Poudaril je, da »težke razmere, ki jih vidimo in doživljamo, pomanjkanje vere, trpljenje, s katerim se srečujemo, v stiku s skesanim srcem ne prebujajo nepopustljive razprave, ampak vztrajnost v usmiljenju«. Pri krizmeni maši v baziliki sv. Petra je sodelovalo okoli 1.800 duhovnikov ter številni škofje in kardinali. Enako kot škofje po vsem svetu je tudi Frančišek pri maši posvetil olja za krst, birmo in bolniško maziljenje, duhovniki pa so pred papežem obnovili svoje mašniške zaobljube.

Pri krizmeni maši v baziliki sv. Petra je sodelovalo okoli 1.800 duhovnikov ter številni škofje in kardinali. FOTO: Vatican Media

»Brez kesanja srce otrdi«

Papež je duhovnike in škofe pozval, naj se »osvobodijo strogosti in obtoževanja, sebičnosti in ambicij, togosti in nezadovoljstva, naj se zaupajo Bogu in mu zaupajo ljudi ter v njem najdejo mir, ki nas rešuje v vsaki nevihti!«

Kesanje ni uničujoč občutek krivde, ampak zdravilno želo: srce vidi svojo lastno hudobijo in se tako odpre delovanju Svetega Duha.

Kesanje ni uničujoč občutek krivde, ampak zdravilno želo, tako papež. Srce vidi svojo lastno hudobijo in se tako odpre delovanju Svetega Duha. Kesanja ne smemo zamenjati s samopomilovanjem: kesanje prinaša mir in je zdravilo proti trdemu srcu, »brez kesanja in joka pa srce otrdi«.

Kesanje se izraža tudi v solidarnosti, je dejal Frančišek. Usmiljeno srce je nagnjeno k temu, da čuti kesanje za druge in predvsem duhovniki bi morali »jokati nad grehi Cerkve in sveta ter postati orodje priprošnje za vse«.

V današnji sekularizirani družbi »tvegamo, da bomo zelo dejavni in se bomo hkrati počutili nemočne, zaradi česar bomo izgubili navdušenje in bomo v skušnjavi, da bi 'pospravili vesla', se zaprli v pritoževanje in menili, da je velikost problemov pomembnejša od velikosti Boga,« je papež dejal duhovnikom: »Ko se to zgodi, postanemo zagrenjeni in zbadljivi. Toda če grenkoba in skrušenost nista usmerjeni v svet, temveč v naše lastno srce, potem Gospod ne bo zamudil, da nas ne bi obiskal in obnovil.«

Papež med nagovorom pri krizmeni maši. FOTO: Vatican Media

Papež umil noge dvanajstim zapornicam

Na veliki četrtek je papež Frančišek opravil tudi obredno umivanje nog: tokrat se je odpravil v rimski ženski zapor Rebibbia in umil noge dvanajstim zapornicam. Kot poroča avstrijski Kathpress, je v zaporu pozno popoldne obhajal sveto mašo v spomin na Jezusovo zadnjo večerjo. Pri obredu umivanja nog so Frančiška na invalidskem vozičku potisnili pred ploščad, na kateri je sedelo dvanajst žensk. Sveti oče je sede umil in poljubil noge vidno ganjenih žensk, s čimer je ponovil Jezusovo gesto ponižnosti do svojih učencev. Kljub šibkemu zdravju je obred opravil sam, čeprav je bilo sprva pričakovati, da bo to namesto njega storil tamkajšnji duhovnik.

V kratkem nagovoru pri bogoslužju v »začasni« zaporniški kapeli na zaporniškem dvorišču je papež spregovoril o odpuščanju: »Jezus vedno odpušča, prosi le, da za odpuščanje prosimo«. Vsak človek ima svojo zgodbo, »toda Jezus nas vedno čaka in se nikoli ne naveliča odpuščati«. Pri preprostem obredu ob spremljavi kitare so sodelovale številne zapornice, pazniki in zaporniški duhovniki. Med priprošnjami so molili tudi za osebe, ki so si v zaporu vzele življenje.

Vsak človek ima svojo zgodbo, »toda Jezus nas vedno čaka in se nikoli ne naveliča odpuščati«.

Zapor Rebibbia na vzhodu Rima je največji od štirih italijanskih ženskih zaporov. V njem je trenutno približno 370 zapornic, s čimer je tako kot številni drugi zapori v državi nenehno prenatrpan. Dvanajst žensk, katerim je papež Frančišek umil noge, je različnih narodnosti: prihajajo iz Italije, Bolgarije, Nigerije, Ukrajine, Rusije, Peruja, Venezuele, Bosne in Hercegovine, stare pa so od 40 do 50 let. V sosednjem moškem zaporu je zaprtih okoli 2.000 obsojenih storilcev kaznivih dejanj.

Duhovniki so pred papežem obnovili svoje mašniške zaobljube. FOTO: Vatican Media