Ko so leta 1955 začeli uporabljati njegovo cepivo, se je število obolelih hitro zmanjšalo. Otroška paraliza je zaznamovala tudi nekatere uspešne športnike. Med njimi sta bila plavalec Johnny Weissmuller, ki je pozneje na filmskem platnu upodobil Tarzana, in atletinja Wilma Rudolph.

Za otroško paralizo je letos po svetu zbolelo že vsaj 14 oseb. Glavno žarišče virusa je v Afganistanu in Pakistanu, avgusta pa je zbolel tudi desetmesečni dojenček v Gazi. Zaradi nevarnosti, da bi se bolezen razširila, je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) takoj začela s kampanjo, med katero so ob kratkotrajnih prekinitvah spopadov cepili 560 tisoč otrok, mlajših od deset let. Za popolno zaščito so potrebni trije odmerki.

Za otroško paralizo je letos po svetu zbolelo že vsaj 14 oseb.

Bolezen slabih higienskih razmer

Otroška paraliza, ki je znana tudi pod imenom poliomielitis, je virusna okužba centralnega živčevja. Pojavlja se v okoljih s slabimi higienskimi razmerami. Virusi so v iztrebkih okuženih ljudi, od koder jih z umazanimi rokami skozi usta vnesemo v telo. Kot lahko preberemo na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje, poteka velika večina okužb brez simptomov. Ti ljudje razvijejo imunost za otroško paralizo in so do smrti zaščiteni pred njo. Če bolezen izbruhne, ima v večini primerov podobne znake kot gripa: bolnik ima povišano telesno temperaturo, glavobol in boleče žrelo. Pri majhnem delu obolelih sledijo blagim začetnim simptomom hude bolečine v mišicah in ohromelost okončin. Če bolezen prizadene dihalne mišice, lahko bolnik umre.

Leta 1957 leta so pri nas uvedli cepljenje proti otroški paralizi, zato je bolezen začela izginjati.

Pri nas se je po drugi svetovni vojni število obolelih občutno povečalo. V letih od 1946 do 1962 je umrlo 96 bolnikov. Velike epidemije so bile v letih 1953, 1956 in 1957. Tega leta so pri nas uvedli cepljenje proti otroški paralizi, zato je bolezen začela izginjati. Posamezni primeri so se v Sloveniji pojavljali še do leta 1978, odtlej pa ni bilo nobenega več.

Rešilno cepivo

Jonas Salk se je rodil v poljsko-judovski družini v New Yorku. Starša sta otroke spodbujala, da so se vpisali na univerze. Jonas je sprva razmišljal o pravu, potem pa se je odločil za medicino. Med študijem je raziskoval virus gripe in pozneje pomagal razvijati cepivo proti njej za ameriško vojsko. Po drugi svetovni vojni se je preusmeril v raziskave otroške paralize. Postal je vodja laboratorija, ki je od Fundacije za raziskave otroške paralize dobil sredstva in nalogo, da poišče rešitev za bolezen, za katero je vsako leto zbolelo na deset tisoče ljudi. 

Za cepivo je namesto oslabljenih virusov uporabil mrtve viruse, s katerimi je spodbudil imunost. Po številnih poskusih na prostovoljcih, med katerimi so bili tudi njegova žena in otroci, je cepivo leta 1955 dobilo zeleno luč za množično uporabo. V naslednjih dveh letih se je število okuženih v ZDA zmanjšalo z 29.000 na 6.000. Cepivo proti otroški paralizi so leta 1959 uporabljali že v 90 državah. Jonas Salk je čez noč postal narodni junak, vendar ni nikoli dobil Nobelove nagrade. Leta 1963 je ustanovil lasten inštitut, ki je proučeval multiplo sklerozo in AIDS. Umrl je leta 1995.

V naslednjih dveh letih se je število okuženih v ZDA zmanjšalo z 29.000 na 6.000.

V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je ameriški pediater in virolog Albert Sabin predstavil novo oralno cepivo iz oslabljenih živih poliovirusov, ki je pri množičnem cepljenju otrok nadomestilo Salkovo cepivo.

Kljub paralizi do zlate medalje

Med najuspešnejšimi udeleženci olimpijskih iger leta 1960 v Rimu je bila temnopolta ameriška atletinja Wilma Rudolph. Rodila se je leta 1940 v zelo številčni družini, saj je imela kar enaindvajset bratov in sester. Že od zgodnjega otroštva je bila bolehna, pri petih letih pa je zbolela še za otroško paralizo. Zdravniki so napovedali, da ne bo več hodila, vendar se je ob pomoči matere, bratov in sester kmalu postavila na noge. Pri dvanajstih letih ni več potrebovala opornice, zato se je začela ukvarjati s športom. 

Wilma Rudolph. FOTO: Wikipedia

Najprej je blestela v košarki, pozneje se je posvetila atletiki. Leta 1956 je pri komaj šestnajstih letih z ameriško štafeto 4 x 100 metrov osvojila bronasto medaljo na olimpijskih igrah v Melbournu. Pri osemnajstih letih je rodila hčerko. Materinstvo ni ustavilo njene športne poti. Na olimpijskih igrah v Rimu je pri komaj dvajsetih letih dobila tri zlate medalje (na 100 in 200 metrov ter v štafeti 4 x 100 metrov) in postavila tri svetovne rekorde. Dve leti pozneje je končala tekmovalno pot, vendar je ostala v športnih vodah. Delovala je kot trenerka, učiteljica in voditeljica neprofitnih športnih organizacij. Umrla je pred tridesetimi leti (12. novembra 1994) zaradi raka na glasilkah in možganskega tumorja. 

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (5/2024).