Tik pred kapitulacijo Italije je komunistično-partizansko vodstvo za poseben namen 16. julija 1943 oblikovalo veliko enoto, po »jugoslovansko« so jo poimenovali 14. divizija, ki so jo sestavili iz štirih brigad, Tomšičeve, Šercerjeve, Gradnikove in Prešernove. Ta največja partizanska enota, ki jo je jeseni 1943 vodil Mirko Bračič, je na Dolenjskem počela nepopisne zločine. V partizanski literaturi so jih »seveda« slabo opisali. Še največ je o njih napisal Franci Strle v trtji knjigi o Tomšičevi brigadi, ki je izšla tik pred demokratizacijo leta 1989 (str. 583–615).

Velike Lašče pred partizanskim uničevanjem decembra 1943.

Nepopisno partizansko uničevanje Žužemberka

Poseben namen, zaradi katerega so sestavili to veliko vojaško silo z več kot tisoč borci, je bil (najprej) Žužemberk, ki je bil že več kot eno leto trn v peti komunistov. Kraj in postojanka protirevolucije v njem je stal na območju, kjer so si komunisti zamišljali, da mora biti samo njihovo. Že konec leta 1942 so jo napadli, a neuspešno. 25. julija 1943 so zato z veliko silo navalili na Žužemberk. Rezultat je bil le silno uničevanje, ljudi in kraja (kar so potem še bolj uničujoče naredili maja 1944 in proti koncu vojne s pomočjo številnih t. i. zavezniških letalskih raketiranj).

Po kapitulaciji Italije oziroma razorožitvi italijanske vojske je imela 14. divizija poleg množice orožja in streliva še 45 tovornjakov, tri oklepne avtomobile, en oklepnik s topom in celo tri tanke. S takšno silo so uničili slabo oboroženo obrambno naravnano protirevolucijo na Turjaku in v Grčaricah, potem pa še na Blokah, Begunjah, Cerknici in Pudobu.

V Velikih Laščah je za partizani 14. divizije ostalo uničenje in 60 ubitih domobrancev.

Grobijana Mirko Bračič in Stane Semič - Daki

14. oktobra je 14. divizija porušila železniški Štampetov most, kar je bila največja diverzija na železniško infrastrukturo. Nemci so takoj »odgovorili« z lovom na veliko partizansko enoto (publicistika to imenuje »ofenziva«). Lov je trajal od 21. oktobra do 10. novembra. Partizani so se umaknili globoko v gozdove pod Snežnikom.

Grobijan Mirko Bračič, komandant 14. divizije, se je potem znesel nad Stankom Semičem - Dakijem, ki, kot je zapisal Franci Strle (Tomšičeva brigada 1943, str. 520) »ni nikoli prej slišal toliko bridkih na račun svojega poveljevanja, kakor tiste dni, toda odgovornost za izgube Tomšičeve brigade bi moral prevzeti nase tudi divizijski štab na čelu z Mirkom Bračičem, ki je brigadnemu štabu naročil, naj z bataljoni manevrira po snežniških in javorniških gozdovih. Daki je pač manevriral, kakor je vedel in znal in dokler se je dalo. Saj se Šercerjevi brigadi ni godilo dosti bolje, pa čeprav je hodil z njo sam Bračič.«

Stane Semič - Daki seveda ni bil kdorsibodi. Bil je enak grobijan kot Bračič in verjetno si je s temi očitki nekje v Loški dolini Bračič samemu sebi podpisal smrtno obsodbo. Živel je le še dva tedna.

V Velikih Laščah je za partizani 14. divizije ostalo uničenje in 60 ubitih domobrancev.

Nasilje nad civilisti pod poveljstvom Franca Rozmana - Staneta

Ko pritiska Nemcev več ni bilo, se je ropanje in nasilje nad civilisti nadaljevalo, vse pod neposrednim nadzorom poveljnikov Franca Rozmana - Staneta (vodja glavnega štaba) in Mirka Bračiča (komandant 14. divizije). Bračič je v Loški dolini napisal letak, v katerem je partizane razglasil za »edino zakonito oblast za slehernega Slovenca«. Protirevolucijo (domobrance) je razglasil za »narodne izdajalce«. Ta »oblast« (partizani) bodo uničili »vsakega domobranca«.

