Pred nedavno upokojitvijo je bil desetletja prvak dramskega ansambla in nosilec repertoarja v celjskem in mariborskem gledališču. V 45-letni igralski karieri je Peter Boštjančič poustvaril več kot sto dramskih likov in filmskih vlog, bil je že skorajda vse: kralj in berač, skopuh in lažnivec, genij in bedak, oče in sin, prevarant in poštenjak; v Družini smo ga posebej omenjali, ko je odigral vlogo Slomška na mariborskem odru in berača v filmu o škofu Smeju. Za vloge je prejel številne nagrade, med drugim kar trikrat Borštnikovo nagrado občinstva, jeseni pa še najvišjo stanovsko nagrado, Borštnikov prstan.

Gospod Boštjančič, kako je igrati z Borštnikovim prstanom na roki?

Pravzaprav ga še nimam (pokaže roke). Borštnikovo srečanje je oktobra zaradi epidemije odpadlo, prstan pa je menda »obtičal« pri zlatarju.

Slabega pol stoletja ste tako rekoč preživeli v gledaliških dvoranah, kako živite ta čas »zaprtja«?

Zadnja leta sem že v pokoju, a sem še angažiran v mariborski drami. Ta nenavaden čas pa se nekako sklada z mojo »zapleteno« naravo, v resnici sem samotar. Že v mlajših letih sem si ob prostih dnevih, ko žena Milada Kalezić ni marala hribov, sam oprtal nahrbtnik in odšel v višine. V samoto, a v resnici nikoli sam, vedno sem vedel, da je Bog z menoj. Na moji življenjski in igralski poti me vseskozi vodi Sveti Duh.


Peter Boštjančič v Shakespearejevi drami Rihard III. FOTO: Sandra Požun/arhiv SNG Maribor


Vas je pripeljal tudi v teater? Študij ste začeli na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Že vse življenje veliko in preveč berem. Živim s knjigami. Ljubezen do knjig me je pripeljala na študij primerjalne književnosti. Spet rečem po milosti Božji, tu sem srečal profesorja Dušana Pirjevca, ki mi je odprl nove svetove. S predavanji je dosegel, da sem začel kopati po sebi in spoznaval, kako šablonsko je bilo dotlej moje branje literature. Bil sem velik mladostni ego, ki misli, da vse ve. On pa mi je vse zrušil, branje je postalo intelektualni napor, terjal je osebno refleksijo. Zame je bilo to obdobje dozorevanja in odpiranja novih vrat, ki se jih nisem ustrašil. Tudi pri branju Svetega pisma.

Ste ga že takrat brali?

Seveda, toda drugače, kot berem Sveto pismo danes, to je moja vsakdanja duhovna hrana. Odraščal sem v Mariboru, ob starem očetu in stari mami, oba sta bila ateista, a sta se nezavedno ravnala po evangeliju. Mislim, da je bila ena glavnih napak socializma v tem, da so se odrekli veri. Pa vendar meni ni nihče branil moje »religioznosti«. Na igralsko akademijo sem se prepisal, ker si sebe nisem predstavljal za vse življenje kot profesorja za katedrom (nasmeh). Sicer pa že od nekdaj književnost vizualiziram, doživljam jo nekako v podobi, tudi nekaterih predstav se spomnim predvsem po posameznih prizorih.


Peter Boštjančič v predstavi Jesenski sen. FOTO: Sandra Požun/arhiv SNG Maribor


Resnica vas žene na oder? Ali bolj bolečina, morda ljubezen?

»Slikam temo, da bi oko zahrepenelo po luči,« je zapisal Cankar. Veliki umetniki so bili vedno tujci v svetu, borijo se za plemenite cilje, za lepoto in resnico, okolje pa jih noče razumeti, ker so naša slaba vest. To so zgodbe literatov, slikarjev, glasbenikov, zgodbe Prešerna, Kosovela, Shakespeareja, Gauguina ... Bolečina je sila, Kosovelova poezija je utemeljena na bolečini. Stanislavski je zapisal: »Ljubi umetnost v sebi, ne sebe v umetnosti.«

Boga torej še najdemo v gledališču?

Povedal vam bom nekaj, česar nisem še nikomur: pred vsako predstavo molim (umolkne, pritečejo solze). Ne glede na vlogo, lahko igram še takega negativca, vem, da je Bog v meni in z menoj. In vem, čeprav sem konfliktna in zapletena oseba, da brez soigralcev ne morem. Kot sem lahko kristjan samo v občestvu, z bratom in sestro, tako sem igralec samo v spoštovanju drugega na odru. Drama je vedno pot iskanja. Umetnost posega v polje duha, kdaj ponuja tudi odgovore na bivanjska vprašanja, vendar pri tem pride do določenega roba, prek katerega ne seže. Tukaj pa je zgolj vera, Bog. Sveti duh deluje povsod, tudi v gledališču, kdor mu odpre srce ...
_ _ _

*Celoten pogovor je objavljen v tedniku Družina (3/2021).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*