Maši s procesijo, ki se ji v pomembnejših svetiščih radi pridružijo romarji od drugod, ponekod sledi še blagoslov zelišč, starodavni obred, ki sega v 10. stoletje in ga vsebuje tudi Rimski obrednik, ohranil pa se je zlasti na zahodnem in vzhodnem robu slovenskega narodnostnega prostora. Zaupanje, da bo za streho zataknjen šopek blagoslovljenih zelišč odvrnil nesrečo, ki bi lahko ogrozila dom, ter domače in živino obvaroval pred boleznimi, se danes morda zdi nenavadno. Res pa je, da tudi kristjani potrebujemo vidna znamenja: nekaj, česar se lahko dotaknemo in kar se dotakne nas, čeprav le vonj cvetja.

Božja Mati, ki je bila po koncu svojega zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo, je namreč tudi naša usmiljena Mati. Naša zvesta, zavzeta, neustrašna priprošnjica, ki včasih s telesom sestopi iz nebeških višav, da nas znova usmeri vanje. Pooseblja namreč lepoto, ki z dušo in telesom prisluhne Bogu in privoli v njegov načrt. Lepoto, ki je navdihnila in še vedno navdihuje številna umetniška dela. Tudi po koncu njenega zemeljskega popotovanja.

V preteklosti, ko je bila verodostojnost ključno merilo ocenjevanja umetniških del, je motiv Vnebovzete prevladal kot teološko manj sporen od Marijinega vnebovzetja, saj evangeliji o dogodku ne poročajo, zato ni mogoče zanesljivo potrditi, da so bili ob njem navzoči apostoli. Domišljena ikonografija nas nagovarja tudi danes, vendar se moramo gledalci v branju njenih mnogoterih sporočil uriti. Naj bo tokratna velika maša tudi priložnost, da odpremo oči in srce lepoti teh umetnin in s tem upanju, ki nam ga s svojim zgledom oznanja roža Marija.