Občudujemo ga lahko le tedaj, ko Luna na svoji poti okoli Zemlje navidezno zakrije Sonce, kar pa se ne zgodi vsak mesec, saj sta ravnini kroženja Lune okoli Zemlje in Zemlje okoli Sonca nagnjeni za 5°. Za razliko od popolnih Luninih mrkov, ki so opazni vsaj s polovice Zemlje in jih lahko vsakdo v življenju večkrat vidi, pa so popolni Sončevi mrki za posameznika velika redkost zaradi le (do) okoli 200 km ozkega pasu, znotraj katerega Luna za kvečjemu nekaj minut popolnoma zakrije Sonce. V Sloveniji smo zadnjega doživeli avgusta 1999, naslednji popolni Sončev mrk pa bo pri nas viden šele leta 2081. 

Rdečkaste protuberance so izbruhi snovi s Sončevega površja. FOTO: Rasto Snoj

Če se Luna ob mrku nahaja v bližini točke, kjer je Zemlji najbližja, traja mrk dalj časa, če pa je najbolj oddaljena, namesto popolnega mrka nastopi kolobarjasti mrk, kjer tedaj navidezno manjša Luna zakrije le osrednji del Sonca.

Če se Luna ob mrku nahaja v bližini točke, kjer je Zemlji najbližja (v perigeju), traja mrk dalj časa, če pa je najbolj oddaljena (je v apogeju), namesto popolnega mrka nastopi kolobarjasti mrk, kjer tedaj navidezno manjša Luna zakrije le osrednji del Sonca, njegovi robni predeli pa kot svetel prstan še vedno močno svetijo. Čeprav je tudi ta pojav redek in lep, je v primerjavi s popolnim mrkom drugorazreden. Le ob popolnem mrku lahko s prostim očesom vidimo Sončevo korono, ki žari v nežni bledikasto beli svetlobi, posebej lepi pa so rdečkasti izbruhi snovi s Sončevega površja, t.i. protuberance.

Notranji del korone s protuberancami. FOTO: Rasto Snoj

8. aprila letošnjega leta so milijoni srečnežev v Mehiki, ZDA in Kanadi lahko občudovali ta izjemni pojav, saj je čez te države tekel ozek pas popolnega mrka, zraven njega pa dva še precej širša, kjer pa je bil mrk videti le kot delni. Za dobre 4 minute teme sredi belega dne, ko tudi temperatura nenadoma precej pade in se skoraj povsem stemni ter v trenutku zažarijo zvezde na nebu, so mnogi astronomski navdušenci z vsega sveta odpotovali prav na črto mrka.

Udeleženci odprave 'Sončev mrk 2024' pred Johnsonovim vesoljskim centrom v Houstonu. FOTO: Rasto Snoj

Agencija Trud je popeljala starostno in tudi sicer zelo pisano skupino potnikov v Teksas, saj so bile tam po vremenskih statistikah možnosti za najlepše vreme in opazovanje mrka največje.

Tako je tudi slovenska agencija Trud popeljala starostno in tudi sicer zelo pisano skupino potnikov (najmlajši udeleženci so bili dijaki Tehniške Gimnazije z Vegove v Ljubljani) v Teksas, saj so bile tam po vremenskih statistikah možnosti za najlepše vreme kar največje. Seveda so dolgoročne vremenske napovedi nezanesljive in le po zaslugi udeleženca Zorka Vičarja (ARSO) smo po nekajurnem cestnem 'križarjenju' v iskanju luknje med grozečimi oblaki uspeli najti svoj prostor pod Soncem v majhnem kraju Bogata blizu Dallasa.

Skupinska slika ob koncu popolnega mrka. FOTO: Rasto Snoj

Ker pa tako daleč vendarle nihče ne odide le zaradi 4.5 minut popolnega mrka, smo si pod odličnim vodstvom vsestranskega vodnika Janka Fritza ogledali še kopico znamenitosti v Louisiani in na Floridi, od koder smo po 11 dneh prispeli spet domov. Pot nas je med drugim vodila iz teksaškega Houstona, kjer smo obiskali znani Nasin vesoljski center JSC, v sosednjo južnjaško Louisiano, kjer kljub slabemu vremenu nismo pozabili obiskati znanega observatorija za gravitacijske valove LIGO v Livingstonu. 

Še zadnje priprave na opazovanje in fotografiranje. FOTO: Rasto Snoj

Na oddaljeni Floridi smo ponovili podoben ogled vesoljskega izstrelišča in še veliko večjega Nasinega centra, imenovanega po predsedniku Kennedyu, 'spotoma' (to pomeni nekaj 100 km vstran, kar je za ZDA in njihove avtoceste pravzaprav malo) pa smo obiskali še nekdanjo letno rezidenco znanega izumitelja Thomasa Alve Edisona in njegovega prijatelja Henrya Forda, ki je z modelom Ford T in pionirsko izdelavo na tekočem traku botroval množičnemu prodor avtomobilov v vsakdanjik.

… in še pred raketo Saturn V, ki je leta 1969 ponesla prvega človeka na Luno. FOTO: Rasto Snoj