Po preurejanju ali šele urejanju meja, kar se največkrat dogaja po koncu vojne, pogosto precej ljudi ostane zunaj domovine. Po prvi svetovni vojni smo veliko Slovencev »pustili« v Avstriji, nekaj na Madžarskem, hkrati nekaj Madžarov dobili, najslabše pa je bilo ob meji z Italijo.

Londonski sporazum (1915) ji je namenil precej ozemlja poznejše SFRJ. Res je sicer, da je predvsem v obalnih mestih živelo na tisoče Italijanov. Manj znano pa je, da je bil Italiji obljubljen tudi del jugozahodne Anatolije, saj je antanta pričakovala propad Osmanskega cesarstva. Tako lahkotno so pač velike sile delile tuja ozemlja in z njimi plačevale bodočo zaveznico.

Italija je že od konca vojne s Turki (1911) imela Rodos in Dodekaneške otoke. Seveda je bilo na njih le kakih 5 % italijanskih naseljencev. Želela je še del Anatolije ob teh otokih in tudi mesto Smirna, današnji Izmir. Zaradi mnogih tam živečih Grkov pa je ozemlje pričakovala Grčija, ki je, podobno kot general Maister Koro...