Pri založbi Družina je pravkar izšla knjiga Janez XXIII.: Portret svetnika in Dnevnik duše. Janeza XXIII., papeža, ki je od leta 1958 do 1963 vodil Cerkev in bil pobudnik in začetnik 21. vesoljnega cerkvenega zbora, so odlikovali preprostost, srčna dobrota, pobožnost in sledenje navdihom Svetega Duha. V prvem delu, Portret svetnika, spoznamo njegovo izjemno življenjsko pot: od sina revnega kmeta do Petrovega naslednika ter vse do svetništva. Napisal ga je dolgoletni Družinin novinar Jožef Pavlič. V drugem delu objavljamo njegove osebne zapiske - Dnevnik duše. Zapisi jasno pokažejo trden in odločen cilj Janeza XXIII.: obvladati svoje človeške slabosti, si privzgojiti trden značaj in vse podrediti Božjemu načrtu z njim.
Knjiga je edinstvena tudi zato, ker priča o povezanosti papeža Janeza XXIII. s Slovenci. Izšla je pri založbah Družina in Celjska Mohorjeva družba.

Objavljamo odlomek iz njegovih dnevniških zapisov, ki ga je zapisal v Oranu v Alžiriji leta 1950.

Veliki četrtek. Moja preteklost.

Na potovanje sem vzel s seboj zvezke duhovnih zapiskov, ki sem jih napravil v letih od 1925 do 1950 zato, da sem se spodbujal h kesanju in si podžigal škofovsko gorečnost, ob raznih duhovnih vajah po Bolgariji, Turčiji in Franciji. Zdaj sem vse še enkrat prebral, mirno kakor pri spovedi, in zdaj molim svoj Miserere in Gospodov Magnificat. To naj mi bo za pokoro in za vajo iskrene in zaupne ponižnosti. Sedaj, po petindvajsetih letih, vidim zopet četrto točko svojih zapiskov, ki sem jih napravil v vili Carpegna med 13. in 17. marcem 1925, ko sem se pripravljal na škofovsko posvečenje za 19. marec, na praznik sv. Jožefa, v cerkvi sv. Karla na Corsu. Takrat sem si namenil takole: »Večkrat bom prebiral 9. poglavlje III. knjige Kempčanove Hoje za Kristusom: Quod omnia ad Deum sicut ad finem ultimum sunt referenda. (Bog bodi naš prvi in zadnji namen.)« Te besede so v samoti teh dni napravile name globok vtis. Z malo besedami je povedano vse.

Tako sem napisal na predvečer svojega novega življenja in tako čutim zdaj. Dobro mi je vživeti se v oni čas in po četrtini stoletja zopet videti Jezusov nauk ter svoje preizkušnje, slabosti in ponovne poskuse in, Bogu bodi hvala, tudi vztrajno, zvesto in prepričljivo voljo poleg zapeljevanja in vab modernega duha.

O moj Jezus, kako naj se ti zahvalim, da si me ohranil trdnega v tem pomembnem načelu: Ex me pusillus et magnus, pauper et dives, tamquam ex fonte vivo, aquam vivam hauriunt. (Iz mene zajemajo mali in veliki, ubogi in bogati, kakor iz živega studenca živo vodo; Hoja za Kristusom III, IX, 6.)

Da, malodušen in ubog sem! V Bolgariji so me nasprotja v okoliščinah še bolj kakor pri ljudeh in enoličnost življenja, polnega vsakdanjih zbadanj, stala dosti ponižanja in molka. Toda tvoja milost mi je ohranila notranjo srečo in ta mi je pomagala prikriti tegobe in nejevoljo. V Turčiji mi je vnema za dušno pastirstvo prinašala muke in srečo. Mogoče bi bil mogel ali moral z odločnejšim naporom storiti več. Mogoče sem se preveč vdajal nagnjenjem svojega temperamenta.
Angelo Giuseppe Roncalli, Janez XXIII. 

Jutri sledi: odlomek Veliki petek, moja sedanjost.