Pod naslovom Prevarani sokoli sta jo napisala Ivan Čuk in Aleks Leo Vest (520 strani), izdal pa Študijski center za narodno spravo. V njej sta avtorja natančno razgalila še en veliki mit, ki so ga komunisti 75 let skrbno gojili. Tokrat o pripadnikih telovadnega društva Sokol v Osvobodilni fronti. Danes je že bolj ali manj znano, da je bila OF samo še ena velika prevara komunistov. Ustanovili so jo leta 1941, da bi se prikrili (ime komunisti) in bi tako lažje privabljali ljudi na svojo stran oziroma v partizane. Z masko OF so le nadaljevali prejšnje uspešno prikrivanje (in goljufanje), ki je trajalo od leta 1935: najprej s politiko (masko) ljudskih front, potem pa tik pred začetkom vojne v Sloveniji, leta 1940, z Društvom prijateljev Sovjetske zveze. Vanj sta Kidrič in Kardelj pritegnila kulturnike Vidmarja, Kozaka in Šturma, Kocbeka in Fajfarja s strani krščanskih socialistov ter Rusa in Lubeja, odpadnika iz Sokola. Tako so osnovo za OF dobili že s tem »društvom«. Namen je bil širjenje svojega vpliva in maskiranje s podobo pluralizma in demokracije.

Ivan Čuk in Aleks Leo Vest sta v knjigi natančno sledila, prva do zdaj (po 75 letih!), kako je v letih pred vojno prišlo do nazorskih razhajanj v Sokolu. Ali bolj natančno, nekaj posameznikov, Franjo Lubej, Zoran Polič in Josip Rus, je povsem prevzelo ideologijo komunistov. Z njimi so začeli sodelovati in vnašati v sokolsko organizacijo, kjer so zasedali pomembna mesta, s politiko »ljudskih front« oziroma inflitracijo (vtihotaplenjem) prevzgojo mladih ljudi s skrbno izbranimi lepo zvenečimi idejami komunizma.

Predstavniki treh skupin, ki so že sodelovale v Društvu prijateljev Sovjetske zveze, so brez pridržkov sprejeli pobudo KPS za sklenitev t. i. akcijskih sporazumov. Jeseni 1940 so se na sestanku v kavarni Tabor sporazumeli vodstvo KPS in predstavniki krščanskih socialistov, dne 13. januarja 1941 pa na sestanku v kavarni Majcen za Bežigradom vodstvi KPS in komunističnega krila v Sokolu. Kraljevina Jugoslavija je bila 6. aprila 1941 napadena in nastali so, po marksistično-komunistični ideologiji zaradi razširitve druge svetovne vojne na ozemlje Jugoslavije, tudi pri nas pogoji za pričetek svetovne revolucije.

Avtorja sta zapisala, da raziskava delovanja Sokola Kraljevine Jugoslavije med obema svetovnima vojnama in delovanje tako imenovanega »levega krila Sokola« v tem obdobju potrjuje upravičen dvom o samoniklosti ideologije, ki so jo v Sokol Kraljevine Jugoslavije skupaj s somišljeniki vnesli Josip Rus, Zoran Polič in Franjo Lubej. »Kot neverodostojno se kaže njihovo zatrjevanje, da pred prvim uradnim sestankom s komunisti 13. januarja 1941 z njimi niso imeli stikov. Servilen odnos ožjega vodstva 'levega krila sokolov', Josipa Rusa, Zorana Poliča in Franceta Lubeja, do uresničevanja partijskega programa sovjetizacije slovenskega naroda kaže, da levitev njihove sokolske ideologije v komunistično ni bila slučajna niti plod trenutnih razmer. Moskovski verniki so postali že pred prevzemom vodstvenih funkcij v ljubljanski župi, po sprejetju bojnega stališča v letu 1936 pa so to izražali znotraj sokolstva.«

Franjo Lubej in Zoran Polič sta bila zaradi svojega prokomunističnega delovanja že leta 1939 izključena iz Sokola I Tabor. 12. januarja 1941 je bilo izvoljeno na skupščini ljubljanske sokolske župe novo legalno in legitimno vodstvo, v katerem obeh izključenih in Josipa Rusa ni bilo. So se pa Franjo Lubej, Zoran Polič in Josip Rus že naslednji dan, 13. januarja 1941, uradno sestali v kavarni Bežigrad s predstavniki Komunistične partije in pod izumljeno oznako »demokratični sokoli« z njimi sklenili sporazum o sodelovanju. Rus, Polič in Lubej so se kot ideologi »sokolskega« dela OF nato v celoti priklonili komunistični ideologiji in so še naprej zvesto delali na zlorabi sokolske ideje za potrebe sovjetskega dela revolucije (pod še eno veliko masko: »narodno osvoboditvijo«).

Sokoli, vključeni v OF in partizanske vojaške enote, so bili deležni intenzivne politične vzgoje in so mnogi izmed njih postali komunisti že med vojno. Delo sokolskih ideologov v vodstvenih organih OF se ni kazalo samo v propagandnem in ideološkem delu. Skupaj s komunisti so sodelovali pri selekciji in vzgoji kadra za potrebe partiji podrejene varnostnoobveščevalne službe – VOS. Avtorja sta prikazala dokumente, ki kažejo, da je bila večina vodilnih kadrov VOS sokolov. Partija je namreč za komunistično ideologijo najbolj dovzetne sokole dodatno vključevala v programe idejnopolitične vzgoje pri Vzajemnosti. Mnogi med njimi so postali udarni agenti VOS in morilsko orodje Komunistične partije (npr. Runko, Brajnik, Stadler). Tako sta bila s strani VOS-ovih bratov sokolov umorjena brata sokola Fanouš Emmer in Avgust Praprotnik ter sestra sokolica Minka Dovč. Prav tako so sokoli-vosovci že v letu 1941 ukradli Sokolski legiji ilegalno tiskarno, v letu 1943 pa so pri Grčaricah pobili skoraj celotno Sokolsko legijo, med njimi tudi starosto Sokola Vič Rudija Marinčiča.

Po koncu vojne in revolucionarnem prevzemu oblasti je Komunistična partija v nasprotju z zatrjevanji med vojno, da bo Sokol ostal narodna telesnovzgojna organizacija, organizirala »samoukinitev« Sokola. Dobili smo »športno društvo Partizan«.