Četrtega marca se je z umikom pregona in zavrnilno sodbo končal proces proti direktorju Zavoda KUL.si p. Tadeju Strehovcu, ki ga je državno tožilstvo obtožilo domnevnega javnega spodbujanja in razpihovanja sovraštva in nestrpnosti zaradi tega, ker naj bi na zavodovi spletni strani 24kul.si leta 2016 omogočil objavo kritičnega prispevka na račun zagovornikov splava in nasprotnikov javne molitve za nerojene otroke.

Oktobra lani, torej tik pred začetkom sodnega postopka, sva pogovor na to temo začela z vprašanjem, kako bi na lestvici od 1 do 5 ocenili svoje zaupanje v slovensko pravosodje. Tedaj ste dejala, da boste to zaupanje lahko izmerili, ko bo sodni postopek končan. No, to se je zgodilo: kakšna je torej ocena?
Moja ocena sodstva na podlagi lastne izkušnje je zadostno – pravzaprav komaj zadostno. Celotna zgodba namreč kaže na to, kako je del sodstva mogoče instrumentalizirati s strani neke družbene skupine, v tem primeru abortivnega lobija. Iz teh krogov smo v enem izmed odzivov na umik obtožnega predloga celo slišali, da obsodba pravzaprav sploh ni bila bistvena stvar, bolj pomembno je bilo, da se je govorilo o sovražnem govoru – seveda v interpretaciji tega lobija. Gre za grobo zlorabo pravosodja, s katero se nekoga neresnično obtoži, se mu naredi finančna škoda, uprizori medijski linč – vse to za dosego nekih ideoloških ciljev. To je tragedija dela slovenskega sodstva, ki se pusti tako zmanipulirati in podrediti partikularnim interesom skupin, ki so dokazljivo nestrpne. Ne pozabimo: sodni postopek so sprožili ljudje, ki so kristjanom odrekali pravico do molitve za nerojene otroke. To so ljudje, ki imajo zaradi svojih predsodkov negativen in nestrpen odnos do sodržavljanov.

Postopek se je končal s tožilskim umikom pregona, čemur je sledila zavrnilna sodba sodišča. Okrožno državno tožilstvo je pregon opustilo zaradi pomanjkanja dokazov o tem, kakšen je bil vaš dejanski vpliv na objavo prispevka na portalu 24kul.si o t. i. »abortivnem lobiju«. Morda naivno vprašanje: Če teh dokazov niso imeli, zakaj so s postopkom sploh začeli?
Seveda je to vprašanje, ki ga je treba nasloviti na državno tožilstvo in sodnico. Sam sem prepričan, da bi zadeva morala biti zaključena v petih minutah in ne po štirih obravnavah. Sodišče sploh ne bi smelo procesirati obtožnega predloga, saj je bil brez kakršnih koli tehtnih dokazov. Po drugi strani pa je res, da sem osebno prevzel odgovornost za objavo prispevka o abortivnem lobiju na naši spletni strani, zato sem pričakoval, da bo sodišče sprejelo mojo odgovornost in odločalo vsebinsko. Toda sodišče se je zavedalo svoje dokazne nemoči in se odločilo za procesno iskanje razkrivdnega razloga, da so lahko slednjič po petih mesecih sodnih obravnav in tri leta po vloženih krivih ovadbah umaknili obtožnico.

Zakaj ste si želeli vsebinsko odločanje sodišča?
Da ne bo pomote: kljub temu da je sodišče končalo postopek iz procesnih razlogov, je to velika zmaga za svobodo izražanja, za delovanje vseh tistih, ki se zavzemamo za pravico nerojenih otrok do življenja. Zakaj pa sem si želel vsebinsko odločanje? Sodišče je imelo priložnost, da bi s vsebinsko sodbo razširilo polje svobode izražanja v naši državi. Pri nas ni jasnih določil, kaj je sovražni govor in kaj ni. Tukaj je veliko manipulacij, ki jih proabortivne organizacije s pridom uporabljajo. Vse, kar govorijo člani abortivnega lobija, je svoboda izražanja, zavzemanje za nerojene otroke in pravice bolnikov, da niso zastrupljeni, pa sovražni govor. Takšno razmišljanje je zavržno. V Sloveniji nujno potrebujemo zrelo sodstvo, ki bo s tehtnimi sodbami omejilo manipulacije s sovražnim govorom in utrdilo pravico do svobode izražanja.



Tega »filma« torej zdaj nismo videli …
Res ne, a to mlado slovensko demokracijo še čaka.