In še: »Kogar ne bo zadela krogla danes, tega bo zadela jutri, ko bo moral okupator zapustiti naša sveta slovenska tla.« »Domobrancem in njihovim družinam bo zaseženo imetje.« »V težjih primerih bodo družine izdajalcev izgnane z osvobojenega slovenskega ozemlja.«

V Velikih Laščah je za partizani 14. divizije ostalo uničenje.

V Loški dolini so z njihovih domov nasilno »izselili« kar 24 družin

Torej, komunistična paravojska, ki je s svojim nasiljem povzročila (samo)obrambo pred tem nasiljem, je zdaj (in že leto in pol pred tem) vso »krivdo« naprtila na tiste, ki so se nemočni zatekli po pomoč k edini sili, in to so bili takrat okupatorji.

Bračičev letak iz novembra 1943 je bil verjetno bolj namenjen repenčenju pred paravojsko, ki jo je vodil, in njeni indoktrinaciji o partizanih kot izrazitih pozitivcih in o domobrancih kot izrazitih negativcih (»narodnih izdajalcih«). Šlo pa je tudi za ropanje imetja. Hitro po nastanku letaka so v Loški dolini z njihovih domov nasilno »izselili« kar 24 družin, potem ko so jih lažno razglasili kot »zagrizene belogardistične družine«. Šlo je za manifestacijo nasilja (paraoblasti), zastraševanja in podlage za ropanje. Vse domove izgnanih so nato »seveda« povsem izropali.

Pred umikom iz Velikih Lašč sta Tomšičeva in Šercerjeva brigada 3. decembra 1943 požgali železniško postajo, skladišče na Silosih, sokolski dom (prosvetni dom), sodnijo, Vatikan ter Notarjevo, Zalokarjevo in Dolšinovo vilo. Prav tako obe šoli, na fotografiji stara šola pri cerkvi.

Partizanska morija v Grahovem

23. novembra je ta velika sila 14. divizije obkolila domobransko postojanko v Grahovem pri Cerknici in jo uničila. Ponoči so z vso silo vojaštva, okoli tisoč mož, in s težkim orožjem, navalili na domobrance, zabarikadirane v eni hiši. Branilcev je bilo le 78. Napadala je Tomšičeva brigada. Branilci niso imeli nobene možnosti. Partizani so ubili in zmetali v ogenj 34 branilcev, med njimi tudi enega največjih slovenskih pesnikov Franceta Balantiča.

Zgodovinar Stane Okoliš je ob odkritju spomenika branilcem v Grahovem leta 2014 zapisal: »Ko je bil boj že končan, so partizani h goreči hiši iz štaba v zgornjem delu vasi prignali domobrance, ki so se jim prej predali. Slečene v spodnjem perilu in pretepene so enega za drugim streljali ter napol mrtve metali v ogenj. Večina je bila še živa, saj jih niso streljali do smrti. Vpili so ter prosili pomoč. Enega od njih so pred smrtjo prisilili, da je držal žico pod električno napetostjo. Z rožnim vencem v roki je ves tresoč s prosečim pogledom klical svoje starše preden je svoje mlado življenje pustil v plamenih goreče hiše. Drugemu je prav nasprotno pred gotovo strašno smrtjo uspelo srečno pobegniti, tistim pod veliko živinsko vago pa je bilo dano, da so slišali hropenje, stokanje in umiranje svojih sotrpinov. Nihče od njih ni mogel dati nikoli več ničesar na partizanske obljube.

Nekaj partizanov je po končanem boju po hišah iskalo tudi vaščane, ki so jih imeli zapisane na posebnem spisku. Prisilili so domačine, da so jih spremljali in jim kazali pot od vrat do vrat. Vse tiste, ki so prijeli, so prignali na sredo vasi. Nekateri so si v zadnjem trenutku izprosili življenje. Za tri starejše može, dva sta bila stara čez sedemdeset let, eden pa čez štirideset, ni bilo usmiljenja. Ubili so jih pred Bovščevo hišo, nasproti goreče domobranske postojanke, in jih na dolgi lestvi, kakor hlebce v peč, položili na ogenj.

