Nadaljevanje iz: Veliki Osolnik 1943, vaška straža, partizani [1]

Oktobra 2002 sem v reviji Demokracija objavil dve nadaljevanji pod naslovom (Morija na Osolniku in Poboj ujetnikov, 17. in 24. oktober). Prispevek je bil razširjeno poročilo o spominski slovesnosti na Velikem Osolniku pri Velikih Laščah, kjer je Nova Slovenska zaveza na cerkev postavila spominsko ploščo z imeni ljudi, ki so jih tam septembra 1943 umorili partizani. Napisal sem:

Ko je 8. septembra 1943 Italija kapitulirala in so se italijanski okupatorji odpravili proti domu, so to izkoristili partizani in jim pobirali orožje, s čimer so prišli do močne oborožitve. Hkrati so vse svoje sile usmerili proti svojemu največjemu nasprotniku (v komunističnem besednjaku so mu rekli »sovražnik«). V ta namen so iz drugih predelov Slovenije na Dolenjsko priklicali večino partizanskih enot, da bi tako družno uničevali vojaško organizirano protirevolucijo. Ta se je, slabo opremljena, izurjena in tudi motivirana za bojevanje s komunističnimi partizani, zatekla za debelo obzidje gradu Turjak, četniki pa v Grčarice. Ko pravim, da so bili slabo motivirani, mislim na to, da je bil edini motiv vaških straž to, kar pomeni njihovo ime, obramba domačih vasi pred ropanjem in nasiljem komunistične revolucije. Partizani so s pomočjo italijanskega težkega orožja (in tudi topničarjev) obkolili Grčarice in Turjak ter ju po silovitem obstreljevanju zavzeli. Sledil je masaker zajetih ranjencev in vojnih ujetnikov.

Veliki Osolnik, podružnična cerkev sv. Lovrenca. VIR: arhiv I. Ž.

Sodelovanje partizanov in Italijanov

Italijanske okupatorje, ki so storili nad Slovenci neizmerne zločine, so partizani usmerili proti Italiji. Nikogar niso aretirali in ga kaznovali za zločine, ki jih je naredil nad Slovenci. Seveda, ko pa so bili v kakšnem ključnem elementu njihovi zavezniki. Če ne bi bilo okupacije, komunisti nikakor ne bi mogli sprožiti in izpeljati revolucije, izjemno nasilnega boja za prevzem oblasti. Poveljnike in med njimi tudi kakšnega generala so celo pospremili domov in jim pri tem pustili osebno oborožitev.

Ivan Maček - Matija je v svojih spominih napisal, kako je sodeloval pri razorožitvi generala Guida Ceruttija in njegove vojske pri Kočevju. Tistega generala, ki je prej pomembno sodeloval s partizani (oziroma partizani z njim). Ko je kak dan kasneje na Mašunu dohitel italijansko kolono, je tam zagledal »ubogega« generala. To je opisal z naslednjimi besedami (Spomini, Zagreb, 1981, str. 208): »Na Mašunu smo naleteli na večjo skupino Italijanov, ki so počasi ubirali pot proti domu ... Med njimi sem zagledal zgrbljenega človeka, ki se je šepaje držal mule za rep in si tako pomagal, da je lovil korak z drugimi. Ko smo se peljali mimo, sem ga pogledal v obraz: Cerutti! Bil je bled, kosmat, utrujen. Ustavili smo se. Izstopil sem in mu dal roko. Hvaležno mi je vrnil stisk in se grenko nasmehnil. Prav beden je bil videti. Dali smo mu nekaj hrane, zanj in za njegovega pribočnika. Nagovarjali smo ga, naj ostane pri nas, naj se ne vrača v Italijo, ker lahko pade Nemcem v roke. A odvrnil je, da ga vleče domov skrb za družino. Uredil sem, da so ga Italijani vzeli na tovornjak /.../«

Partizanski peklenski krog

Tako torej. Partizani so nekaznovani zločinski italijanski vojski pustili celo tovornjake. Maček, kot vidimo, zelo sočuten človek, je generalu Ceruttiju pomagal, da se je domov lahko celo peljal. Generalu, ki nekaznovan slovenske zemlje nikakor ne bi smel zapustiti. Medtem sta partizansko vodstvo in z njim Ivan Maček - Matija izvajala veliko morijo nad slovenskimi ljudmi, nad tistimi, ki so jih prej partizani s svojo komunistično revolucijo – omogočila jo je italijanska okupacija – sami povzročili. Peklenski krog. Tisti Ivan Maček, ki je vodil povojne množične poboje, največji zločin v novejši slovenski zgodovini.