Sodni postopek ste od vsega začetka razumeli kot poskus diskreditacije in ustrahovanja ne le sebe, temveč vseh, ki bi se v javnem prostoru zavzemali za »politično nekorektna« katoliška načela. Ali je ta ustrahovalna senca zdaj res odgnana? Vsi niso prepričani …
Sam sem globoko prepričan, da je šlo v celotni zgodbi za uporabo »tehnologije« lažnih obtožb sovražnega govora z natančno določenim končnim ciljem: preko mojega sodnega postopka in medijskega linča izzvati samocenzuro v slovenski javnosti pri govoru o tematiki splava in pravicah nerojenih otrok. Ali je bila ta »tehnologija« uspešna, je vprašanje, naslovljeno na vsakega posameznika: ali se bo pustil ustrahovati ali pa bo v prepoznavanju prave narave takšnih poskusov videl dodatno spodbudo, da se še bolj globoko zave pravice do svobode izražanja in pomena teh tem za prihodnost naše države.
Po drugi strani pa: morda je odgovor na vaše vprašanje že jasen. Sodni postopek je, hvala Bogu, sprožil zelo veliko solidarnost kot izraz upora zoper pritiske po cenzuri in omejevanju svobode govora. To se je pokazalo na različne načine: skoraj 10.000 ljudi je podpisalo peticijo v podporo meni; nikoli si nisem upal niti predstavljati, da se bo ob sodnem procesu oblikovala tako široka molitvena veriga; pred vsako sodno obravnavo so bili shodi, pri katerih so sodelovali ljudje različnih prepričanj in se javno zavzeli za svobodo izražanja. Vsa ta in še številna druga dejanja razumem kot znamenje pravega upora proti nesprejemljivim pritiskom k molku. Zato se ob tej priložnosti vsem zahvaljujem za vso podporo in molitev, ki sem jo v obilni meri prejel tekom sodnega postopka.

Ali bi smeli reči, da bo takšna solidarnostna »varovalna mreža« tudi v prihodnje ujela vsakogar, ki bi se znašel v podobnem položaju kot vi?
Upam, da bo tako tudi vnaprej. Vsi skupaj smo doživeli »lekcijo«, iz katere se velja česa naučiti – zlasti tega, da se je treba v primerih sodnih zlorab pod pretvezo sovražnega govora povezati. Resnično sem hvaležen, da v postopku nisem ostal sam, ampak da sem imel veliko podporo številnih dobrih ljudi. Vsem posameznikom, organizacijam in še zlasti Koordinaciji »Mi ne sodimo, mi pomagamo« sem hvaležen, da so jasno začutili: ko gre za svobodo izražanja, ne gre za posameznika, ampak je to stvar celotne družbe, države, naše verske skupnosti. Upam, da takih sodnih procesov v prihodnosti ne bo več, če pa že bodo, bom skupaj s sodelavci in vsemi podobno mislečimi naredil vse, kar bo v moji moči, da bi bili tisti, ki bi se v njih znašli, deležni čim boljše pravne pomoči ter civilnodružbene in medijske podpore.



V medijih se je ves čas bíl in se še zdaj bije boj za interpretacijo sodnega procesa. Kako doživljate to medijsko spremljanje: ali je bila in še je podoba procesa v javnosti realno prikazana?
Ko sem sam razmišljal o tem »montiranem« sodnem procesu, kot ga imenuje Boštjan M. Zupančič, sem mislil tudi na to, kako bi lahko preko medijske pozornosti, ki jo je zbujal, promoviral vrednote in stališča našega zavoda v zavzemanju za nerojeno človeško življenje in v prepoznavanju nasilja abortivnega lobija do nerojenih otrok. Kako preko te medijske pozornosti posredovati besede resnice, ki bi jih moralo slišati čim več naših državljanov. S tega zornega kota lahko rečem: četudi so bile medijske objave kdaj pristranske, so v večini primerov novinarji znali korektno pojasniti zgodovino tega sodnega procesa. Mnogi so tudi začutili zagato, kaj bi obsodilna sodba zaradi kritične objave na račun podpisnikov javne proabortivne peticije pomenila za svobodo izražanja – morda tudi njihovo. Prepričan sem, da se je prav po zaslugi tega postopka širil glas o abortivnem lobiju in nasilju nad nerojenimi otroki. To pa je ne nazadnje cilj delovanja našega Zavoda za družino in kulturo življenja KUL.si.

Kakšni so nadaljnji načrti Zavoda in vas osebno pri zavzemanju za življenje?
Umik obtožnega predloga razumem predvsem kot veliko zmago za svobodo izražanja in pro life delovanje v naši državi. Prepričan sem, da je s tem delom treba nadaljevati. Morda smo na tem področju celo malce zaspali in nas je sodni postopek predramil in spodbudil, da se zdaj bolj intenzivno ukvarjamo s to temo. Zlasti pa se je pokazalo, kako pomembna stvar je molitev za nerojene otroke – to je eno najboljših »sredstev« kulture življenja. V središču celotne zgodbe je prav molitev, ki jo je hotel abortivni lobi prepovedati. Za naš zavod je to lepa spodbuda k nadaljnjemu delu: da spodbujamo molitev za nerojene otroke, dvigujemo zavest o spoštovanju človeškega življenja, pomagamo vsem, ki žalujejo za nerojenimi otroki, in tistim, ki si prizadevajo za prihodnost našega naroda. Ponosen in hvaležen sem, da sem lahko del te zgodbe, ki še ni končana, se bo pa nekega dne prav gotovo končala z zmago tistih, ki se zavzemamo za kulturo nenasilja in temeljne pravice nerojenih otrok.


P. Tadej Strehovec vabi k sveti maši, ki jo bo v zahvalo ob uspešnem zaključku sodnega postopka daroval v soboto, 23. marca, ob 16. uri na Brezjah.

Fotografije so posnete na shodu v podporo p. Tadeju Strehovcu 16. januarja 2019.
Foto: Tatjana Splichal in Bogomir Štefanič