzpon na Kofce večinoma uporabljajo dve izhodišči: kmetijo Matizovec nad Podljubeljem in gozdno cesto iz Jelendola proti planini Šija. Če se odločimo za slednjo, moramo na razcepu v Jelendolu, kamor se pripeljemo iz Tržiča skozi Dolžanovo sotesko, zaviti v levo. Asfaltna cesta se za hišami spremeni v razrit makadam, na katerem nas občasno premetava kot na razburkanem morju. Po slabih treh kilometrih vožnje prispemo do brunarice. Nekaj deset metrov pred njo je med drevjem rdeč kažipot, kjer se začne naša pot. Seveda bi se lahko peljali še naprej in si še občutneje skrajšali hojo. A potem bi bilo manjše tudi zadovoljstvo ob doseženem vrhu. Kolikor truda, toliko muzike.


Dom na Kofcah (1488 m)
Foto: Andrej Praznik

Označena pot se požene navkreber, a tudi hitro položi in približa grapi. Pod planino Dovžanka preskočimo potok in zavijemo na traktorsko pot, ki postane kmalu neprijetno blatna. K sreči se steza odmakne od nje in nam s tem prihrani nadležno cmokanje. Hodimo med vitkimi smrekovimi debli, pod katerimi se prepletajo zaplate svetlobe in senc. Steza zavijuga čez poseko, kjer se nadnjo sklanjajo dolga stebla povešenih trav, se skrije v goščavo, preskoči potok in povzpne do gozdne ceste. Na levi opazimo brunarico, krenemo pa v desno, kjer znova odkrijemo stezo. Ta se v zavetju dreves potegne proti zahodu, prečka vlako in mimo kapelice dvigne do planine. Ko odpremo leso in jo seveda znova zapremo, jo mahnemo poševno navkreber do nekaj minut oddaljenega Doma na Kofcah (1488 m). Ta je lahko cilj prijetnega družinskega izleta, na katerem bodo na svoj račun prišli tudi otroci. Zanje je za domom urejeno majhno igrišče, najbrž pa jih bodo zanimali tudi konji, krave in koze, ki se pasejo v bližini.

Ker so pobočja Košute zgoraj odprta, dobro vidimo stezo, ki se vzpenja proti Velikemu vrhu. Za domom krenemo navkreber čez pašnik, na vrhu katerega stoji klop z velikim lesenim križem. Ob vznožju gore Kofce postane pot strmejša in razdrapana. Najprej gremo skozi pas ruševja in mimo odcepa proti Kladivu, nato zavijemo poševno navkreber čez travnate strmali, ki jih prekinjajo gruščnati jeziki in skalnati roglji. Med povešenimi bilkami, ki že pričenjajo narahlo rjaveti, se tu in tam kažejo sternbergovi klinčki ter šopi alpskega čobra in Zoisovih zvončic.

Sredina pobočja je strmejša in bolj skalovita. Čeprav je ob poti jeklenica, je tudi ta odsek prav lahko prehoden. Kmalu dosežemo greben, kjer se nam z desne pridruži pot s Kladiva. Za trenutek se pokaže skalovje na severni strani Košute. Pot se položi in krene proti zahodu, naposled pa se znova potegne poševno navkreber in povzpne na vrh, kjer je skrinjica z vpisno knjigo in ob njej na tleh planinski žig.

Ker veter proti nam podi megleno zaveso, se v družbi planinskih kavk na hitro razgledamo po okolici. Na zahodu vidimo Dobrčo ter severno od nje Begunjščico, Stol in Vrtačo. Na severozahodu je tik pod nami Košutica, na vzhodu so nanizani vrhovi v grebenu Košute, na jugovzhodu pa se s pogledom sprehodimo od Kriške gore, Tolstega vrha in Storžiča do mogočne pregrade Kamniško-Savinjskih Alp.

Megle okrog nas se zgostijo, sunki vetra nas preženejo nazaj v dolino. Prav nam je – mar bi šli bolj zgodaj na pot, pa bi lahko dlje uživali v nebesni modrini in lepem razgledu.


Nedeljska maša
V kapeli na Kofcah je maša vsako nedeljo do vključno 2. septembra ob 11.30 (kadar je dež, maše ni). V župnijski cerkvi Marijinega obiskanja v Tržiču pa je maša vsako nedeljo ob 7. in 9. uri.


OSNOVNI PODATKI

Izhodišče: planina Dovžanka nad Jelendolom.

Višinska razlika: približno 1050 metrov.

Dolžina vzpona: 2.45 ure.

Opis poti: Z gozdne ceste pod planino Dovžanka se v dobri uri povzpnemo do Doma na Kofcah. Pot je senčnata, v spodnjem delu precej samotna in večinoma prijetna – razen tam, kjer se pridruži blatni vlaki. Za planinskim domom krenemo čez pašnik naravnost navkreber do vznožja travnatih strmali, čez katere nas popelje dobro uhojena steza. Ta preskoči lahko prehodno skalovje, se vzpne na greben, nato pa nas pod njim popelje na razgleden vrh.

Zemljevid: Karavanke (osrednji del), 1 : 50.000.