Ko je Tomšičeva brigada pod poveljstvom komandanta Staneta Semič - Dakija končala krvavi posel, so njegovi partizani iz goreče postojanke pobrali vse, kar ni pogorelo. Popolnoma so izropali Baragovo trgovino in dve domačiji v vasi. Veliko hrane so zaplenili tudi po okolici. Rekvirirali so pri tistih, ki niso bili naklonjeni partizanom. Odšli so proti Blokam in za seboj so pustili veliko pogorišče, ki so ga do mraka nadzorovale partizanske patrulje in zasede.«

Ruševine osnovne šole Velikih Laščah, ki so jo požgali partizani. VIR: Črne bukve, str. 186

Morija Rozmanove in Bračičeve 14. divizije v Velikih Laščah

Z opustošenjem in morijo so partizani Bračičeve 14. divizije nadaljevali 2. in 3. decembra 1943, ko so obkolili in napadli domobransko postojanko v Velikih Laščah. Ta je bila ustanovljena le nekaj dni pred tem, konec novembra in je štela okrog 170 mož. V noči na 3. december so jih napad­le enote 14. divizije. Ko so branilci spo­znali, da ne bodo vzdržali, so se odločili za izpad in umik. 80 se jih je prebilo pro­ti Ljubljani. Nekateri so se skrili po hišah, toda partizani so skoraj vse našli in ubili. Ubili so tudi več ranje­nih domobrancev. Ranjenega Poldeta Vesela z Male Slevice naj bi ubili s puškinim kopitom kar v ambulanti. Ubili so okrog 60 domobrancev. Med njimi jih je bilo 27 z Roba, precej iz Velikih Lašč, nekateri pa tudi od drugod. Umorili so tudi župana Ivana Pater­nosta; njegovega groba niso nikoli odkrili.

Pred umikom iz Velikih Lašč sta Tomšičeva in Šercerjeva brigada požgali železniško postajo, skladišče na Silosih, sokolski dom (prosvetni dom), obe šoli, sodnijo, Vatikan ter Notarjevo, Zalokarjevo in Dolšinovo vilo. Po uničenju Velikih Lašč je sledilo plenjenje. Proti Robu so partizanski roparji odpeljali štiri vozove naropanega blaga (Strle, str. 572–573).

Janko Maček, Velike Lašče v ognju vojne in revolucije, Zaveza, št. 7, 1999

Sredi Velikih Lašč še 33 let po demokratizaciji vzdržujejo zločinsko spominsko ploščo z napisom, da je tam 3. decembra 1943 14. divizija uničila »belogardistično posadko«. FOTO: Ivo Žajdela

Za morijo so partizani požigali infrastrukturo Slovencev

Naslednje dni so enote 14. divizije uničevale infrastrukturo, ki so jo ljudje z velikimi prizadevanji gradili desetletja in stoletja pred tem. Bataljoni Šercerjeve so se pomaknili v Dvorsko vas in k Svetemu Gregorju, kjer so čete požgale Krekov prosvetni dom in župnišče. Enako je naredila Tomšičeva na Robu. Požgala je župnišče, prosvetni dom in osnovno šolo pri cerkvi sv. Marije, same močne stavbe. Cankarjeva brigada je najprej ponoči požgala železniško postajo Šmarje-Sap, 4. decembra zvečer pa še sokolski dom, gasilski dom, železniško postajo in trdno grajeni Rusov valjčni mlin v Grosupljem.

Glavni štab, ki ga je vodil prekaljeni borec iz španske državljanske vojne, in kot danes dobro vemo, patentirani zločinec Franc Rozman - Stane, je po uničenju Velikih Lašč čestital vodstvom enot 14. divizije za velike »uspehe«, ki so bili v resnici ena sama morija, uničevanje in ropanje. Franci Strle je to takole opisal (str. 573): »Od velike zmage v Velikih Laščah ni minilo niti 24 ur, ko je Glavni štab NOV in PO Slovenije izdal posebno dnevno povelje, s katerim je 4. decembra izrekel priznanje in pohvalo za veliki uspeh vsem borcem, komandirjem, komandantom in političnim komisarjem 14. divizije. Ta pohvala je dobro dela zlasti borcem 2. bataljona Tomšičeve, ki so bili ponosni na svojo bojevitost.«

