K Mariji smo pod Triglav se podali,

da bi z Bogom srca svoja povezali.

Da z radostjo bi skupaj vsi zapeli,

da Božji mir bi v dušah spet imeli.

Vabi k sebi nas Marija pod Triglav,

veselje, mir in radost Bog bo dal.

Tam nas bo Marija Snežna pričakala,

nam v življenju vselej pravo pot kazala.

To romanje sem doživel še posebno globoko. Bil je to poseben, blagoslovljen dan, dan, v katerem se je spet k ubogemu človeku sklonila Mati in nas med seboj povezala v veliko, srečno družino. S strumnim korakom smo se zjutraj, ko se je ravno zdanilo, odpravili na pot. Izbrali smo dolino Krme, od koder smo se počasi in vztrajno vzpenjali proti Kredarici. Opazovali smo čudovito naravo, čudovito Božje stvarstvo in veličino slovenskih gora. Ko smo pripeli na vrh, smo se najprej odpočili, nato pa počasi podoživljali prehojeno pot. Ves čas smo opazovali Triglav in planince, ki so se podali na ta najvišji slovenski vrh. Med njimi so bili tudi romarji, ki so prišli do Kredarice, kjer se bodo pridružili ostalim pri sv. maši. Popoldan nas je presenetila nevihta. Do večera pa se je razvedrilo in tako smo polni upanja pričakali sv. mašo.

Na predvečer največjega Marijinega praznika smo bili zbrani v kapelici Marije Snežne. Čakali smo na začetek svete maše, ki jo je daroval msgr. Miro Šlibar. Ob tem sem ves čas v srcu nosil zahvalo za tako čudovito Božje stvarstvo, prav tako pa tudi za Marijino varstvo, da nas je srečno pripeljala k sebi v to čudovito svetišče. Zbrani smo bili z vseh vetrov, prišli smo iz različnih slovenskih krajev. V tistem trenutku smo postali ena družina, zbrana v prijetni kapelici, povezana v molitvi in daritvi. Po večerni sveti maši so sledile še litanije Matere Božje, procesija s sliko Marije Snežne, Najsvetejšim in blagoslov na vse štiri strani sveta s posebnimi prošnjami. Zaključili smo še s pesmijo Angelček, varuh moj, nato pa še z molitvijo večernic.

Procesija z lučkami in blagoslov na vse strani. FOTO: arhiv Mira Šlibarja

Zjutraj smo se povzpeli na vrh Triglava. Ves čas sem lahko opazoval Kredarico in v mislih sem imel številne romarje, ki se priporočajo Mariji za varno pot in vrnitev domov. Spomnil sem se tudi svojega dragega prijatelja Petra Suhorepca, ki je pred štirimi leti izgubil boj z zahrbtno boleznijo. Peter je bil tudi moja poročna priča in skupaj sva bila na številnih gorskih vrhovih, seveda tudi na Triglavu. Pri tem mi je bil vedno v veliko oporo njegov optimistični pogled na življenje in živa vera, s katero je sprejemal življenjske preizkušnje. V sebi jo je nosil, z njo je živel. Bil je kot svetilnik in zvest Marijin pričevalec. Zato sem se tokrat še posebej spomnil nanj in sem ga v molitvi priporočil Bogu in Mariji.

Po povratku na Kredarico je bila slovesna sveta maša, ki je izžarevala veliko moč in nas vse navdajala z Božjo navzočnostjo in radostjo, z Marijino preprosto, a vztrajno podporo. Pričevala je skupaj z nami, za nas in za vse slovenske vernike. Pred kapelico se nas je zbralo zelo veliko in v molitvi rožnega venca in s pesmimi smo se spet povezali v eno veliko družino. Na koncu je bila še zahvalna pesem. Vsak od nas je prejel tudi posebno darilo iz rok g. Šlibarja, Marijino čudodelno svetinjico. To in blagoslov je postavilo piko na i čudovitemu prazniku. V srcu bogatejši smo se odpravili v dolino. V sebi smo nosili veliko milost, da nas Marija spremlja, nas usmerja in vodi ter ves čas, kot neutrudna priprošnjica, prosi Boga za nas.

Sedaj se v mislih podajam na to prehojeno pot. Bogu in Mariji sem hvaležen za vse, ki sem jih na tej poti srečal. Zgled in vera sta tista, ki pričujeta in spreminjata svet, v katerem živimo. Marija Vnebovzeta nas spremlja in spodbuja, da ji sledimo in ji zaupamo. Gotovo bo na tej poti z nami hodila in z nami molila.

Vabi k sebi nas Marija in nas spremlja,

nas z ljubečo roko vse objema.

Z nami se raduje, nas bodri,

da z zaupanjem se romanje krepi.

Jožko Lango