Umik pred morilskimi partizani

Po italijanski kapitulaciji so se posadke vaških straž iz okolice Ljubljane in z Dolenjskega zbrale na Turjaku. Poveljnike je pri tem vodila predpostavka, da bodo zahodni zavezniki izkoristili italijansko kapitulacijo in se izkrcali na ta »izpraznjeni« prostor, od koder bi imeli bliže do Nemčije. Toda kasneje se je izkazalo, da do toliko želenega izkrcanja v Dalmaciji in Istri ni prišlo. Partizani so imeli zato proste roke za obračun s protirevolucijo. Ker so nekateri na Turjaku spoznali, da bi lahko bilo grajsko obzidje past, se je v nedeljo, 12. septembra 1943, po posvetovanju del oficirjev odločil, da gredo s svojimi vojaki na Zapotok. Vodstvo teh enot je prevzel Albin Cerkvenik. Na Zapotoku in okoliških vaseh se jih je zbralo okoli 800. Na Turjaku jih je ostalo okoli 700.

Na Zapotoku je Cerkvenik tam zbrano vojsko formiral v tri bata­ljone. Nadporočnika Milka Piriha so imenovali za poveljnika 3. bataljona in ga z njim poslali na Osredek, naselje dva kilometra jugozahodno od Zapotoka proti Robu. Od tam je 14. septembra zvečer odšla glavnina, okoli sto mož, na Veliki Osolnik, izpostavljeni razgledni pomol med Turjakom in Robom. V njej so bili vaški stražarji od Sv. Gregorja, Velikih Poljan, Device Marije v Polju in Bizovika.

Jože Jaklič iz Kanade, govornik na spominski prireditvi s postavitvijo spominske plošče 15. septembra 2002 Velikem Osolniku; desno je Vinko Levstik, nekdanji domobranec v teh krajih. FOTO: Ivo Žajdela

Uničujoča Tomšičeva brigada

Medtem je turjaški grad napadla Tomšičeva brigada, zvečer pa jo je že zamenjala Gorenjska brigada, prav tiste dni je dobila novo ime Prešernova, ki jo je vodil komandant Dušan Švara - Dule. Pod njegovim poveljstvom (govorilo se je, da je prav on na Turjaku streljal ranjence) in pod neposrednim nadzorom glavnega partizanskega štaba pod vodstvom Franca Rozmana - Staneta so tudi dokončali obleganje.

14. septembra so Tomšičevo brigado poslali proti skupini na Zapotoku. 3. bataljon naj bi napadel z juga, pri čemer je moral prek Velikega Osolnika. Tam pa je nenadejano, bilo je že pozno zvečer oziroma nekaj po polnoči 15. septembra, naletel na Pirihovo skupino. Takoj se je vnel spopad, ki je trajal do dopoldneva 15. septembra. Pirihu se je ponoči uspelo iz bojev izviti, glavnini, ki se je ponoči zatekla k cerkvi na vrhu hriba, pa zjutraj preboj ni uspel, saj so bili povsem obkoljeni, imeli pa naj bi, kot je zapisal Franci Strle v knjigi o Tomšičevi brigadi, že osem ubitih, med njimi je bil hudo ranjen v glavo tudi poveljujoči Ivan Habič iz Bizovika.

Najpodrobnejši opis spopada na Velikem Osolniku je objavil Franci Strle v 3. delu knjige Tomšičeva brigada, ki je izšla leta 1989 (str. 216–226). V njej je pisec Habiča demoniziral s psovko »bizoviški vrag«, ki jo je povzel po skrajno pristranski in propagandni knjigi Štefanije Podbevšek Sv. Urh. Čeprav je Strle podal grob, vendar obširen prerez boja in nanizal vrsto imen ljudi, ki so v njem sodelovali ter nekateri tudi tragično končali, je vrsta podatkov bodisi napačna, bodisi prirejena z namenom poveličanja partizanov in demoniziranja braneče se protirevolucije. Zločin, ki so ga partizani storili na Osolniku, so pač morali zakriti ali vsaj opravičevati.

Pričevanje Jožeta Jakliča, rešenca na Velikem Osolniku

Jože Jaklič iz Toronta je bil član vaške straže pri Sv. Gregorju. Kot eden redkih preživelih je po 59 letih /leta 2002/ o neenakopravnem boju na Velikem Osolniku povedal naslednje. »12. septembra popoldne smo prišli na turjaški grad. Tam smo bili dodeljeni enotam iz Polja in Bizovika, ki jih je vodil komandant Ivan Habič. Prejeli smo odvezo, nato pa se podali proti Četežu, kjer smo prespali. Naslednji dan smo se odpravili na Zapotok, od tam pa naslednji dan na Osredek. Pozno zvečer 14. septembra smo se odpravili na Veliki Osolnik.

