Angel, poslan iz nebes

Že samo zapisi v predgovorih nas pustijo odprtih ust. »Če bi se tajvanski zdravniki od Okija naučili samo desetino duha predanosti, bi bilo to izjemno dragoceno,« je zapisal Chen Yongxing, predstojnik Bolnišnice sv. Marije v Luodongu, ki jo je na noge postavil prav dr. Janež.

»Ni bil misijonar, bil je angel, poslan iz nebes. Ni bil profesor medicine, vendar je vse življenje posvetil medicini ter pomenil zgled vsem zdravnikom in študentom medicine tako na področju kirurgije kot tudi zdravniške etike,« je o človeku, ki za svoje delo nikoli ni sprejel plačila, povedal Jiang Hansheng, namestnik dekana Medicinske fakultete Univerze Furen.


Družina dr. Janeza Janeža: Janez – prvi na levi, od leve proti desni sedijo babica, mama in brat Karel, stojijo pa brata Franc in Viktor ter sestra Mimi.

Inovator in pionir na področju medicine

Kdo je bil torej veliki mož, ki se je Tajvancem tako močno zapisal v srce? Janez Janež je odraščal v verni sedemčlanski družini v Dolskem pri Ljubljani. Leta 1937 je promoviral na medicinski fakulteti v Gradcu in se zaposlil v ljubljanski bolnišnici kot kirurg. Bil je eden od pobudnikov in začetnikov transfuziologije pri nas. Že med drugo svetovno vojno je opravil specializacijo na Dunaju in v tedanji ljubljanski bolnišnici je prav on uvedel transfuzijo krvi.


Fotografija za mamo iz leta 1944 s pripisom: »Za premnoge žrtve v spomin na dan specialističnega izpita svoji mamici«.

Skok v polje rži ga je rešil smrti

Obetaven začetek njegove poklicne poti so prekinile težke vojne razmere. Politično se ni opredeljeval, a je maja 1945 izvedel, da se je znašel na seznamu za likvidacijo. Pobegnil je čez Ljubelj in se pridružil ostalim deset tisočim beguncem v Vetrinju. Med prvimi je bil določen za vlak, ki je begunce vračal nazaj v Jugoslavijo, in skok v polje rži ga je rešil smrti.

»Razumel sem, da je zame 'uradno' moje življenje končano, da bi moral iti z drugimi v smrt, in da mi je vse, kar bom živel naprej, podarjeno. In v rži sem sklenil. Če se rešim, bom dal vse, kar mi bo ostalo, misijonom, potrebnim in revnim.« Iz Celovca se je odpravil v Rim, nato v Argentino in od tam končno naprej na Kitajsko.


Prva stavba Bolnišnice sv. Marije z dvanajstimi posteljami, leta 1952. Zdravnik Fan stoji na desni strani z roko v boku.

Čudežni zdravnik na Vzhodu

Po štirih letih na Kitajskem, kjer je oral ledino pri uveljavljanju zahodne medicine med kitajskimi pacienti, je odšel na Tajvan. V ribiškem mestu Luodong na vzhodu otoka je skupaj z italijanskimi redovniki kamilijanci ustanovil bolnišnico sv. Marije, ki se je v 38 letih njegovega delovanja razvila iz skromnega oddelka s 30 posteljami v 11. nadstropno bolnišnico. Danes je ob njej tudi sodoben diagnostično-kirurški center, poimenovan po dr. Janežu.


Dr. Janež na viziti na kirurškem oddelku.

»Za to bom dajal odgovor Bogu«

V 38 letih je zdravnik Fan Fenglong (vzorni feniks) ali preprosto Oki (veliki), kot so ga imenovali na Tajvanu, opravil skupno več kot 80.000 kirurških operacij (povprečno šest na dan), kar je po današnjih normativih dela za 3 kirurge. »Sem kirurg in drugega ne znam. Za to bom dajal odgovor Bogu,« je nekoč dejal.


Dr. Janež je izučil veliko medicinskih sester.

Stanoval je v bolnišnici in bil po 24 ur na dan na razpolago tistim, ki so ga potrebovali. Za svoje delo nikoli ni prejemal plačila. Če mu je kdo kaj podaril v znak hvaležnosti, je že našel pacienta, ki se mu je zdel bolj potreben denarja.

Ko je leta 1985 mati Terezija obiskala Tajvan, so ga vprašali, če bi se želel srečati z njo, on pa je odgovoril: »Nimam časa. Zelo mi je žal, zaradi bolnikov to ni mogoče.« V domovino se nikoli več ni vrnil, z domačimi pa je redno vzdrževal stike prek pošte in telefona.


Ko je tajvansko Ministrstvo za zdravje dr. Janežu podelilo nagrado za petdeset let dela v medicini, ni hotel ponjo v Taipei, zato so mu praznovanje pripravili v bolnišnici. Tudi tega dogodka se ni hotel udeležiti, dokler mu sestra ni zagrozila: »Nekdo je rekel, da je zdravnik Fan že tako ostarel, da se mu tresejo roke in se boji priti razrezat torto.« Ko je to slišal, je, ne da bi rekel besedo, takoj prišel ven in razrezal torto.

Trikratni prejemnik najvišjega tajvanskega državnega priznanja

Tajvanska vlada mu je za požrtvovalno delo in izjemne dosežke trikrat podelila najvišje državno priznanje, dvakrat je prejel papeževo priznanje – red sv. Silvestra in red sv. Gregorija Velikega. Vse je le nerad sprejel. Bil bi tudi kandidat za Nobelovo nagrado, a se je temu odločno uprl. Dr. Janež je vse časti vztrajno zavračal – največje plačilo je bil zanj ozdravljen in zadovoljen bolnik.


Pogreb dr. Janeza Janeža 19. oktobra 1990.

14. septembra 1990 je s težavo končal svojo zadnjo operacijo. Oslabel zaradi lastne bolezni, ki je nikomur ni pustil zdraviti, je 7. oktobra prosil za spoved, 11. oktobra pa se je dokončno poslovil. Na zadnjo pot ga je pospremila nepregledna množica ljudi, hvaležni bolniki in znanci, ki so se prišli poklonit spominu na velikega moža.


Spominsko poslopje dr. Janeza Janeža Bolnišnice sv. Marije v Luodongu leta 2007.

_ _ _

*V novi številki tednika Družina (42/2020) si preberite celotno zgodbo dr. Janeza Janeža, skupaj s pričevanji njegovih sodelavcev in sorodnikov.*

*Družina na facebooku TUKAJ.*