Sredi Velikih Lašč še 33 let po demokratizaciji vzdržujejo zločinsko spominsko ploščo. FOTO: Ivo Žajdela

Partizan Knaus s prestreljeno lobanjo

Že čez slab teden, med 9. in 12. decembrom 1943, je neučakani Franc Rozman - Stane vodil napad na domobransko postojanko v Kočevju. Tudi tam se mu je obetalo lahko delo, saj je bilo moštvo povsem neizurjeno za bojevanje, kraj pa je bil še neprimerno bolj oddaljen od morebitne pomoči, kot pred tem Velike Lašče. Naj tu omenim le nekaj zločinov Mirka Bračiča in njegove 14. divizije.

Franci Strle je v knjigi Tomšičeva brigada 1943 nekatere opisal (str. 583–584). »Pri napadu na Kočevje je Tomšičeva brigada zamudila kar dve uri. Zamudo je zakrivil novinec Knaus iz okolice Kočevja, ker se je javil, da pozna pot proti Željnam zato, da mu več ne bi bilo treba nositi min za težki minomet. Ta špekulacija se mu je prav kmalu bridko maščevala. Že na prvem križišču onstran Male Gore se je izkazalo, da poti ne pozna dobro. Začel je tekati od enega cestnega odcepa k drugemu in nazaj, končno pa je brigadno kolono usmeril na cesto proti Grintovcu, ki jo je 3. bataljon večkrat temeljito zasekal in prekopal. Kmalu je nastal zastoj, kajti z obema havbicama in drugimi topovi se oviram ni dalo ogniti. Delovne skupine so jih začele odstranjevati. Ko so veliko zaseko že spravili s poti in dva globoka prekopa zasuli, sta na začetek kolone prišla Stanko Semič - Daki In Jože Lepin - Ris. Po karti specialki sta ugotovila, da jih vodnik ne pelje prav. Padlo je nekaj ostrih besed, med njimi tudi vzdevek saboter, potem je počilo. Lahkomiselni Knaus je obležal kraj ceste s prestreljeno lobanjo ...« Pravljici o »saboterstvu« je sledil tudi Strle. Umorjeni Knaus si je namreč reševal življenje.

Voditelja partizanske paravojske Franc Rozman - Stane in Mirko Bračič.

Ivan Kovačič - Efenka na Jasnici ustrelil nemočnega partizana

Bilo je na Jasnici med Ribnico in Kočevjem 12. decembra v enoti, ki naj bi zadržala prihajajočo pomoč branilcem v Kočevju. Strle (Tomšičeva, str. 607): »Partizani iz topovskega oddelka so se razbežali in prepustili topič sovražnikom. Med temi je bil tudi vodnik Franc Lunka iz Žerovnice. Bil je čisto matast, ko mu je načelnik brigadnega štaba Ivan Kovačič - Efenka grozeče ukazal: 'Nazaj!' Pa se ni zganil. Tedaj je neustrašni poveljnik potegnil topniški luger in sprožil v preplašenega človeka, kar je pozneje mnogokrat označil za hudo neumnost«. Ivan Kovačič - Efenka je bil načelnik štaba Tomšičeve brigade. Na Jasnici je v slepem besu ustrelil nemočnega in povsem nedolžnega partizana, ki mu je poveljeval. Še eden od mnogih zločinov, ki govorijo, koliko je bilo za komunista vredno življenje »navadnega« partizana.