Postavili smo straže in legli po skednjih in kozolcih. Kmalu smo zaslišali streljanje v spodnjem delu vasi. Kar nas je bilo v bližini cerkve, smo se zatekli tja in postavili obrambo. Z vso silo nas je napadla Tomšičeva brigada. Branili smo se do 10. ure naslednji dan, ko nam je začelo primanjkovati streliva in vode, za katero so prosili ranjenci. Kaj se je kasneje zgodilo z njimi, ne vem, imeli smo tudi nekaj mrtvih. K cerkvi se nas je zateklo 89. Ker ni bilo pomoči, smo se odločili za izpad, da bi prebili partizanski obroč, vendar je bil ta premočan, kar nas je prisililo k predaji. Gnali so nas v gornji del vasi in nas postavili v vrsto. Začelo se je zasliševanje s vprašanjem, koliko časa smo bili v vaški straži. Prvih 24 jih je odgovorilo, da so bili po deset mesecev ali več. Ko je prišla vrsta na mojega 17-letnega brata Franceta, je odgovoril, da je bil mobiliziran v nedeljo, kajti bil je v ljubljanski gimnaziji. Poslali so ga v drugo vrsto. Ko sem prišel na vrsto, sem odgovoril, da sem bil v vaški straži »od zdaj«. Na vprašanje kako »od zdaj«, sem mirno odgovoril, da sem bil tudi jaz mobiliziran. Partizan je zahteval izkaznico. Ko sem mu jo dal, je iz nje padel listek, potrdilo, da sem bil štiri mesece v internaciji na Rabu. Postavil me je poleg brata. Enako je odgovorilo tudi ostalih 55 fantov in bili so postavljeni v vrsto z nama. Zaenkrat smo bili rešeni. Rečeno nam je bilo, da se bomo šli borit proti Nemcem, ostalih 24 pa gre v delavski bataljon.«

Jože Jaklič iz Kanade, ki se je izognil partizanskemu poboju ujetnikov, je bil 15. septembra 2002 na Velikem Osolniku govornik na prireditvi v spomin tam ubitih branilcev. FOTO: Ivo Žajdela

Devet krst proti Svetemu Gregorju

»Našo skupino so takoj pospremili do cerkve, kjer smo vzeli puške in nahrbtnike, nato pa nazaj v vas. Ko smo prišli do prvih hiš, je mimo nas šla proti cerkvi prva skupina. S povešenimi glavami in bledimi obrazi so tiho, drug za drugim, obdani vsak z dvema partizanoma, stopali v smrt, ki so jo gotovo že slutili.

Po 59 letih jih imam še vedno pred očmi in se nekaterih dobro spominjam, še posebej tistih, s katerimi smo bili skupaj več mesecev. Ne morem pa pozabiti Martina Dimnika iz Obrij pri Devici Mariji v Polju, ki je stopal na čelu kolone z zravnano glavo. Medtem so partizani nam pripravili 'politično uro', ki jo je vodil brigadni komandant.

Kaj se je dogajalo pri cerkvi, nismo vedeli, vendar smo slutili, saj so se partizani od tam hitro vrnili. Razdelili so nas po četah in imel sem srečo, da sva bila z bratom skupaj. Rekli so nam, da bomo šli proti Nemcem, kajti brigada da je močna, saj naj bi nas bilo okoli 2.500. V soboto smo prišli v Cerknico in tam prespali v Sokolskem domu. Zjutraj so nas napadli Nemci z Rakeka in razkropili smo se na vse strani. Proti večeru sem pribežal domov v Andol. Skrival sem se v bližnjem gozdu in imel pregled na cesto, ki iz Velikih Lašč vodi proti Sv. Gregorju. 23. septembra sem zagledal sprevod z devetimi belimi krstami na vozovih, za njimi pa so stopali sorodniki in spremljali umorjene na domače pokopališče.«

Nekateri imajo radi očitke

Jože Jaklič je danes ena redkih preživelih prič takratnih dogodkov. 15. septembra 2002 je ob blagoslovitvi spominske plošče na Velikem Osolniku z gornjimi besedami orisal takratno tragedijo in partizanski zločin. Živel je v Torontu v Kanadi, je oče petih otrok in dedek devetnajstih vnukov /leta 2002/.

V povojni publicistiki se je precej špekuliralo, da je vodstvo na Zapotoku pustilo skupini na Velikem Osolniku in Osredku na cedilu. Toda pri tem so pozabili na bistvo problema, da nihče ni računal, da jih bodo partizani tako hitro obkolili oziroma jih sploh napadli. Tomšičeva brigada je na Veliki Osolnik prišla ponoči in vodstvo ni vedelo, da je tam večja enota vaških straž, nanje so naleteli povsem nenadejano in ko so to ugotovili eni in drugi, se je vnel spopad. Glavnina na Zapotoku se je pred zločinskim partizanskim napadom zadnji hip umaknila proti Barju. V nasprotnem bi prišlo do velikih in nepotrebnih žrtev. Razmere je podrobno in objektivno opisal Janez Grum v dveh Zbornikih Svobodne Slovenije za leto 1964 in 1965 (glej priponki).

Konec v: Veliki Osolnik 1943, vaška straža, partizani [3]