Lažnivi »spomenik« sredi Kočevja molči o tem, da so komandanta Mirka Bračiča ubili lastni vojaki. FOTO: Ivo Žajdela

Komandanta 14. divizije Mirka Bračiča so ubili sami

Smrt komandanta 14. divizije Mirka Bračiča v Kočevju je Franci Strle omenil le mimogrede. Namenil mu je manj besed, kot večini »navadnim« borcem, le (str. 584) da je pri hotelu Trst »padel komandant 14. divizije Mirko Bračič«. V opombi pa je dodal: »Kaže, da Mirka Bračiča ni zadela sovražnikova krogla. Takratni komandant 13. SNOB Loške Franc Bobnar - Gedžo je tik pred svojo smrtjo (samomorom) v Novem Sadu povedal Petru Stantetu - Skali, da je on streljal na Bračiča. Gedžo je hotel s tem tveganim dejanjem narediti konec Bračičevemu krutemu odnosu do navadnih borcev, zlasti pa do starih partizanov, ki so bili obsojeni na smrt in ustreljeni za vsakršno malenkost, še pogosteje pa zaradi ugovora ali osebne zamere.«

V Kočevju ubitih 31 domobrancev, 100 partizanov, 7 civilistov

Posledice partizanskega napada na Kočevje so bile strahotne. Kraj so partizani, ki sta jih vodila Franc Rozman - Stane in Mirko Bračič, povsem razdejali. Škoda je bila nepopisna. Enako je bilo pri ljudeh. Branilci so imeli v Kočevju 42 ubitih, 31 domobranci in enajst Nemci (Nemci še na Jasnici, ko so prodirali na pomoč, verjetno 16). Tudi partizani so doživeli pravi pokol, saj jih je bilo ubitih sto, od tega iz Tomšičeve brigade 37, Loške 55, Šercerjeve šest, en topničar in en iz štaba 14. divizije. Ranjencev so imeli več kot 150. Ubitih je bilo tudi sedem civilistov.

Napad Rozmanove 14. divizije na Kočevje je povzročil 165 smrti, 150 ranjenih in uničeno središče Kočevja. Za nameček so po vojni komunisti Kočevje še dodatno uničili s partizanskimi spomeniki.

Kočevje po partizanskem pustošenju 12. decembra 1943.

Komunistično uničenje mogočnega dvorca v Kočevju

Na osrednjem trgu v Kočevju, na mestu, kjer je stal kočevski grad, stoji spomenik na kraju, kjer je bil 10. decembra 1943 ubit komandant 14. divizije Mirko Bračič. Ubit je bil ob napadu na postojanko branilcev v gradu, večinoma domobrancev, ki so pred tem komaj prišli tja in so bili za tako silovito bojevanje slabo izurjeni. Grad oziroma natančneje dvorec so pozidali leta 1650. Njegovi lastniki so bili mogočna rodbina Auerspergov. Pod kočevsko vejo te rodbine je Kočevje leta 1791 postalo vojvodina. Dvorec je bil velikanska stavba, ki je bila z napadom Bračičeve 14. divizije v trenutku povsem uničena.

»Med drugo vojno je bil grad bombardiran in popolnoma uničen,« še danes beremo popolno sprenevedanje oziroma laganje na spletni strani Wikipedije, na kateri kar mrgoli tovrstnih nesmislov in neresnic.

Kočevski »spomenik«

Z napadom Rozmanove in Bračičeve paravojske je bil dvorec povsem uničen. Na njegovem mestu je zdaj osrednji kočevski trg, na njem pa dva komunistična spomenika, eden zelo velik, postavljen leta 1953, in drugi, manjši. Ta manjši, ki so ga postavili že leta 1952, še 33 let po demokratizaciji Slovenije nosi napis, ki je čista laž in je zato v posmeh vsem Kočevcem. Na njem namreč piše: »Tu je 10. decembra 1943 jurišal na čelu svojih borcev in dal življenje za našo svobodo Mirko Bračič komandant XIV divizije«. Pač značilna komunistična propagandna spaka, ki slavi nekaj, kar ni bilo. Bračiča, ki ga je Kardeljev komunistični režim leta 1951 razglasil za »narodnega heroja«, so njegovi soborci že takoj na začetku napada na Kočevje ustrelili kot navadno podgano. Očitno so Stane Semič - Daki, Stane Bobnar - Gedžo in drugi komaj čakali na to lepo priložnost, ki je seveda niso izpustili iz rok.

Po grobijanu in morilcu sta Franc Rozman - Stane in Boris Kidrič nato preimenovala Loško brigado v Bračičevo, ki je bila sestavni del 14. divizije. Naj se ve, kaj da so komunisti.

Nadaljevanje v: Partizanski napad na Kočevje decembra 1943 [2]

1/12